Papež: Podelitev premaga kulturo brezbrižnosti
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Sklenili ste delo kapitljev, ki sta potekala na temo Preroštvo občestva. In zdi se mi, da ste ga želeli uresničiti že s tem, kako ste te dneve zastavili. Naše občestvo se rodi in se hrani najprej v odnosu z Bogom Trojico – o njem smo v tem velikonočnem času premišljevali z besedili sv. Janeza –; nato pa se konkretno kaže v bratstvu, v duhu družine, ki je značilen tudi za vašo karizmo, ter v sinodalnem slogu, ki ste ga sprejeli v popolnem soglasju s potjo celotne Cerkve. Lepo je videti obe redovni kongregaciji, skupaj z nekaterimi laiki, ki so dejavno sodelovali pri kapitljih in tako okrepili svojo identiteto in pripadnost. Tudi to je preroštvo občestva.
V skladu z vašo karizmo ste poklicani v svetu poživiti vero v Boga Očeta ter sinovsko izročenost njegovi previdnosti. To je lepo! Ko zremo Jezusa v njegovem javnem življenju, pa tudi njegove pogovore z učenci, vidimo, da je bila v njegovem srcu na prvem mestu ta želja: da bi drugi spoznali Očeta, da bi občutili njegovo dobroto. Jezus je živel tako, v polnosti potopljen v Očetovo voljo in cilj celotnega njegovega poslanstva je bil ta, da bi nam pomagal vstopiti v ta sinovski odnos, čigar bistvena lastnost je zaupanje v Božjo previdnost: da nas Oče pozna bolje, kot se poznamo sami, in ve bolje od nas, kaj potrebujemo. Ta bistvena razsežnost Kristusove skrivnosti vas je »očarala«. Po sledeh svetega Janeza Calabria ste se odločili, da jo boste sprejeli za svojo in o njej pričevali; to pa želite storiti predvsem v družbi najbolj ubogih, poslednjih, tistih, ki jih družba zavrača, in so vaši »biseri«, kot jih je imenoval vaš ustanovitelj.
Calabria je bil, kakor vsi svetniki, prerok. Zapustil vam je pomembno dediščino in morate jo varovati. Pot, ki ste jo prehodili in po kateri hodite, ni drugega kot to, da danes ponovno berete pot, ki mu jo je pokazal Bog: bil je človek, vključen v Cerkev svojega časa, in je znal odgovarjati na potrebe tako, da je šel na periferije, da je pokazal očetovsko in materinsko obličje Boga. Potrebno ga je ponovno brati z ustvarjalno zvestobo in iskati nove poti, da bi se uresničile »Božje sanje« glede vaših redovnih skupnosti.
Rekel bi, da s tem, ko skupaj z ubogimi gojite zaupanje v Božjo previdnost, postajate obrtniki »kulture Božje previdnosti«, ki jo vidim kot protistrup za kulturo brezbrižnosti, ki je žal razširjena v družbah tako imenovane blaginje. Krščanska duhovnost previdnosti namreč ni fatalizem, ne pomeni čakati, da bodo rešitve za težave in dobrine, ki jih potrebujemo, padle z neba. Ne. Nasprotno, pomeni, da se v Svetem Duhu trudimo biti podobni nebeškemu Očetu, v skrbi za njegove ustvarjenine, zlasti za tiste, ki so najbolj krhke in najmanjše; pomeni z drugimi podeliti tisto malo, kar imamo, da nikomur ne bi manjkalo tisto, kar je nujno potrebno. To je drža skrbi, ki je nujno potreben bolj kot kdaj koli prej, da bi se zoperstavili drži ravnodušnosti.
Želel bi poudariti še vidik podelitve, saj se mi zdi, da predstavlja bistven del »preroštva občestva«, ki mu želite skupaj slediti; in sicer vam bom povedal zgled, ki so nam ga dali naši starejši, naši stari starši. Kadar je v hišo nepričakovano prišel gost ali če je na vrata potrkal reven človek, ki je prosil za pomoč, je bilo zanje nekaj običajnega, da so z njim podelili krožnik juhe ali polente. To je bil zelo konkreten način živetja Božje previdnosti, kot podelitev. Ne smemo idealizirati tistega sveta ali se zatekati v sterilne nostalgije, ampak moramo ponovno osvojiti nekatere vrednote: miselnost tistega, ki razlomi kruh in blagoslavlja Boga Očeta, v zaupanju, da bo tega kruha dovolj za nas in za bližnjega, ki ga potrebuje. Tega nas je naučil Jezus Kristus v čudežu podelitve – in ne pomnožitve – kruha in rib. Danes potrebujemo kristjane, ki služijo Božji previdnosti s tem, da udejanjajo podelitev.
Dragi bratje in sestre, sveti Janez Calabria vas s svojim zgledom in priprošnjo vodi po tej poti. Ne zapirajte se vase, v avtoreferenčnost. Prizadevajte si, da bi se vedno bolj odprli za novost in slog, ki vam ga je Bog navdihnil in ga sanja za vas. Naj sinodalna in bratska miselnost prežema služenje odgovornih v vaših kongregacijah in v celotni calabrinski družini.
Geografske in bivanjske periferije, kamor vas pošilja Gospod, so področje, kjer je potrebno oznanjati Očetovo previdnostno ljubezen z obilnim usmiljenjem, izkazujoč nežnost Božjega obličja brez predsodkov in izključevanja. Ljubiti uboge tako, da postajate ubogi.
Spodbujam vas, da ovrednotite bogastvo različnih poklicev, ki jih imate znotraj svoje družine: redovniki, redovnice in laiki, ki v občestvu razlik radikalno in navdušeno živijo eno krstno poklicanost.
Želim vam, da bi čutili, da ste nosilci karizme, ki je dar za Cerkev in ki raste toliko, kolikor jo živite in podelite. Naj vas to daje veselje: pričujte s preprostostjo, ponižno, a pogumno, brez povprečnosti, predvsem pa bi rekel z velikim čutom za človečnost. To je še kako potrebno!
Zahvaljujem se vam, da ste prišli in vam želim vse dobro na poti: da bi bili preroštvo občestva s tem, da pričujete evangelij Božje previdnosti; v podelitvi z najbolj ubogimi, s tem, da se zoperstavljate kulturi odmetavanja in brezbrižnosti. Naj vas spremlja in varuje Devica Marija, ki je uboga služabnica Božje Previdnosti v pravem pomenu besede. Iz srca vas blagoslavljam. Prosim, molite tudi zame. Hvala.
