Mladim: Strahovi? Povejte jih. Malodušje? Premagajte ga s pogumom. In občutek za življenje? Ne izgubite ga

Papež Frančišek

Govor papeža Frančiška mladim Italijanom

Dragi fantje in dekleta, dobrodošli!
Hvala vam, da ste tukaj! Ta trg je že dolgo čakal, da bi se napolnil z vašo navzočnostjo, z vašimi obrazi, z vašim navdušenjem. Pred dvema letoma, 27. marca, sem sam prišel sem, da sem predstavil Gospodu prošnjo sveta, ki ga je prizadela epidemija. Morda ste bili tistega večera tudi vi doma pred televizijo, da ste molili skupaj z vašimi družinami. Minili sta dve leti, s praznim trgom, in s trgom se je zgodilo, kot se zgodi z nami, kadar se postimo: želimo si jesti, jesti, in ko gremo jest po postu, jemo več in zato se je trg bolj napolnil! Kako to? Tudi trg je trpel zaradi posta in sedaj je poln vas! Danes, vseh vas, skupaj, ki ste prišli iz Italije, v objem tega trga in v veselju velike noči, ki smo jo pravkar obhajali.

Jezus je premagal temine smrti. Žal so še vedno gosti oblaki, ki zatemnjujejo naš čas. Poleg pandemije Evropa doživlja strašno vojno, medtem ko se na mnogih področjih zemlje nadaljujejo krivice in nasilje, ki uničujejo človeštvo in planet. Pogosto so ravno vaši vrstniki tisti, ki plačajo najvišjo ceno. Ne da je ogrožen in negotov njihov obstoj, pač pa so poteptane tudi njihove sanje za prihodnost. Veliko bratov in sester še vedno čaka luč velike noči.

Evangeljska pripoved, ki smo jo poslušali, se začenja ravno v temi noči. Peter in drugi vzamejo čolne in gredo lovit ribe – in ne ujamejo nič. Kakšno razočaranje! Ko porabimo toliko energije, da bi uresničili svoje sanje, ko vložimo toliko stvari kot apostoli, pa se nič ne pokaže…

Vendar se zgodi nekaj presenetljivega. Ob svitanju dneva se na obali pokaže človek. Jezus je, ki jih tam čaka. Jezus jim reče: »Tam, na desni so«. In zgodi se čudež množice rib, množice rib, mreže se napolnijo z ribami, tako da jih ne morejo niti izvleči.

To nam lahko pomaga razmišljati o nekaterih trenutkih našega življenja. Življenje nas včasih postavi na trdo preizkušnjo, nam da od blizu spoznati našo krhkost, in se počutimo goli, nemočni, sami. Kolikokrat ste se v tem času počutili sami, daleč o svojih prijateljev? Kolikokrat vas je bilo strah? Ni nas treba biti sram reči: strah me je teme. Vsi se bojimo teme. Strahove je treba izpovedati, strahove je treba izraziti, da jih tako preženemo. Zapomnite si to: strahove je treba izpovedati. Komu? Očetu, mami, prijatelju, prijateljici, človeku, ki vam lahko pomaga. Treba jih je dati na svetlo. Ko strahovi, ki so v temi, pridejo na svetlo, se pokaže resnica. Ne bodite malodušni. Če vas je strah, ga dajte na svetlo in dobro vam bo delo.

Tema nas spravi v krizo, zares. Problem pa je, kako obvladam to krizo. Morda jo zadržujem zase, za svoje srce in se o tem z nikomer ne pogovarjam… ne, o krizah je treba govoriti, govoriti s prijateljem, ki mi lahko pomaga, z očetom, z mamo, z dedkom, babico, s človekom, ki mi lahko pomaga. Ne vem, toda … krize je treba osvetliti, da jih premagamo.

Dragi fantje in dekleta, vi še nimate izkušnje odraslih, imate pa nekaj, kar smo odrasli včasih izgubili. Na primer: z leti odrasli včasih potrebujemo očala, ker smo izgubili vid, ali včasih postanemo malo gluhi, izgubili smo sluh … Ali pa velikokrat zaradi življenjske navade izgubimo občutek, vi imate »občutek« in prosim vas, ne izgubite ga. Vi imate občutek za resničnost, in to je velika stvar. Občutek, ki ga je imel Janez. Komaj je zagledal tistega gospoda, tistega, ki je rekel: »Vrzite na desno stran,« mu je občutek dejal: »Gospod je!« Bil je najmlajši med apostoli. Vi imate občutek: ne izgubite ga! Občutek, da rečete: »To je res – to ni res – tole ni dobro«, občutek, da najdete Gospoda. Občutek za resnico. Želim vam, da bi imeli Janezov občutek, pa tudi Petrov pogum, kajti Peter je bil nekaj posebnega. Trikrat je zatajil Jezusa – bil je nekaj posebnega… A takoj, ko je drugi, najmlajši rekel: »Gospod je!«, se je vrgel v vodo, da bi našel Jezusa.

Ne sramujte se svojih izbruhov velikodušnosti, kajti občutek vas vodi k velikodušnosti. Vrzite se v življenje. »Ah, Oče, ne znam plavati, strah me je življenja!«. Imate nekoga, ki vas spremlja, poiščite nekoga, ki vas bo spremljal. Vendar se ne bojte življenja, prosim vas! Bojte se smrti, smrti duše, smrti prihodnosti, zaprtosti srca: tega se bojte. Življenja pa ne: življenje je lepo, kajne? Življenje je zato, da ga živimo in da ga dajemo drugim, življenje je zato, da ga delimo z drugimi, ne da ga zapremo, da je zaprto vase.

Ne bi bil rad predolg, kajti tole je malo dolgo… samo, rad bi vam povedal, da je pomembno, da greste naprej. Strahovi? Osvetlite jih, povejte jih. Malodušje? Premagaj ga s pogumom, z nekom, ki ti da roko, z nekom, ki gre naprej. In občutek za življenje, ne izgubite ga. Nekaj lepega je. V trenutkih težav otroci kličejo mamo. Tudi mi pokličimo našo mamo, Marijo. Ona – bodite pozorni – je bila skoraj vaših let, ko je sprejela svoj izredni poklic biti Jezusova mama. Lepo! Bolj ali manj vaših let … Ona vam bo pomagala, da boste z zaupanjem odgovorili svoj »Tukaj sem!« Gospodu: »Tukaj sem, Gospod, kaj moram storiti? Tukaj sem, da bi delal dobro, da dobro rastem, da s svojim občutkom pomagam drugim«. Naj vas Marija, mama, ki je bila skoraj vaših let, ko je prejela angelovo oznanila in je postala noseča, naj vas ona nauči reči: »Tukaj sem!«, in ne bojte se. Pogum in naprej!

------

Po blagoslovu: »Vstali Jezus naj bo moč vašega življenja. Pojdite v miru in bodite srečni, vsi: v miru in veselju!«