Papež z mladimi razmišljal o treh glagolih misijonarja: vstani, poskrbi in pričuj

Papež Frančišek

Govor udeležencem misijonskega simpozija mladih

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli. Narodnemu tajniku se zahvaljujem za namenjene mi besede v imenu vseh. Hvala.

Prišli ste z različnih krajev Italije na mladinski misijonski simpozij na temo »Nazaj na COMIGI: Misijon se začne iz prihodnosti«. Gre za srečanje, ki je organiziran v sodelovanju z misijonskimi inštituti za usposabljanje na vaši formacijski poti in vas vabi, da skupaj obnovite svojo zavezo vesoljnemu poslanstvu Cerkve. Letos je tudi dragocena priložnost za praznovanje petdesete obletnice rojstva misijonskega mladinskega gibanja Papeških misijonskih družb, danes »Missio Giovani«.

Za vas, mlade misijonarje, je to pomembna obletnica, saj je priložnost, da se spomnite, kaj je bilo postavljeno v temelj rojstva tega gibanja. V ponovnem branju njegove zgodovine in v zvestobi njej boste našli zagon za nov misijonski polet, da ga boste živeli dan za dnem. Takšno je poslanstvo: dan za dnem, ni enkrat za vselej, ne, vsak dan ga je potrebno živeti.

Zato bi vam rad izročil tri glagole, ki si jih je tako enostavno zapomniti, za katere menim, da so temeljni za poslanstvo danes, zlasti za mlade. Najdemo jih v treh odlomkih Nove zaveze, ki opisujejo Jezusa in učence v delovanju. Ti glagoli so: vstani, poskrbi in pričuj. Izražajo tri zelo specifična dejanja, za katera upam, da bodo podpirala vašo pot v prihodnosti.

Prvi glagol - vstani - je vzet iz dogodka v Lukovem evangeliju, ko je Jezus ponovno dal življenje sinu vdove iz Naina (7,11-17). To epizodo je zapisal le Luka, ki je zelo pozoren na vzgibe človeške duše in še posebej ženske. Ob branju besedila človeka navduši njegova dinamika: Jezus pride v to mesto in vidi, da iz mesta prihaja pogrebni sprevod. Ovdovela mati spremlja sinovo krsto do groba. Evangelist je dodal: »Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: ''Ne jokaj!'' (v. 13). Približal se je materi in ji rekel: »Ne jokaj!« Takole rečemo, ko gremo na molitvena bdenja ob pokojnem: »ne jokaj«. Toda Jezus je to rekel, da bi začel dejanje. Zanima ga bolečina najmanjših, Jezusa zanima bolečina tistih, ki pogosto trpijo na dostojen in dostojanstven način, tistih, ki so izgubili upanje, in tistih, ki ne vidijo več prihodnosti. Smrt otroka je v teh okoliščinah pomenila izgubo vsega. Jezus se približa krsti in se je dotakne. Ni mu mar, če ga ta stik lahko naredi nečistega, kakor je rekla Postava. Prišel je rešiti tiste, ki so v temi in v smrtni senci. Nato je rekel: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« (v. 14). To je glagol: »Vstani!«. Predstavljajmo si: pred krsto tega mladeniča, fanta, kot ste vi: »Rečem ti: vstani!«. Dati življenje temu mladeniču, pomeni tudi vrniti prihodnost njegovi materi in celotni skupnosti.

Ta Jezusova beseda še danes odmeva v srcih mnogih mladih in vsakemu namenja vabilo: »Rečem ti, vstani! To je prvi pomen poslanstva, o katerem vas vabim, da razmislite. Jezus nam daje moč, da vstanemo, in nas prosi, naj se osvobodimo smrti sklanjanja vase, ohromelosti sebičnosti, lenobe, površnosti. Te ohromelosti najdemo povsod. One so tiste, ki nas blokirajo in pripeljejo do tega, da živimo muzejsko vero, ne močno vero, bolj mrtvo kot živo vero. Jezus, da bi razkrojil to grdo držo, pravi: »Vstani!«. »Vstanite!«, da boste ponovno zagnani v prihodnost življenja, polnega upanja in dejavne ljubezni do bratov in sester. Poslanstvo se ponovno začne, ko resno vzamemo besedo Gospoda Jezusa: »Vstani!«

Naslednji vidik, povezan s prvim, najdemo v znamenitem odlomku iz Usmiljenega Samarijana (prim. Lk 10, 25-37). Ponovno je evangelist Luka. Učitelj postave je vprašal Jezusa: »Kdo je moj bližnji?« Na to vprašanje mu je Jezus odgovoril s priliko o usmiljenem Samarijanu. Neki moški se je spuščal iz Jeruzalema proti Jerihi in na poti so ga oropali ter pretepli razbojniki. Na robu ceste je ostal na pol mrtev.

Za razliko od dveh služabnikov obredov, ki ga vidita, a gresta mimo, se ustavi in ​​poskrbi zanj Samarijan, torej tujec za takratne Jude, ki  takrat do njih (Samarijanov) niso imeli ravno velike simpatije. To je storil na zelo pameten način. Nudil mu je, kot je lahko, nujno pomoč. Nato ga je odpeljal v gostišče in plačal lastniku, da bo lahko v naslednjih dneh poskrbel zanj. To je nekaj osnovnih potez za opis drugega vidika poslanstva. Drugi glagol je: poskrbeti. Se pravi, živeti dejavno ljubezen na dinamičen in pameten način. Danes potrebujemo ljudi, zlasti mlade, ki imajo oči, da vidijo potrebe najšibkejših, in veliko srce, ki jih omogoča, da se popolnoma razdajajo za njih.

Tudi vi ste poklicani, da svoje sposobnosti dobro izkoristite in daste svoj razum v službo tega, da bi organizirali dejavno ljubezen v daljnosežnih projektih. Danes ste vi na vrsti, vendar niste prvi! Koliko misijonarjev »dobrega Samarijana« je živelo to poslanstvo in poskrbelo za ranjene brate in sestre ob poti! Po njihovih stopinjah, s stilom in načinom, primernim za naš čas, ste zdaj vi na vrsti, da uresničujete diskretno in učinkovito dejavno ljubezen. Domiselno in pametno dejavno ljubezen, ki ni epizodna, ampak se nadaljuje skozi čas in je sposobna spremljati ljudi na njihovi poti zdravljenja in rasti. To je drugi glagol, ki vam ga izročam: poskrbi za brate in sestre. Brez sebičnosti, služiti, pomagati.

In končno tretji bistveni vidik poslanstva, ki ga najdemo v dogodku iz Apostolskih del, in je zelo primeren za velikonočni čas, ki ga sedaj živimo. Dejansko se je Jezus po svojem vstajenju štirideset dni prikazoval svojim učencem. To je počel zato, da jim je razložil skrivnost svoje smrti, da jim je odpustil pobeg v trenutku preizkušnje, predvsem pa zato, da bi jih spodbudil, naj bodo njegove priče po vsem svetu. Jezus takole pravi: »Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8).

Vsak kristjan, krščen v vodi in Svetem Duhu, je poklican živeti kot potopljen v večno veliko noč in živeti kot vstali. Ne živi kot mrtev človek, živi kot vstali! To darilo ni samo za nas, ampak je namenjeno, da ga podelimo z vsemi. Poslanstva ne more, da ga ne poživlja navdušenje, da bi končno lahko podelili to srečo z drugimi. To je lepa in bogata izkušnja vere, ki se zna soočiti tudi z neizogibnimi odpori življenja in tako postane naravno prepričljiva. Ko nekdo pripoveduje evangelij z lastnim življenjem, to napravi špranjo tudi v najtrših srcih. Zato vam izročam zadnjo besedo krščanskega misijonarja: pričuj z lastnim življenjem. In tisti, ki ne pričuje z lastnim življenjem, ki se pretvarja ... je kot nekdo, ki ima v roki ček, a ga ne podpiše. »To ti bom podaril«. Neuporaben je. Pričevanje je podpis na lastnem bogastvu, svojih lastnostih, svojem poklicu. Prosim, fantje in dekleta, vedno se podpišite! Svoje srce dajte v to.

Ne pozabite na te tri glagole: vstati iz poležavanja, poskrbeti za svoje brate in sestre ter pričevati evangelij veselja. Ste razumeli? Kateri so bili trije glagoli? [Odgovarjajo: vstani, poskrbi, pričuj]. Dobro ste se naučili, dobro.

Pozdravljam vas s stavkom sv. Oskarja Romera: »Bolj ko je človek srečen, bolj se v njem razodeva Kristusova slava«. Želim vam, da bi bili misijonarji veselja in misijonarji ljubezni. Oznanilo mora biti podano z nasmehom, ne z žalostjo. Sveti Pavel VI. v apostolski spodbudi Evangelii nuntiandi proti koncu pravi, da je žalostno videti mrke, melanholične evangelizatorje: preberite si tole. Proti koncu, zadnji dve strani je opis močnega evangelizatorja, misijonarja in tistih, ki so v sebi žalostni, ki ne morejo dati življenja drugim. Vam torej želim, da bi bili misijonarji veselja in ljubezni. Oznanilo je potrebno podati z nasmehom, vendar ne s profesionalnim nasmehom tistega, ki oglašuje zobno pasto, ne, to ni dobro. To nikomur ne koristi. Oznanilo mora biti podano z nasmehom, vendar s srčnim nasmehom in ne z žalostjo. Vedno delite dobro novico in počutili se boste srečni. Spremljam vas z molitvijo in vas blagoslavljam. In prosim, ne pozabite moliti zame. Hvala!