Papež Frančišek: Jezusov trikratni »Mir vam bodi« daje veselje, odpuščanje, tolažbo
Papež Frančišek
Danes se vstali Gospod prikaže učencem in njim, ki so ga zapustili, ponudi svoje usmiljenje, ko jim pokaže svoje rane. Besedam, ki jim jih nameni, daje ritem pozdrav, ki se v današnjem evangeliju pojavi kar trikrat: »Mir vam bodi«! (Jn 20,19.21.26). Mir vam bodi! To je pozdrav Vstalega, ki prihaja naproti vsaki človeški slabosti in napaki. Sledimo torej trem Jezusovim mir vam bodi! V njih bomo odkrili tri delovanja Božjega usmiljenja v nas, ki naprej daje veselje; potem vzbudi odpuščanje; končno tolaži v naporu.
1. Božje usmiljenje najprej daje veselje, posebno veselje, veselje, ko čutimo, da nam je zastonjsko odpuščeno. Ko učenci v velikonočnem večeru vidijo Jezusa in slišijo, da jim je prvič rekel: Mir vam bodi!, se razveselijo (prim. v 20). Zaradi strahu so bili zaprti v hišo; vendar so bili zaprti tudi sami vase, na tleh zaradi občutka poloma. Bili so učenci, ki so zapustili Učitelja: v trenutku njegovega prijetja, so pobegnili. Peter ga je celo trikrat zatajil in nekdo iz njihove skupine – eden izmed njih! – je bil izdajalec. Obstajali so razlogi, da so se čutili ne samo prestrašeni, ampak neuspešni, ničle. V preteklosti so seveda sprejeli pogumne odločitve, navdušeno so sledili Učitelju, zavzetostjo in velikodušnostjo, na koncu pa je vse propadlo. Prevladal je strah in naredili so velik greh: v najbolj tragičnem trenutku so Jezusa pustili samega. Pred veliko nočjo so mislili, da so ustvarjeni za velike reči, razpravljali so o tem, kdo bi bil med njimi največji … Sedaj so se dotaknili dna.
V tem ozračju pride prvi mir vam bodi! Učence bi moralo biti sram, pa se veselijo. Zakaj? Ker ta obraz, ta pozdrav, te besede preusmerijo njihovo pozornost z njih samih na Jezusa. Učenci so se namreč »razveselili, ko so videli Gospoda,« pojasnjuje besedilo (v. 20). Odvrnejo se od sebe in svojih polomov, ker jih pritegnejo njegove oči, v katerih ni strogosti, ampak usmiljenje. Kristus se ne pritožuje nad preteklostjo, ampak jim daje dobrohotnost vseh časov. In to jih oživi, vlije v njihova srca izgubljeni mir, jih naredi za nove ljudi, ki jih je očistilo odpuščanje brez računanja in brez zaslug.
To je Jezusovo veselje, veselje, ki smo ga okusili tudi mi, ko smo doživeli njegovo odpuščanje. Zgodilo se nam je, da smo bili podobni učencem v velikonočnem večeru: po padcu, grehu, polomu. V takih trenutkih se zdi, da se ne da narediti nič več. A prav tam Gospod stori vse, da bi nam podaril svoj mir: po spovedi, po besedah nekoga, ki nam je blizu, po notranji tolažbi Duha, po nepričakovanem in presenetljivem dogodku … Bog na različne načine poskrbi, da bi nam dal čutiti objem svojega usmiljenja, veselje, ki se rojeva iz prejema »odpuščanja in miru«. Da, Božje veselje je veselje, ki se rojeva iz odpuščanja in pušča mir, veselje, ki dvigne brez ponižanja, kakor bi Gospod ne razumel, kaj se dogaja.
Bratje in sestre, spomnimo se odpuščanja in miru, ki smo ju prejeli od Jezusa. Vsakdo med nami jih je prejel, vsakdo med nami ima to izkušnjo. Dobro nam bo delo spominjati se tega. Spomin na Božji objem in na ljubkovanje postavimo pred spomin na svoje napake in padce. Tako bomo hranili veselje. Za tistega, ki okuša Božje veselje, ne more biti nič več tako, kot je bilo prej!
2. Mir vam bodi! Gospod to izreče drugič in doda: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam« (v. 22). In da učencem Svetega Duha, da bi jih naredil za uresničevalce sprave: »Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni« (v. 23). Ne le, da prejmejo usmiljenje, ampak postanejo delivci istega usmiljenja, ki so ga prejeli. Prejmejo to oblast, a ne na temelju svojih zaslug, svojih študij, ne. To je čisti dar milosti, ki pa sloni na njihovem izkustvu mož, ki jim je bilo odpuščeno. Obračam se na vas, misijonarji usmiljenja. Če kdo med vami ne čuti, da mu je bilo odpuščeno, naj se ustavi in naj ne bo misijonar usmiljenja do trenutka, ko začuti, da mu je bilo odpuščeno. In od tega prejetega usmiljenja boste sposobni deliti veliko usmiljenja, veliko odpuščanja. Danes in vedno mora v Cerkvi odpuščanje priti do nas na ta način, po ponižni dobroti usmiljenega spovednika, ki ve, da ni nosilec neke oblasti, ampak kanal usmiljenja, ki na druge izliva usmiljenje, ki ga je najprej sam užil. In od tukaj izvira ta: odpustiti vse, kajti Bog vse odpušča. Vse in vedno. Mi smo, ki se utrudimo prositi odpuščanja, toda On vedno odpušča. In vi morate biti kanali tega odpuščanja preko lastne izkušnje, da vam je bilo odpuščeno. Ne mučite vernikov, ko pridejo z grehi, da bi razumeli za kaj gre. Nič, poslušajte in odpuščajte ter dajte dober nasvet za naprej. Bog vse odpušča. Ne zapirajte teh vrat.
»Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni.« Te besede so na začetku zakramenta sprave, a ne samo to. Celotno Cerkev je Jezus napravil za skupnost, ki je delivka usmiljenja, znamenje in orodje sprave za človeštvo. Bratje, sestre, vsak od nas je v zakramentu krsta prejel Svetega Duha, da bi bil moški in ženska sprave. Ko doživljamo veselje, da smo osvobojeni teže naših grehov, naših polomov; ko osebno vemo, kaj pomeni biti prerojen, po doživetju, ki se je zdelo brezizhodno, moramo s tistimi, ki so okoli nas deliti kruh usmiljenja. Naj čutimo, da smo poklicani k temu. In vprašajmo se: ali jaz tukaj, kjer živim, v družini, na delu, v svoji skupnosti, spodbujam občestvo, sem tkalec sprave? Si prizadevam za sproščanje konfliktov, za prinašanje odpuščanja tja, kjer je sovraštvo, miru tja, kjer je zamera? Ali pa zapadem v svet obrekovanja, ki vedno ubija. Vedno! Jezus išče v nas, da bi bili pred svetom priče teh njegovih besed: Mir vam bodi! Ko sem prijel mir, ga podelim z drugim.
3. Mir vam bodi! Gospod ponovi tretjič, ko se po osmih dneh ponovno prikaže učencem, da bi potrdil Tomaževo naporno vero. Tomaž hoče videti in se dotakniti. Gospod se ne pohujšuje nad njegovo nevernostjo, ampak mu pride naproti: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke« (v. 27). Ne gre za besede, ki izzivajo, ampak za besede usmiljenja. Jezus razume Tomaževo težavo: z njim ne ravna trdo in apostola v globini pretrese tolikšna dobrohotnost. In tako iz nevernega postane vernik ter izpove najbolj preprosto in lepo vero: »Moj Gospod in moj Bog!« (v. 28). To je čudovit vzklik, ki ga lahko sprejmemo za svojega in ga ponavljamo preko dneva, predvsem kadar doživljamo dvome in temo kot Tomaž.
V Tomažu je namreč zgodovina vsakega vernika: obstajajo težki trenutki, v katerih se zdi, da življenje zanika vero, v katerih smo v krizi in se moramo dotakniti in videti. Vendar tako kot Tomaž ravno tukaj ponovno odkrijemo Gospodovo srce, njegovo usmiljenje. V teh situacijah nam Jezus ne prihaja naproti zmagoslavno in z neizpodbitnimi dokazi, ne dela bombastičnih čudežev, ampak daje topla znamenja usmiljenja. Potolaži nas na enak način kot v današnjem evangeliju: ponudi nam svoje rane. Pred grehi, pred najgršim grehom nas in drugih, ne pozabimo na to, da je Gospodova navzočnost, ki ponudi svoje rane. Ne pozabite tega. In v naši službi spovednikov, dajte videti ljudem, da so pred njihovimi grehi Gospodove rane, ki so veliko močnejše od greha.
Da nam odkriti tudi rane bratov in sester. Da, Božje usmiljenje nas v naših krizah in naporih pogosto spravi v stik s trpljenjem bližnjega. Mislili smo, da smo mi na vrhuncu trpljenja, na višku težke situacije, in odkrijemo tiste, ki v molku preživlja še hujše čase. In če začnemo skrbeti za rane bližnjega in vanje vlijemo usmiljenje, se v nas rodi novo upanje, ki tolaži v naporu. Vprašajmo se torej, če smo se v zadnjem času dotaknili ran kakega trpečega na telesu ali v duhu; če smo prinesli mir nekemu ranjenemu telesu ali strtemu duhu; če smo posvetili nekaj časa poslušanju, spremljanju, tolaženju. Ko to delamo, srečamo Jezusa, ki nas iz oči tistega, ki ga življenje preizkuša, gleda z usmiljenjem in nam ponavlja: Mir vam bodi!
Všeč mi je pomisliti na Marijino navzočnost tam med apostoli. Po binkoštih mislimo na njo kot na Mater Cerkve. Meni je všeč v ponedeljek po nedelji usmiljenja pomisliti na njo, kot na Mater usmiljenja. Naj nam ona pomaga iti naprej v naši tako lepi službi.
