Kateheza. Jezusov mir sledi poti ponižnosti, križa, daritve
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Svetopisemski odlomek: Jn 14,27
Tisti čas je Jezus rekel: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; jaz vam ga dajem, a ne, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.«
Kateheza: velikonočni mir
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Smo sredi velikega tedna, ki poteka od cvetne nedelje do velikonočne nedelje. Za obe nedelji je značilen praznik, v središču katerega je Jezus.
Vendar pa gre za dva različna praznika.
Prejšnjo nedeljo smo videli Kristusa, ki slovesno vstopa v Jeruzalem, sprejmejo ga kot Mesija: zanj na pot razgrinjajo plašče (prim. Lk 19,36) in z dreves odlomljene veje (prim. Mt 21,8). Navdušena množica na ves glas blagoslavlja tistega, »ki prihaja, kralja,« in vzklika: »Mir v nebesih in slava na višavah!« (Lk 19,38). Ti ljudje praznujejo, ker v Jezusovem vhodu vidijo prihod novega kralja, ki naj bi prinesel mir in slavo. Mir, ki so ga pričakovali ljudje, je bil veličasten mir, ki bi bil rezultat kraljevskega posega, posega mogočnega mesije, ki bi osvobodil Jeruzalem izpod okupacije Rimljanov. Drugi so verjetno sanjali ponovno vzpostavitev družbenega miru in so v Jezusu videli idealnega kralja, ki bi množice nasitil s kruhom, kot je že storil, in delal velike čudeže ter tako na svet prinesel več pravičnosti.
Vendar pa Jezus nikoli ne govori o tem. Pred seboj ima drugačno veliko noč, ne zmagoslavne velike noči. Edina stvar, ki je zanj pomembna v pripravi na njegov vhod v Jeruzalem, je to, da bi jezdil »privezanega oslička, na katerega še nikoli ni sedel noben človek.« (v. 30) Kristus prinaša mir na svet na ta način: z blagostjo in s krotkostjo, ki ju predstavlja privezani osliček, na katerega še nikoli ni sedel noben človek. Noben človek, saj je Božji način delovanja drugačen od načina delovanja sveta. Jezus tik pred veliko nočjo učencem pojasni: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; jaz vam ga dajem, a ne, kakor ga daje svet.« (Jn 14,27) Gre za dva različna načina: način, kako nam daje mir svet, in način, kako nam daje mir Bog. Sta različna.
Mir, ki nam ga Jezus podari na veliko noč, ni mir, ki sledi strategijam sveta, ki misli, da ga bo dosegel s silo, z osvajanjem in z različnimi oblikami ukazov. Ta mir je v resnici samo premor med vojnami: to dobro vemo. Gospodov mir sledi poti ponižnosti in križa: pomeni poskrbeti za druge. Kristus je vzel nase naše zlo, naš greh in našo smrt. Tako nas je osvobodil. On je plačal za nas. Njegov mir ni sad nekega sporazuma, ampak se rodi iz podaritve samega sebe. Vendar pa je ta krotki in pogumni mir težko sprejeti. Množica, ki je Jezusu vzklikala »hozana«, je ista, ki čez nekaj dni vpije »Križaj ga!« in zaradi strahu in razočaranja zanj še s prstom ne migne.
V zvezi s tem je zelo aktualna pomembna pripoved Dostojevskega, tako imenovana Legenda o velikem inkvizitorju. Pripoveduje o Jezusu, ki se po več stoletjih vrne na zemljo.
Takoj ga sprejme radostna množica, ki ga prepozna in mu vzklika. »O, vrnil si se! Pridi, pridi z nami!« Nato pa ga aretira inkvizitor, ki predstavlja posvetno logiko. Izprašuje ga in ga ostro kritizira. Zadnji razlog za očitek je ta, da Kristus, čeprav bi lahko, nikoli ni želel postati cezar, največji kralj tega sveta, ampak je raje pustil človeka svobodnega, kot pa da bi si ga podredil in s silo reševal njegove težave. Lahko bi vzpostavil mir na svetu tako, da bi svobodno a negotovo človekovo srce nagnil z močjo višje sile, vendar tega ni hotel: spoštoval je našo svobodo. »Ti – pravi inkvizitor Jezusu – bi s tem, ko bi sprejel svet in škrlat cezarjev, utemeljil vesoljno kraljestvo in bi svetu podaril mir.« (Bratje Karamazovi) In zaključi z ostro obsodbo: »Če je kdo, ki si je zaslužil našo grmado, potem si to Ti.« To je prevara, ki se ponavlja v zgodovini; skušnjava lažnega miru, ki temelji na moči, ki nato vodi v sovraštvo in izdajo Boga ter v veliko zagrenjenost duše.
Inkvizitor bi na koncu rad, da bi mu Jezus »kaj odgovoril, karkoli, tudi če nekaj grenkega, strašnega.« Vendar pa se Kristus odzove z blagim in konkretnim dejanjem: »Molče se mu približa in ga blago poljubi na brezkrvna devetdesetletna usta.« Jezusov mir se ne povzdiguje nad druge, nikoli ne gre za oborožen mir: nikoli! Orožje evangelija je molitev, nežnost, odpuščanje in zastonjska ljubezen do bližnjega, ljubezen do vsakega bližnjega. Tako se prinaša Božji mir v svet. To je razlog za to, da je oborožena agresija v teh dneh, tako kot vsaka vojna, žalitev Boga; bogokletna izdaja Gospoda velike noči: to, da imamo namesto njegovega krotkega obličja raje obličje lažnega boga tega sveta. Vojna je vedno človeško dejanje, ki vodi v malikovalstvo moči.
Jezus je pred svojo zadnjo veliko nočjo svojim rekel: »Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.« (Jn 14,27) Da, kajti medtem ko posvetna moč pusti za seboj le uničenje in smrt – kakor smo videli v teh dneh –, njegov mir gradi zgodovino, začenši s srcem vsakega človeka, ki ga sprejme. Velika noč je torej resnični praznik Boga in človeka, saj je mir, ki ga je Kristus dosegel na križu s podaritvijo samega sebe, podeljen nam. Zato se Vstali na veliko noč prikaže učencem in jih pozdravi: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19.21) To je pozdrav Kristusa zmagovalca, vstalega Kristusa.
Bratje, sestre, velika noč pomeni »prehod«. In posebej letos je blagoslovljena priložnost za to, da bi prešli od posvetnega boga h krščanskemu Bogu; od pohlepa ki ga nosimo v sebi, k dejavni ljubezni, ki nas osvobaja; od pričakovanja miru, ki ga prinaša sila, k prizadevanju za to, da bomo konkretno izpričevali Jezusov mir. Postavimo se pred Križanega, ki je vir našega miru, ter ga prosimo za mir v srcu in mir v svetu.
