Sveti oče: Molitev, dobrodelnost in post niso zdravilo samo za nas, ampak za vse

Papež Frančišek

Homilija papeža Frančiška

Danes, ko začenjamo postni čas, nam Gospod pravi: »Glejte, da svoje pravičnosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli, sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih« (Mt 6,1). Lahko nas preseneča, vendar se v današnjem evangeliju največkrat pojavi beseda plačilo (prim. vv. 1.2.5.16). Običajno je na pepelnično sredo naša pozornost bolj osredotočena na zavzetost, ki jo zahteva pot vere kot pa na nagrado, ki ji gre naproti. In vendar se danes Jezusov govor vsakič vrača k temu pojmu, plačilo, za katerega se zdi, da je gibalo našega delovanja. V nas, v našem srcu je namreč neka žeja, želja po nagradi, ki nas privlači in poganja to, kar delamo.

Vendar Gospod loči dve vrsti plačil, po katerih lahko teži človekovo življenje: na eni strani je plačilo pri Očetu in na drugi plačilo pri ljudeh. Prvo je večno, je pravo, dokončno in je smisel življenja. Drugo pa je prehodno, je napaka, h kateremu težimo, kadar sta občudovanje ljudi in svetni uspeh za nas najpomembnejša stvar, največje zadovoljstvo. Toda to je slepilo: je kot privid, ki nas pusti praznih rok, ko ga dosežemo. Nemir in nezadovoljstvo sta vedno za vogalom za tistega, čigar obzorje je posvetnost, ki zapelje in potem razočara. Kdor gleda na plačilo sveta, nikoli ne najde miru in sploh ne zna spodbujati miru. Ker izpred oči izgubi Očeta in brate. Gre za nevarnost, ki ogroža vse, zato Jezus opozarja: »Bodite pozorni.« Kot da bi rekel: »Imate možnost uživati v neskončnem plačilu, plačilu brez primere: pazite torej, da se ne boste pustili zaslepiti videzu, ko bi lovili poceni plačila, ki umrejo v roki.«

Obred pepelenja, ki ga sprejmemo na glavo, nas hoče rešiti napake, da bi plačilo pri ljudeh postavili pred plačilo pri Očetu. To strogo znamenje, ki nas vodi k premišljevanju minljivosti našega človeškega stanja je kot zdravilo grenkega okusa, a je učinkovito pri zdravljenju bolezni videza. To je duhovna bolezen, ki človeka zasužnji, da postane odvisen od občudovanja drugih. Gre za pravo »suženjstvo oči in uma« (prim. Ef 6,6; kol 3,22), ki nas pripravi do tega, da živimo v znamenju prevzetnosti, zaradi česar ni pomembna čistost srca, ampak občudovanje ljudi; ne Božji pogled na nas, ampak kako nas gledajo drugi. In če se zadovoljimo s tem plačilom, ni mogoče dobro živeti.

Težava je v tem, da bolezen videza zalezuje tudi najbolj sveta področja. Na tem danes vztraja Jezus: tudi molitev, dobrodelnost in post lahko postanejo namenjeni sami sebi. V vsaki gesti, tudi v najlepši, se lahko skriva črv samovšečnosti. Tedaj srce ni povsem svobodno, ker ne išče ljubezni do Očeta in do bratov, ampak človeško odobravanje, aplavz ljudi, lastno slavo. Vse lahko postane nekakšno pretvarjanje v odnosu do Boga, do sebe in do drugih. Zato nas Božja Beseda vabi, naj pogledamo vase, da bomo videli svojo hinavščino. Postavimo diagnozo videzov, ki jih iščemo; skušajmo jih razkrinkati. Dobro nam bo delo.

Pepel pokaže nič, ki se skriva za mrzličnim iskanjem svetnih nagrad. Spominja nas, da je posvetnost kot prah, ki ga malo vetra odnese. Sestre, bratje, nismo na svetu zato, da bi tekali za vetrom; naše srce žeja po večnosti. Post je čas, ki nam ga je podaril Gospod, da bi se vrnili k življenju, da bi notranje ozdraveli in hodili proti veliki noči, proti temu, kar ne mine, proti nagradi pri Očetu. To je pot ozdravljenja. Ne da bi vse spremenili od danes na jutri, ampak da bi vsak dan živeli z novim duhom, na drugačen način. Temu služijo molitev, dobrodelnost in post: ko so očiščeni postnega pepela, očiščeni hinavščine videza, spet dobijo vso svojo moč in obnovijo živ odnos do Boga, do bratov in do sebe.

Ponižna molitev, opravljena »na skrivnem« (Mt 6,6), v skritosti svoje sobe, postane skrivnost, ki razcveti življenje na zunaj. Gre za topel pogovor naklonjenosti in zaupanja, ki potolaži in odpre srce. Zlasti v tem postnem času molimo ob pogledu na Križanega: dovolimo, da nas preplavi ganljiva Božja nežnost in položimo svoje rane in rane sveta v njegove rane. Ne prepustimo se naglici, bodimo pred njim v tišini. Ponovno odkrijmo rodovitno bistvo intimnega pogovora z Gospodom. Kajti Bogu niso všeč pozornost zbujajoče stvari; rad pa se pusti najti v skritosti. Gre za »skrivnost ljubezni«, ki je daleč od vsake bahavosti in zvenečih tonov.

Če je molitev resnična, se mora spremeniti v dobrodelnost. Dobrodelnost pa nas osvobaja najhujše sužnosti, sužnosti samim sebi. Postna dobrodelnost, ki jo je očistil pepel, nas vrača k bistvenemu, k notranjemu veselju, ki je v dajanju. Miloščina, podarjena daleč od žarometov, srcu daje mir in upanje. Razkriva nam lepoto dajanja, ki postane prejemanje in tako omogoči, da odkrijemo dragoceno skrivnost: darovanje razveseli srce bolj kot prejemanje (prim. Apd 20,35).

Končno post. Post ni dieta, ampak nas osvobaja samozadostnosti obsesivnega iskanja fizičnega dobrega počutja, da nam pomaga ohranjati kondicijo ne telesa ampak duha. Post nam pomaga, da damo pravo vrednost stvarem. Na konkreten način nas spominja, da življenja ne moremo podrediti minljivim prizorom tega sveta. Post ne sme biti omejen samo na hrano: zlasti v postnem času se moramo postiti od tega, kar nam povzroča določeno odvisnost. Vsak naj razmisli o tem, da bo njegov post resnično vplival na njegovo konkretno življenje.

Če morajo molitev, dobrodelnost in post zoreti na skrivnem, pa njihovi učinki niso skrivni. Molitev, dobrodelnost in post niso zdravilo samo za nas, ampak za vse: pravzaprav lahko spremenijo zgodovino. Najprej zaradi tega, ker tisti, ki doživijo njihove učinke, te učinke skoraj nezavedno prenašajo tudi na druge; predvsem pa, ker so molitev, dobrodelnost in post glavni načini, ki omogočijo Bogu, da posega v našem življenju in v življenju sveta. To so orožja duha in z njimi v tem dnevu molitve in posta za Ukrajino, prosimo Boga za tisti mir, ki ga ljudje sami ne morejo zgraditi.

O Gospod, ki vidiš na skrivnem in nas nagrajuješ onkraj vseh naših pričakovanj, poslušaj molitev tistih, ki zaupajo Vate, posebno najbolj ponižnih, najbolj preizkušenih, tistih, ki trpijo in bežijo pod hruščem orožja. Vrni mir v srca, našim dnevom povrni svoj mir. Tako naj bo.