Sveti oče med mašo v Floriani: Bog nam vsakič znova daje možnost, da začnemo znova

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je med homilijo izpostavil, da nam Bog vsakič znova daje možnost, da začnemo znova. Ni greha ali neuspeha, ki ne bi mogel postati priložnost za začetek novega in drugačnega življenja v znamenju usmiljenja. Spodbudil je naj se kot Cerkev ponovno vrnemo v šolo evangelija, v šolo Boga upanja, ki vedno preseneča. Če ga bomo posnemali, se ne bomo osredotočali na obsojanje grehov, ampak bomo z ljubeznijo iskali grešnike. Ne bomo se vračali h kazanju s prstom, ampak bomo začeli poslušati. Ne bomo odmetavali preziranih, ampak bomo kot prvi gledali tiste, ki veljajo za zadnje.

Homilija papeža Frančiška med mašo v Floriani

Jezus se je »zjutraj spet napotil v tempelj in vse ljudstvo je prihajalo k njemu« (Jn 8,2). Tako se začne prizor o ženi prešuštnici. Ozadje je umirjeno: jutro na svetem kraju, v osrčju Jeruzalema. Glavni protagonist je Božje ljudstvo, ki na tempeljskem dvorišču išče Jezusa, Učitelja: želijo ga poslušati, ker jih to, kar govori, razsvetljuje in ogreva. Njegovo učenje ni nič abstraktnega, dotika se življenja in ga osvobaja, preoblikuje, obnavlja. To je »voh« Božjega ljudstva, ki se ne zadovolji s kamnitim templjem, ampak se zbira ob Jezusovi osebi. Na tej strani vidimo ljudstvo vernikov vseh časov, sveto Božje ljudstvo, ki je tukaj na Malti številčno in živo, zvesto v iskanju Gospoda, povezano s konkretno, živo vero. Za to se vam zahvaljujem.

Pred ljudstvom, ki prihaja k Njemu, se Jezusu ne mudi: »Sedel je,« pravi evangelij, »ter jih učil« (v. 2). Toda v Jezusovi šoli so prazni sedeži. Nekateri so odsotni: to so žena in njeni tožniki. Niso prišli  k Učitelju kot drugi in razlogi za njihovo odsotnost so različni: pismouki in farizeji mislijo, da že vse vedo in ne potrebujejo Jezusovega nauka; žena pa je izgubljena oseba, ki je zašla s poti, ko je iskala srečo na napačnih poteh. Odsotnost je torej posledica različnih vzgibov, tako kot je različen tudi izid njihovih zgodb. Poglejmo si te odsotne osebe.

Najprej tožniki te žene. V njih vidimo podobo tistih, ki se ponašajo s tem, da so pravični, da spoštujejo Božjo postavo, da so spodobni in dobri ljudje. Ne posvečajo pozornosti svojim napakam, ampak zelo skrbno iščejo napake drugih. Tako gredo k Jezusu: ne z odprtim srcem, da bi ga poslušali, ampak »ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti« (v. 6). Gre za namero, ki odslikava notranjost teh učenih in vernih ljudi, ki poznajo spise, obiskujejo tempelj, vendar vse to podrejajo svojim interesom in se ne borijo proti slabim mislim, ki se jim porajajo v srcu. V očeh ljudi se zdi, da so strokovnjaki za Boga, a ravno oni ne prepoznajo Jezusa, temveč ga vidijo kot sovražnika, ki ga je treba odstraniti. In da bi to dosegli, predenj postavijo osebo, kot da bi bila neka stvar, jo s prezirom imenujejo »ta žena« in javno obsodijo njeno prešuštvo. Pritiskajo, da bi se ženo kamnalo, in vanjo usmerijo odpor, ki ga čutijo do Jezusovega sočutja. In vse to počnejo pod krinko svojega ugleda vernih mož.

Bratje in sestre, ti liki nam govorijo, da se tudi v našo vernost lahko prikradeta črv hinavščine in težnja kazanja s prstom. V vseh časih, v vsaki skupnosti. Vedno obstaja nevarnost, da Jezusa napačno razumemo, da imamo njegovo ime na ustnicah, v dejanjih  pa ga zanikamo. To lahko storimo tudi tako, da dvigujemo prapore s križem. Kako torej lahko preverimo, ali smo učenci v Učiteljevi šoli? S svojim pogledom, s tem, kako gledamo na bližnjega in kako gledamo nase. To je točka za opredelitev naše pripadnosti.

Kako gledamo na bližnjega: ali tako, kot nam danes kaže Jezus, torej z usmiljenim pogledom, ali pa z obsojanjem, včasih celo s prezirom, tako kot tožniki iz evangelija, ki se postavljajo za zagovornike Boga, a se ne zavedajo, da teptajo svoje brate in sestre. V resnici pa tisti, ki verjame, da brani vero, ko s prstom kaže na druge, ima morda res verski pogled, vendar ne sprejema duha evangelija, saj pozablja na usmiljenje, ki je Božje srce.

Da bi razumeli, ali smo pravi Učiteljevi učenci, moramo tudi preveriti, kako gledamo nase.

 Tožniki žene so prepričani, da se nimajo česa naučiti. Dejansko je njihov zunanji aparat popoln, a manjka jim resnica srca. So portret tistih vernikov, ki v vseh časih iz vere naredijo fasado, kjer izstopa slovesna zunanjost, manjka pa notranje uboštvo, ki je najdragocenejši zaklad človeka. Dejansko je za Jezusa pomembna razpoložljiva odprtost tistega, ki se ne čuti, da je že prispel, ampak da potrebuje odrešitev. Zato je dobro, da se pri molitvi in tudi pri lepih verskih obredih vprašamo, ali smo uglašeni z Gospodom. Lahko ga neposredno vprašamo: »Jezus, tukaj sem s Teboj, toda kaj hočeš od mene? Kaj hočeš, da spremenim v svojem srcu, v svojem življenju? Kako hočeš, da vidim druge?« Dobro bo, če bomo tako molili, saj se Učitelj ne zadovolji z videzom, ampak išče resnico srca. In ko mu v resnici odpremo srce, lahko v nas naredi čudeže.

To vidimo pri ženi prešuštnici. Zdi se, da je njen položaj v nevarnosti, a v njenih očeh se odpira novo, do tedaj nepredstavljivo obzorje. Obmetavana z žalitvami, pripravljena na neizprosne besede in stroge kazni, z začudenjem vidi, da ji je Bog odpustil in ji odpira nepričakovano prihodnost: »Te ni nihče obsodil?« ji reče Jezus: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne greši več« (Jn 8,10-11). Kakšna razlika med Učiteljem in njenimi tožniki! Navajali so spise, da bi jo obsodili; Jezus, Božja beseda v Osebi, ženo popolnoma prenovi in ji povrne upanje. Iz tega dogodka se naučimo, da vsako izpolnjevanje pravil, če ni spodbujeno z dejavno ljubeznijo in ne vsebuje ljubezni, dodatno spodkoplje tistega, ki jo prejme. Bog pa vedno pušča odprto možnost in zna vsakokrat najti poti za osvoboditev in odrešitev.

Življenje te žene se spremeni zaradi odpuščanja. Srečala sta se Usmiljenje in usmiljenja potrebna. In žena se spremeni. Pomislili bi celo, da se je po tem, ko ji je Jezus odpustil, naučila odpuščati tudi ona. Morda svojih tožnikov ne bo več videla kot strogih in zlobnih ljudi, ampak kot tiste, ki so ji omogočili srečati Jezusa. Gospod želi, da tudi mi, njegovi učenci, mi kot Cerkev, ki nam je odpustil, postanemo neutrudne priče odpuščanja: priče Boga, za katerega ne obstaja beseda »nepopravljiv«; Boga, ki vedno odpušča, vedno. Bog vedno odpušča. Mi smo tisti, ki se utrudimo prositi ga odpuščanja. Boga, ki še naprej verjame v nas in nam vsakič znova daje možnost, da začnemo znova. Ni greha ali neuspeha, ki – ko ga prinesemo Njemu – ne bi mogel postati priložnost za začetek novega in drugačnega življenja v znamenju usmiljenja. Ni greha, ki ne bo mogel iti v tej smeri. Bog vse odpušča, vse.

To je Gospod Jezus. Zares ga pozna, kdor doživi njegovo odpuščanje. Kdor tako kot žena iz evangelija odkrije, da nas Bog obiskuje skozi naše notranje rane. Ravno tam je Gospod rad navzoč, saj ni prišel za zdrave, ampak za bolne (prim. Mt 9,12). In ta žena, ki je v svoji bedi spoznala usmiljenje in ki gre v svet ozdravljena z Jezusovim odpuščanjem, nam danes kot Cerkvi predlaga, naj se ponovno vrnemo v šolo evangelija, v šolo Boga upanja, ki vedno preseneča. Če ga bomo posnemali, se ne bomo osredotočali na obsojanje grehov, ampak bomo z ljubeznijo iskali grešnike. Ne bomo preštevali prisotnih, ampak bomo šli iskat odsotne. Ne bomo se vračali h kazanju s prstom, ampak bomo začeli poslušati. Ne bomo odmetavali preziranih, ampak bomo kot prvi gledali tiste, ki veljajo za zadnje. Tega, bratje in sestre, nas danes z zgledom uči Jezus. Pustimo se mu presenetiti in z veseljem sprejmimo njegovo novost.