Sveti oče misijonarjem kombonijancem: Poklicani ste pričevati o Božjem slogu

Andreja Červek – Vatikan

Poslanstvo je v celoti odvisno od združitve s Kristusom in moči Svetega Duha. Jezus je to jasno rekel tistim, ki jih je izbral kot »apostole«, torej »poslane«: »Brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5). »Ni rekel "nekaj malega lahko naredite", ni rekel "ničesar ne morete storiti",« je pojasnil papež: »Mi lahko naredimo marsikaj, pobude, programe, kampanje, a če nismo v Njem in če njegov Duha ne more priti skozi nas, je vse, kar počnemo, nič v njegovih očeh, torej za Božje kraljestvo ni nič vredno.«

Združenost s Kristusom

»Če pa smo kot mladike, ki so dobro pritrjene na trto, življenjski sok Duha prihaja iz Kristusa v nas in vse, kar počnemo, obrodi sad, saj to ni naše delo, ampak je Kristusova ljubezen, ki deluje po nas. To je skrivnost krščanskega življenja in zlasti misijonstva vsepovsod, tako v Evropi kot v Afriki in na drugih celinah. Misijonar je učenec, ki je tako združen s svojim Učiteljem in Gospodom, da so njegove roke, um in srce "kanali" Kristusove ljubezni. Kajti "sad", ki ga želi od svojih prijateljev, ni nič drugega kot ljubezen, njegova ljubezen, ki prihaja od Očeta in nam jo daje s Svetim Duhom.«

Zato so nekateri veliki misijonarji, kot sta Danijel Comboni in Frančiška Cabrini, svoje poslanstvo živeli z občutkom, da jih oživlja in spodbuja Kristusovo srce. Ta spodbuda jim je omogočila, da so šli čez geografske meje, še prej pa čes svoje osebne omejitve. »Spodbuda Svetega Duha je tista, ki nas prisili, da izstopimo iz sebe, iz svoje zaprtosti, iz svoje avtoreferencialnosti in gremo k drugim, na periferije, kjer je žeja po evangeliju največja.«

Poklicani pričevati o Božjem slogu

V nadaljevanju je papež izpostavil bistvene poteze Jezusovega Srca: usmiljenje, sočutje, nežnost. »Zato menim, da ste v svojem poslanstvu, tam, kjer ste in kamor vas bo vodil Duh, poklicani pričevati o Božjem slogu. Usmiljenje, nežnost je univerzalni jezik, ki ne pozna meja. Toda tega sporočila ne nosite toliko kot posamezni misijonarji, ampak kot skupnost, kar pomeni, da je treba skrbeti ne le za osebni slog, ampak tudi za slog skupnosti. Jezus je svojim prijateljem rekel: "Po tem vas bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj" (Jn 13,35). In Apostolska dela to potrjujejo, ko pripovedujejo, da je prva skupnost v Jeruzalemu uživala spoštovanje vsega ljudstva, ker so ljudje videli, kako so živeli (prim. Apd 2,47; 4,33).

Da bi življenjski slog skupnosti bil dobro pričevanje, so pomembni štirje vidiki, katerim se je posvetilo tudi delo na kapitlju: življenjsko vodilo, pot formacije, duhovništvo in skupne dobrine. »Razločevanje se nanaša na način, kako te elemente vzpostaviti in živeti, da bi lahko čim bolje ustrezali zahtevam poslanstva, to je pričevanja,« kar je po papeževih besedah zelo pomembno: »Je del "neodložljive cerkvene prenove" v misijonarskem ključu, h kateri je poklicana celotna Cerkev (prim. Evangelii gaudium, 27-33). To je spreobrnjenje, ki se začne z zavedanjem vsakega posameznika, vključuje vsako skupnost in tako prenavlja celotno ustanovo.«

Slog evangelizacije

Sveti oče je pri tem poudaril, da je tudi pri zavzemanju za te štiri vidike, ki so med seboj povezani, treba »vse storiti v pokorščini Duhu, tako se potrebno načrtovanje, projekti, pobude, vse ustreza zahtevam evangelizacije; in tudi slogu evangelizacije: da je radostna, krotka, pogumna, potrpežljiva, polna usmiljenja, lačna in žejna pravice, mirna, skratka: slog blagrov«.

Tudi življenjsko vodilo, formacija, službe in upravljanje dobrin morajo temeljiti na tem temeljnem merilu. »Skupnost, ki oznanja, doživlja, da je Gospod dal pobudo, da nas je on prvi vzljubil […]. Skupnost, ki oznanja, je torej pripravljena »spremljati«. Spremlja človeštvo na vseh njegovih potih, pa naj bodo poti še tako težke in dolge. Zna dolgo pričakovati in apostolsko potrpeti. Evangelizacija ima veliko potrpežljivosti […]. Skrbno pazi na zrno in ne izgubi miru zaradi ljuljke. […] Učenec zna podariti vse življenje in gre do mučeništva, ki je pričevanje za Jezusa Kristusa. Noče si nakopavati sovražnikov, ampak želi, da bi bila Beseda sprejeta in bi razodela svojo osvobajajočo in prenavljajočo moč. Končno zna vesela skupnost, ki oznanja, vedno »praznovati«. Obhaja in praznuje vsako majhno zmago, vsak napredek v evangelizaciji (Evangelii gaudium, 24).«