Pri papežu ekumenska delegacija: Sprava med kristjani je prispevek k pomiritvi narodov
Andreja Červek – Vatikan
Delegacija ekumenskega patriarhata se je na praznik svetih Petra in Pavla udeležila slovesne svete maše v vatikanski baziliki. »Vaša prisotnost pri evharističnem bogoslužju,« je dejal papež Frančišek, »je bila razlog velikega veselja zame in za vse, saj vidno predstavlja bližino in bratsko ljubezen konstantinopelske Cerkve do Cerkve v Rimu.«
Tradicionalna izmenjava delegacij med obema Cerkvama za praznik zavetnikov, je po papeževih besedah »otipljivo znamenje, da se je preseglo čas oddaljenosti in brezbrižnosti, ko se je mislilo, da so ločitve nepopravljive. Danes, hvala Bogu, v poslušnosti volji našega Gospoda Jezusa Kristusa in pod vodstvom Svetega Duha, naši Cerkvi nadaljujeta bratski in rodoviten dialog in sta na odločen in nepreklicen način zavezani poti k ponovni vzpostavitvi polnega občestva.« Pri tem je izrazil hvaležnost tistim, ki so začeli to pot. Posebej je spomnil na ekumenskega patriarha Atenagoro (pred nekaj dnevi je minilo 50 let od njegove smrti) in ga imenoval »modrega in pogumnega pastirja«, ki ostaja vir navdiha. Govoril je: »Cerkve sestre, narodi bratje.« In ravno te besede so bile iztočnica za preostali del papeževega govora.
Jokati, pomagati, spreobrniti se
»Cerkve sestre, narodi bratje,« je povzel sveti oče, »sprava med ločenimi kristjani kot prispevek k pomiritvi narodov je aktualna bolj kot kdaj koli prej ravno danes, ko svet pretresa kruta in nesmiselna vojna agresija, v kateri se veliko kristjanov bori drug proti drugemu. Toda pred škandalom vojne niso potrebna razmišljanja: treba je jokati, pomagati in se spreobrniti. Treba je objokovati žrtve in preveč prelite krvi, smrt številnih nedolžnih, travme družin, mest, celotnega naroda: koliko trpljenja je v tistih, ki so izgubili svoje najdražje in so morali zapustiti svoj dom in svojo domovino! Tem bratom in sestram je treba pomagati: gre za poziv k dejavni ljubezni, ki smo jo kot kristjani dolžni izkazovati do Jezusa migranta, reveža in ranjenega. A prav tako se je treba spreobrniti, da bi razumeli, da oborožena osvajanja, širitve in imperializmi nimajo nobene zveze s kraljestvom, ki ga je oznanil Jezus, z Gospodom velike noči, ki je v Getsemaniju prosil učence, naj se odpovedo nasilju, naj spravijo meč na svoje mesto, "kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani" (Mt 26,52); in je prekinil vsako ugovarjanje, ko je rekel: "Dovolj je!" (Lk 22,51).
Kakšen svet želimo videti?
»Cerkve sestre, narodi bratje,« je ponovil papež. »Iskati edinost kristjanov torej ni samo neko notranje vprašanje Cerkva. Je nujen pogoj za uresničitev pristnega univerzalnega bratstva, ki se kaže s pravičnostjo in solidarnostjo do vseh. Od nas kristjanov se zato zahteva resen razmislek: kakšen svet bi radi videli, da bi nastal po tem strašnem prizoru spopadov in nasprotij? In kakšen prispevek smo zdaj pripravljeni ponuditi za bolj bratsko človeštvo? Kot verniki lahko odgovore na takšna vprašanja črpamo le iz evangelija: v Jezusu, ki nas vabi, naj bomo usmiljeni in nikoli nasilni, popolni kot Oče, ne da bi se prilagajali svetu (prim. Mt 5,48).« Pozval je, naj si med seboj pomagamo, da ne bi padli v skušnjavo in »onemogočili rušilno novost evangelija z zapeljivostmi sveta« ter »Očeta vseh« spremenili v »boga svojih razlogov in svojih narodov«. »Kristus je naš mir, on, ki je z utelešenjem, smrtjo in vstajenjem za vse porušil zidove sovraštva in ločitve med ljudmi (prim. Ef 2,14). Izhajajmo iz Njega, da bi razumeli, da ni več čas za urejanje cerkvenih programov glede na logike moči in posvetnega udobja, ampak v skladu s pogumno prerokbo miru v evangeliju. S ponižnostjo in veliko molitve, a tudi s pogumom in parezijo.«
Hodimo skupaj kot bratje
Kot »znamenje upanja« na poti k ponovni vzpostavitvi polnega občestva je papež označil srečanje koordinacijskega odbora Mešane mednarodne komisije za teološki dialog med katoliško in pravoslavno Cerkvijo, ki se je po dveh letih prekinitve zaradi pandemije ponovno sestala letos maja. »Upam, da bo teološki dialog napredoval s spodbujanjem nove miselnosti, ki nas bo, zavedajoč se napak preteklosti, vodila k temu, da bomo vedno bolj skupaj gledali na sedanjost in prihodnost, ne da bi se pustili ujeti v predsodke drugih obdobij. Ne zadovoljimo se s "cerkveno diplomacijo", da bi prijazno vztrajali pri svojih zamislih, ampak hodimo skupaj kot bratje: molimo drug za drugega, sodelujmo z drugimi, podpirajmo se med seboj s pogledom, uprtim v Jezusa in njegov evangelij. To je pot, da Božja novost ne bo talka ravnanja starega človeka (prim. Ef 4,22-24).
