Papež spovednikom: Sprejemanje, poslušanje, spremljanje. Odpuščanje je pravica

Andreja Červek – Vatikan

S svetim očetom so se srečali udeleženci 32. tečaja o foro interno, ki ga vsako leto pripravlja Apostolska penitenciarija za duhovnike in bogoslovce tik pred posvečenjem. Letos se jih je tečaja udeležilo okoli osem sto, kar je po papeževih besedah »dobro znamenje, kajti danes razširjena miselnost s težavo razume nadnaravno razsežnost ali pa jo celo zanika«.

Odpuščanje je človekova pravica

Papež je spomnil na že enkrat izrečeno trditev, da je namreč odpuščanje človekova pravica. Kot je pojasnil, je odpuščanje tisto, po čemer najbolj hrepeni srce vsakega človeka, kajti da nam je odpuščeno pomeni, da smo ljubljeni takšni, kakršni smo, kljub našim omejitvam in grehom. »Odpuščanje je pravica v smislu, da ga je Bog v Kristusovi velikonočni skrivnosti podaril na popoln in nepovrnljiv način vsakemu človeku, ki ga je pripravljen sprejeti s ponižnim in skesanim srcem,« je dejal ter pojasnil, da z velikodušnim podeljevanjem Božjega odpuščanja spovedniki sodelujejo pri »zdravljenju ljudi in sveta«: »Sodelujemo pri uresničevanju ljubezni in miru, po čemer močno hrepeni vsako človeško srce; prispevamo, dovolite mi besedo, k duhovni "ekologiji" sveta.«

Tri lastnosti spovednika

Sicer pa je sveti oče v središče svojega razmišljanja postavil tri ključne besede: sprejemanje, poslušanje, spremljanje. Gre za »tri bistvene razsežnosti spovednikove službe, tri obraze ljubezni, h katerim je treba dodati še veselje, ki jo vedno spremlja«.

Sprejemanje je merilo pastoralne ljubezni

Sprejemanje mora biti prva značilnost spovednika. To je tisto, kar pomaga spovedancu, da pristopi k zakramentu s pravim duhom, da ne ostane zaprt vase in v svoj greh, ampak da se odpre Božjemu očetovstvu, daru milosti. Sprejemanje je merilo pastoralne ljubezni, v kateri se zori na poti formacije za duhovništvo in ki je bogata s sadovi tako za skesanca kot samega spovednika, ki živi svoje očetovstvo kot oče izgubljenega sina, poln veselja ob sinovi vrnitvi. Ali mi imamo to sprejemanje in to veselje?

Poslušanje je oblika ljubezni

Drugi element je poslušanje, ki zahteva »notranjo naravnanost, ki je sestavljena iz pozornosti, razpoložljivosti in potrpežljivosti«. Opustiti je treba svoje misli, svoje vzorce, da bi resnično odprli svoje misli in srce za poslušanje. »Če med tem, ko drugi govori, ti že razmišljaš o tem, kaj boš rekel, kaj boš odgovoril, potem ne poslušaš njega ali nje, temveč sebe. Pri nekaterih spovedih se ne sme reči ničesar ali skoraj ničesar – mislim kot nasvet ali spodbudo –, ampak je treba samo poslušati in odpustiti. Poslušanje je oblika ljubezni, zaradi katere se drugi počuti resnično ljubljeno.«

Papež je dodal, da spoved spovedanca velikokrat »postane tudi izpraševanje vesti« za spovednika, ter ponudil nekaj vprašanj, ki si jih spovednik lahko postavi pred nekaterimi zvestimi dušami: Ali imam to zavest o živem Jezusu Kristusu? Ali imam to ljubezen do drugih? To sposobnost, da se postavim pod vprašaj? »Poslušanje pomeni neke vrste izpraznitev: izprazniti se svojega ega, da bi sprejel drugega. To je dejanje vere v Božjo moč in v nalogo, ki nam jo je zaupal Gospod. Bratje in sestre le po veri odprejo svoja srca spovedniku, zato imajo pravico, da se jih posluša z vero in ljubeznijo, ki jo Oče namenja svojim otrokom. In to ustvarja veselje!« je poudaril papež.

Spremljati pomeni skrbeti za drugega

Tretja pomembna beseda, o kateri je govoril sveti oče, je bila spremljanje. »Spovednik ne odloča namesto vernika, ni gospodar vesti drugega. Spovednik z vso previdnostjo, razločevanjem in ljubeznijo, ki jo premore, preprosto spremlja pri prepoznavanju resnice in Božje volje v konkretni izkušnji spovednika. Vedno je treba razlikovati med pogovorom prave in dejanske spovedi, ki jo zavezuje molčečnost, in pogovorom o duhovnem spremljanju, ki je prav tako zaseben, čeprav v drugačni obliki.«

Spovednikov cilj je vedno »univerzalna poklicanost k svetosti« in »diskretno spremljanje k njej«. »Spremljati pomeni skrbeti za drugega, hoditi skupaj z njim ali njo. Ni dovolj pokazati nek cilj, če potem nismo pripravljeni narediti skupaj niti delčka poti. Četudi je pogovor med spovedjo še tako kratek, se že iz nekaterih podrobnosti lahko razume, kaj potrebuje brat ali sestra: poklicani smo, da jim odgovorimo, ko jih spremljamo predvsem pri razumevanju in sprejemanju Božje volje, ki je vedno pot večjega dobrega, pot veselja in miru.«

»Dragocen si, dragocena si«

Papež Frančišek je ob koncu govora zbrane spodbudil, naj z veseljem ostajajo v spovednici: »Sprejemajte, poslušajte, spremljajte in se pri tem zavedajte, da vsi, ampak res vsi, potrebujejo odpuščanje, da torej čutijo, da jih Bog Oče ljubi kot otroke. Besede, ki jih izgovorimo: "Odpuščeni so ti tvoji grehi" prav tako pomenijo: "Ti, brat, sestra, si dragocen, dragocen za Boga; lepo je, da si." In to je izredno močno zdravilo za dušo in tudi za psiho vseh ljudi.«