Papež Frančišek: Troedinega Boga je potrebno predstaviti bolj z dejanji kot pa z besedami
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
O Svetem Duhu pravi: »Ne bo namreč govoril sam od sebe… iz mojega bo jemal in vam oznanjal.« Zatem glede Očeta pravi: »Vse, kar ima Oče, je moje« (prim. Jn 16,14-15). Opazimo, da Sveti Duh govori, ampak ne sam od sebe, saj oznanja Jezusa in razodeva Očeta. Opazimo tudi, Oče, ki ima vse, ker je vir vsake stvari, da Sinu vse tisto, kar ima. Nič ne zadrži zase in se popolnoma podari Sinu. Oziroma, Sveti Duh ne govori o sebi, govori o Jezusu, govori o drugih. Oče ne daje samemu sebe, da Sinu. Gre za odprto velikodušnost, eden odprt za drugega.
Sedaj poglejmo sebe, na to kar govorimo in na to kar imamo. Ko govorimo, vedno hočemo, da se dobro govori o nas in zato pogosto govorimo samo o nas samih in o tem, kar počnemo. Kolikšna razlika glede na Svetega Duha, ki govori, da oznanja druge: Očeta in Sina. In glede tega, kar imamo, kako smo ljubosumni in kako s težavo delimo z drugimi, tudi s tistimi, ki nimajo potrebnega. Z besedami je lahko, v dejanjih pa je težje.
Poglejte, praznovanje Svete Trojice ni toliko teološka vaja, temveč revolucija našega načina življenja. Bog, v katerem vsaka Oseba živi za drugo v nenehnem odnosu, ne pa zase, nas izziva živeti z drugimi in za druge odprti. Danes se lahko vprašamo, če naše življenje odseva Boga, v katerega verujemo? Jaz, ki izpovedujem vero v Boga Očeta in Sina in Svetega Duha, resnično verjamem, da za živeti potrebujem druge, da je potrebno podarjati se drugim, da je potrebno služiti drugim? To potrjujem z besedami ali z življenjem.
Troedinega Boga, dragi bratje in sestre je potrebno predstaviti bolj z dejanji, kot pa z besedami. Bog, ki je avtor življenja se ne prenaša toliko z knjigami, ampak s pričevanjem življenja. On, ki kakor pravi evangelist Janez, je »ljubezen« (1Jn 4,16), se razodeva preko ljubezni. Pomislimo na dobre, velikodušne, krotke osebe, ki smo jih srečali. S tem ko pomislimo na njihov način razmišljanja in delovanja, lahko imamo majhen odsev Boga-Ljubezni. In kaj pomeni ljubiti? Ne samo hoteti dobro in delati dobro, ampak najprej, v osnovi, sprejeti druge, napraviti prostor drugim, dati prostor drugim. To pomeni ljubiti, iz korenin.
Da bomo to bolje razumeli, pomislimo na imena Božjih oseb, ki jih izgovarjamo vsakič, ko napravimo znamenje križa. V vsakem imenu je navzočnost drugega. Oče, na primer ne bi bil to brez Sina. Tako tudi Sina si ne moremo predstavljati samega, ampak vedno kot Sina in Očeta. Prav tako je Sveti Duh, Duh Očeta in Sina. Ali na kratko, Sveta Trojica nas uči, da se ne more biti brez drugega. Nismo otoki, saj smo na svetu, da živimo po Božji podobi, odprti, torej, da potrebujemo druge in da potrebujemo pomagati drugim. Sedaj si postavimo še zadnje vprašanje. Sem v življenju vseh dni tudi jaz odsev Svete Trojice? Znamenje križa, ki ga delamo vsak dan, (v imenu) Očeta, Sina in Svetega Duha, torej to znamenje križa, ki ga delamo vse dni, ostane samo sebi namen ali pa navdihuje moj način govorjenja, srečevanja, odgovarjanja, sodbe, odpuščanja?
Marija, Očetova hči, Sinova mati in nevesta Svetega Duha, naj nam pomaga sprejeti in v življenju pričevati skrivnost Boga-Ljubezni.
