Papež Frančišek: preroški pogled Janeza Pavla I. na rane sveta
P. Ivan Herceg DJ
V prvem delu so zbrane vse homilije, govori, pisna razmišljanja na splošnih avdiencah in pri opoldanskih molitvah, ki jih je povedal ali napisal papež Janez Pavel I. v svojih 34 dnevih pontifikata, ki se je začel 26. avgusta 1978 in se končal v noči med 28. in 29. septembrom 1978. V drugem delu pa so zbrani zapiski in razmišljanja Albina Lucianija, ki so bila zapisana v dnevnikih med pontifikatom.
Predgovor papeža Frančiška
Janez Pavel I. – Albino Luciani je bil rimski škof 34 dni. Z njim nam je v tistih kratkih tednih njegovega pontifikata našel način, da nam je pokazal, da je edini zaklad vera, preprosta vera apostolov, ki jo je ponovno predložil 2. vatikanski koncil. O tem pričajo tudi strani tega dela, v katerem je z natančnim in popolnim zapisom zbrano njegovo učiteljstvo, vsi napisani in izgovorjeni posegi v času njegovega pontifikata. V kratkem času, ki ga je preživel kot Petrov naslednik, je papež Janez Pavel I. izpovedal vero, upanje in ljubezen, od Boga dane kreposti, katerim je posvetil sredine kateheze.
Ponovno in ponovno nam je tudi povedal, da je posebna ljubezen do ubogih nepogrešljiv del apostolske vere, ko je pri bogoslužju, ki so ga obhajali pri Svetem Janezu v Lateranu ob prevzemu rimskega sedeža v posest navedel obrazce in molitve, ki se jih je naučil kot otrok, da bi potrdil, da sta zatiranje revežev in »goljufanje delavcev za pravično plačo« greha, ki »vpijeta po kazni pred Božjim obličjem.«
Ravno zaradi vere krščanskega ljudstva, ki mu je pripadal, je lahko preroško pogledal na rane in zlo sveta ter s tem pokazal, kako je tudi mir Cerkvi pri srcu. O tem na primer pričajo številni izrazi njegove podpore mirovnim pogovorom, ki so potekali od 5. do 17. septembra 1978 in so v Camp Davidu na njih sodelovali ameriški predsednik Jimmy Carter, egiptovski predsednik Anwar a-Sadat ter izraelski predsednik Manahem Begin, ki so bili raztreseni po njegovih javnih nastopih v tistih dnevih, o katerih poročajo te strani.
Ali tudi besede, s katerimi je 4. septembra nagovoril več kot sto predstavnikov mednarodnih misijonov, v katerih je izrazil željo, da »da bi mogla Cerkev, ponižna glasnica evangelija vsem ljudstvom zemlje, sodelovati pri ustvarjanju ozračja pravičnosti bratstva, solidarnosti in upanja, brez katerega svet ne more živeti.« Na ta način je papež Janez Pavel I. ponovil, da najbolj nujna zadeva, najbolj kos časom, našim časom, ni bila plod njegove misli ali njegovega velikodušnega načrta, ampak preprosta hoja v veri apostolov. Vera, ki jo je prejel kot dar v svoji delavski in migrantski družini, ki je poznala napor življenja, da je domov prinesla kruh. Ljudje, ki so hodili po tleh, ne med oblaki. Del tega daru je bila tudi ponižnost, da so se prepoznali kot majni ne na silo ali s pozo, ampak iz hvaležnosti. Kajti ponižati se je mogoče le iz hvaležnosti, da smo doživeli brezmejno usmiljenje Jezusa in njegovega odpuščanja. Na ta način lahko postane izvedljivo tudi to, kar On zahteva: »Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen« (Mt 11,29).
Ko je papež Janez Pavel I. umrl, je tudi Óscar Arnulfo Romero – nadškof v San Salvadorju, ki so ga umorili pri oltarju in ga danes časti sveto Božje ljudstvo – 3. oktobra maševal v spomin na preminulega papeža. S kratkostjo svojega pontifikata – je rekel Romero – je imel Janez Pavel I. »čas samo za to, da je svetu dal kratek a zgoščen odgovor, ki ga Bog daje sedanjemu svetu.« V tako kratkem času, s smrtjo dveh papežev in dvema izvolitvama papeža – je pripomnil nadškof mučenec, je bila pozornost sveta poklicana, naj pogleda »na vrh hierarhije katoliške Cerkve«, tiste hierarhije, ki je »bila postavljena na ramena krhkih ljudi«, a je bila kljub temu poklicana, da bi bila »kanal, po katerem je Cerkev vodena in upravljana« ter »zakramentalno znamenje« »milosti, ki je dano ljudem.«
Gre za skrivnost nje, ki jo sv. Ignacij Loyolski imenuje »Naša sveta mati hierarhična Cerkev.« V Cerkvi hierarhija ni nekaj izoliranega in samozadostnega. Obstaja znotraj ljudstva, ki ga je Bog zbral »v službi kraljestva in celega sveta« - kakor je poudarjal škof Romero – ker Cerkev »ni namenjena sama sebi in še manj hierarhiji: hierarhija je za Cerkev, Cerkev pa je za svet.«
V tistih okoliščinah, v okoliščinah smrti Janeza Pavla I., - je opozarjal sveti mučenec – je bilo lahko spoznati, da Cerkve ne tvorijo ne papež in ne škofje. Petrov naslednik je »skala odpornosti«, na kateri prejema Cerkev edinost, ki jo Kristus sam gradi z darom svoje milosti. In če je ne bodo premagala vrata pekla in smrti, se to ne bo zgodilo zaradi »krhkih papeževih ramen«, ampak ker papeža »podpira On, ki je večno, nesmrtno, sveto in božansko življenje: Jezus Kristus, naš Gospod.« To je skrivnost, ki sije tudi v življenju in naukih Janeza Pavla I.
