Pri papežu člani ROACO: Danes zgodovini vlada »kajnovski vzorec«

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je na začetku spregovoril o sinodalni poti, ki ji ustreza že samo razumevanje Združenja agencij za pomoč vzhodnim Cerkvam. Postopek predstavitve projekta za pomoč dejansko pomeni vključevanje več akterjev: osebe, ki projekt predstavi, strokovnjakov, ki so odgovorni, da dajo svoj prispevek, škofa ali redovnega predstojnika, papeških predstavništev, dikasterija za vzhodne Cerkve in agencij z vsemi, ki so del njihovih pisarn.

»Vsak ima svojo vlogo in je poklican k dialogu z drugimi, tako da se posvetuje, študira, sprašuje in ponuja predloge in razlage, pri tem pa hodi skupaj z drugimi. Računalniška orodja, ki jih pripravljajo vaši uradi, bodo povečala učinkovitost procesa, vendar je pomembno, da podpirajo srečanje in soočenje, ki ste ju razvili v teh letih, ter tako pomagali razvijati simfonijo karitativnosti,« je dejal papež.

V simfoniji karitativnosti iskati uglašenost

Ko orkester igra pomembno delo, mora pred začetkom uglasiti instrumente. Samo tako bo izvedba vredna in bo razkrila odličnost glasbenikov. Papež je zbrane spodbudil, naj pri pripravljanju simfonije karitativnosti še naprej iščejo uglašenost in se izogibajo vsem skušnjavam, da bi se izolirali in zaprli vase in v svoje skupine, naj ostajajo odprti za sprejemanje tistih bratov in sester, ki jim jih Duh predlaga, naj jim ustvarijo izkušnjo bližine in služenja vzhodnim katoliškim Cerkvam, tako v domovini kot diaspori.

»Pomembno je, da se uglasimo, prisluhnemo drug drugemu, kar olajša razločevanje in vodi k skupnim, resnično cerkvenim odločitvam,« je dejal in spomnil, da je ROACO na ta način deloval v primerih zasedanja katoliških škofov v Siriji in konference, ki je marca potekala v Damasku in v katero je bilo aktivno vključenih veliko mladih. »V puščavi revščine in obupa zaradi dvanajstih let vojne, ki je razdejala ljubljeno in trpinčeno Sirijo, ste kot Cerkev lahko odkrili, da bodo izviri, ki bodo ponovno razcveteli stepe in dali vodo žejnim, začeli vreti le, če bo vsak znal opustiti določeno avtoreferencialnost in prisluhniti drugim, da bi prepoznal prave prednostne naloge. Seveda so to le kapljice v morju potreb, vendar kapljica Cerkve ne sme manjkati, medtem ko vedno pričakujemo, da mednarodna skupnost in lokalne oblasti ne ugasnejo zadnjega plamena upanja za to trpeče ljudstvo.«

Bližnji vzhod

Sinodalni slog je spodbujal tudi izredno zasedanje škofovske sinode o Bližnjem vzhodu. Septembra bo minilo deset let od apostolske spodbude Cerkev na Bližnjem vzhodu, ki jo je potrdil Benedikt XVI. med svojim potovanjem v Libanon.

Kot je pripomnil Frančišek, se je v desetih letih zgodilo veliko stvari: »Pomislimo na žalostne dogodke v Iraku in Siriji, na pretrese v sami deželi ceder. Imeli smo tudi nekaj žarkov upanja, kot je podpis Dokumenta o človeškem bratstvu v Abu Dabiju. Sadove sinode za Bližnji vzhod bo treba preveriti na terenu, medtem pa je treba poiskati posodobljena orodja in primerne načine za izražanje bližine Cerkvam v regiji. Upamo tudi, da se bo nadaljevalo delo za usklajevanje o Siriji in Iraku, ki se je začelo pred nekaj leti, pri čemer je v skupni razmislek vključen tudi Libanon.«

Na nasilje odgovoriti z močjo molitve in konkretno pomočjo ljubezni

»Prosim vas, še naprej imejte pred očmi podobo dobrega Samarijana: to ste že storili in vem, da boste to še naprej počeli zaradi drame, ki jo je povzročil konflikt, ki je iz Tigraja ponovno prizadel Etiopijo in deloma sosednjo Eritrejo, ter zlasti zaradi ljubljene in mučene Ukrajine. Tu smo se vrnili k drami Kajna in Abela; razdivjalo se je nasilje, ki uničuje življenje, lucifersko, diabolično nasilje, na katerega smo verniki poklicani odgovoriti z močjo molitve, s konkretno pomočjo ljubezni, z vsemi krščanskimi sredstvi, da bi se orožje umaknilo pogajanjem,« pri čemer se je papež zbranim zahvalil, da so pomagali prinesti nežnost Cerkve in papeža v Ukrajino in v države, kjer so bili sprejeti begunci.

»V veri vemo, da se bodo višine človeškega napuha in malikovanja zmanjšale, doline opustošenja in solz pa napolnile. A prav tako si želimo, da bi se kmalu izpolnila tudi Izaijeva prerokba o miru: da narod ne bo več dvignil roke proti narodu in bodo meči postali lemeži in sulice srpi« (prim. Iz 2,4). Namesto tega pa se zdi, da gre vse v nasprotno smer: zmanjšuje se količina hrane in povečuje se hrup orožja. To je kajnovski vzorec, ki danes vlada zgodovini. Zato ne prenehajmo moliti, se postiti, pomagati in delati, da bi poti miru našle mesto v džungli sporov.«