Papež pastoralni skupnosti Marija solz: Prosim vas, prosimo za milost joka
Papež Frančišek
Govor papeža Frančiška
Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli! Župniku se zahvaljujem za njegove besede in odgovarjam na pozdrav vašega nadškofa. Hvala vam, da vas je prišlo toliko! Zares veliko! Morda je doma ostala … kdo? Marija!
Marija solza. To ni edino svetišče s tem naslovom. Na misel mi takoj pride tisto v Sirakuzah; toda vaše je veliko starejše, obhajamo petsto let. Potem je slovit Marijin jok v prikazanju v La Salette.
Marijine solze so odsev Jezusovih solza. Jezus je jokal. Evangelij nam poroča o dveh dogodkih: na grobu prijatelja Lazarja (prim. Jn 11,35) in pred Jeruzalemom (prim. Lk 19,41). V obeh primerih je šlo za solze bolečine. Lahko pa si predstavljamo, da je Jezus jokal tudi od veselja, na primer ko je videl, kako so mali, ponižni ljudje z navdušenjem sprejemali evangelij.
Marija, Mati, je prva učenka. Bolj je učenka kot Mati. Sinu je sledila v vsem, tudi v svetosti občutkov, čustev, tudi v smehu in joku. Gotovo so ji iz oči prišle solze veselja, ko je v betlehemskem hlevu rodila Jezusa in ko je videla pastirje in modre, ki so se priklonili pred Njim. In jokala je grenke solze na koncu, ko je hodila za njim po poti bolečine in medtem ko je stala pod križem. Marija, ki joče.
Marijine solze je spremenila Kristusova milost, kakor je vse v njenem življenju, vse njeno bitje, vse v Mariji preobraženo v popolno edinost s Sinom, z njegovo skrivnostjo odrešenja. Ko torej Marija joka, so njene solze znamenje Božjega sočutja. Bog je sočuten z nami, vedno; in Bog nam hoče odpustiti. Spomnim vas na nekaj: Bog odpušča vedno! Vedno! Mi se naveličamo prositi za odpuščanje. In zato so Marijine solze znamenje Božjega sočutja, ki nam s tem sočutjem vedno odpušča; so znamenje Kristusove bolečine zaradi naših grehov, zaradi zla, ki biča človeštvo, zlasti majhne in nedolžne, ki trpijo.
Kot ste vi, don Norberto, upravičeno rekli, so Marijine solze znamenje Božjega joka za žrtve vojne, ki ne uničuje samo Ukrajine; bodimo pogumni in povejmo resnico: uničuje vse narode, ki so vpleteni v vojno. Vse. Kajti vojna ne uniči poraženega ljudstva, ne, uniči tudi zmagovalca; uniči tudi tiste, ki jo gledajo s površnimi novicami, da bi videli, kdo je zmagovalec, kdo je poraženec. Vojna uniči vse. Bodimo pozorni na to. Njenemu brezmadežnemu Srcu smo zaupali svojo prošnjo in prepričani smo, da jo je Mati sprejela in prosi za mir, ker je Kraljica miru. Je Mati miru. In jutri bo nedelja usmiljenja. Ona je Mati usmiljenja. Ve, kaj pomeni usmiljenje, ker ga je »vzela« od Boga.
Vašo zemljo pet stoletij izpirajo Marijine solze; vaše ljudstvo iz roda v rod spremlja njena materinska nežnost. Ona, Mati, vas uči, naj se ne sramujete solza. Ne, ne smemo se sramovati joka, svetniki nas celo učijo, da so solze dar, včasih milost, kesanje, osvoboditev srca. Jokati pomeni odpreti se, zlomiti luščino vase zaprtega jaza in se odpreti Ljubezni, ki nas objema, ki nas vedno čaka, da bi nam odpustila. Takšno je Božje srce. Bog čaka. Kaj čaka? Odpuščanje, da bi nam odpustil. Nemiren je, nepoboljšljiv: hoče odpuščati, odpuščati … Prosi le, da ga prosimo odpuščanja. Odpreti se dobremu Očetu in odpreti se bratom. Dovolimo, da nas zmehčajo, pustimo, da nas ganejo rane tistih, ki jih srečamo na poti; znati deliti, znati sprejemati, znati veseliti se s tistimi, ki se veselijo in jokati s tistimi, ki jokajo.
Mislim, da smo mi, naš čas – govorim na splošno – izgubili navado »dobro« jokati. Morda jočemo, ko se zgodi nekaj, kar se nas dotakne, ali kadar režemo čebulo. Toda jok, ki prihaja iz srca, resničen jok, kakršen je bil Petrov, ko se je skesal, ali kakršen je bil Marijin … Naša civilizacija, naš čas, so izgubili občutek za jok. In mi moramo prositi za milost joka pred stvarmi, ki jih vidimo, pred uporabo človeštva, ne samo vojne – o tem sem govoril – ampak odmetavanja, zavrženja stari, zavrženja otrok tudi preden se rodijo … Toliko dram odmetavanja: tisti revež, ki nima za življenje, je zavržen; trgi, ulice, polne brezdomcev … Beda našega časa bi nas morala spraviti v jok in mi moramo jokati. V katoliški liturgiji obstaja maša, s katero prosimo za dar solza. Vi pa imate Marijo »pri roki«, prosite za ta dar. Prošnja v tisti maši pravi takole: »O Gospod, ti si dal, da je voda pritekla iz skale, daj, da bodo iz skale mojega srca privrele solze.« Kamnito srce, ki je pozabilo jokati. Prosim vas, prosimo za milost joka. Vsi.
In k temu nam pomagajo Marijine solze. Pomembno je, da naše srce ni zaprto, da je odprto za druge, predvsem za Očeta, ki odpušča, in za brate. Dovoliti moramo, da nas zmehčajo, da nas ganejo rane tistih, ki jih srečamo na poti, da znamo deliti, da znamo sprejemati, da se znamo veseliti s tistimi, ki se veselijo, in jokati s tistimi, ki jočejo.
Vaša skupnost nosi prav to ime: »Marija solza«. To je lepo! V tem imenu je celotna pastorala: pastorala nežnosti, sočutja, bližine. Nežnost, sočutje, bližina. To je Božji slog. Obstaja pastoralni način, ki zadeva vse: duhovnike, diakone, verne laike, posvečene … Vsi morajo biti blizu, sočutni in nežni. In vse starosti, vsa življenjska obdobja. Vsi se moramo od Marije vedno učiti hoditi za Jezusom, pustiti, da Duh oblikuje naša čustva, naše želje, naše načrte in naša delovanja po Božjem srcu. Da ne bi, kot pravi lepa liturgična prošnja, »v nas ne prevladali naši občutki, ampak delovanje njegovega Svetega Duha.«
Dragi prijatelji, zahvaljujem se vam za vaš obisk! Hvala, da ste nas vrnili k premišljevanju o solzah naše Matere. To zelo potrebujemo! Zelo potrebujemo jok. Iz srca blagoslavljam vse vas, vaše družine in vaše skupnosti. Prosim vas, ne pozabite moliti zame. Hvala!
