Sveti oče škofom in duhovnikom Sicilije: Stati ob strani in biti blizu ljudem

Andreja Červek – Vatikan

Papež je najprej spregovoril o »spremembi dobe«, v kateri živimo in ki zahteva pogumne in preudarne izbire, »osvetljene z razločevanjem Svetega Duha«. Ta sprememba postavlja na težko preizkušnjo predvsem socialne in čustvene vezi, kar se je jasno videlo z pandemijo. Po papeževih besedah jo je treba živeti z odgovorno držo, jo sprejeti zavestno in z zaupnim pristopom k resničnosti, ki je zakoreninjena v živem izročilu Cerkve.

Sicilija ni zunaj te spremembe, saj se nahaja v središču zgodovinskih poti, ki so jo začrtali kontinentalni narodi. Sprejela je druga ljudstva, tako vladarje kot priseljence, in razvila svojo lastno kulturo. A prav tako mnoga protislovja. Poleg visokih vrlin, smo priča tudi krutosti, poleg izjemne lepote umetnostnih mojstrovih vidimo strašne prizore zanemarjenosti. Ob mnogih ljudeh visoke kulture, imamo veliko otrok in mladih, ki se ne šolajo in ostajajo odrezani od dostojanstvenega človeškega življenja. Po papeževih besedah ni naključje, da je bilo prelite veliko krvi z rokami nasilnežev, a tudi zaradi ponižnega in junaškega vztrajanja svetnikov in pravičnikov, služabnikov Cerkve in države.

Prav tako je izpostavil, da se sedanje socialne razmere na Siciliji že več let slabšajo, na kar kaže upadanje števila prebivalcev na otoku, kar je posledica upadanja rodnosti in množičnega izseljevanja mladih. Visoko je nezaupanje v institucije, slabo delujoče storitve pa otežujejo vsakodnevne dejavnosti. »Razumeti je treba, kako in v katero smer Sicilija živi spremembo dobe in katere poti bi lahko ubrala, da bi v razpokah in stikanju te spremembe oznanjala Kristusov evangelij,« je dejal sveti oče.

»Čeprav je ta naloga zaupana celotnemu Božjemu ljudstvu, pa predvsem od nas duhovnikov in škofov zahteva popolno, celovito in ekskluzivno služenje. Ob tem velikem izzivu tudi Cerkev čuti bremena in preobrate teh splošnih razmer, saj beleži upad poklicev v duhovništvo in posvečeno življenje, predvsem pa vse večjo odtujenost mladih. Mladi v župnijah in cerkvenih gibanjih težko vidijo pomoč pri iskanju življenjskega smisla ter ne vidijo vedno jasnega odmika od starih, napačnih in celo nemoralnih načinov delovanja, da bi odločno stopili na pot pravičnosti in poštenosti.«

Pa vendar, tako v preteklosti kot tudi danes, ne manjka duhovnikov in vernikov, ki v celoti sprejemajo usodo sicilijanskega ljudstva, pri čemer je papež spomnil na don Pina Puglisija in Rosaria Livantina, a tudi na mnoge manj znane osebe, moške in ženske, ki so živeli v zvestobi Kristusu in ljudstvu. Ne gre spregledati tihega, vztrajnega in ljubečega dela mnogih duhovnikov med ljudmi, ki so obupani ali brez službe, sredi otrok ali starejših, ki so vedno bolj sami. »Zato se na Siciliji še vedno gleda na duhovnike kot na duhovne in moralne voditelje, ki lahko prispevajo tudi k izboljšanju civilnega in družbenega življenja na otoku, podpirajo družino in so zgled za odraščajočo mladino. Pričakovanje Sicilijancev od duhovnikov je veliko in zahtevno.«

»Ko se zavedamo svojih slabosti, vemo, da nas Kristusova volja postavlja v središče tega izziva,« je nadaljeval papež. »Ključ vsega je v njegovem klicu, na katerega se lahko naslonimo, da bi ponovno odrinili na globoko in vrgli mreže. Ne poznamo niti samih sebe, a če se vrnemo h klicu, ne moremo prezreti tistega Obličja, ki nas je srečalo in nas potegnilo za seboj, nas celo združilo s seboj, kot nas uči naše izročilo, ko pravi, da pri bogoslužju delujemo celo "in persona Christi". Ta popolna združitev, to poistovetenje, ne more biti omejeno na obhajanja, ampak ga je treba v polnosti živeti v vsakem trenutku življenja, s spominjanjem besed apostola Pavla: "Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni" (Gal 2,20).«

Če torej med prebivalci Sicilije prevladujeta grenkoba in razočaranje zaradi oddaljenosti in ločenosti od bogatejših in razvitejših območij države in Evrope in če si mnogi, zlasti mladi, prizadevajo oditi, so »pastirji še bolj poklicani, da v celoti sprejmejo življenje teh ljudi«. »Ne pozabimo izraelskih prerokov, ki so zaradi Božje zvestobe zavezi ostali zvesti ljudstvu in mu sledili v izgnanstvo. Pa tudi modrih in pobožnih, ki so podpirali verno ljudstvo v diaspori. Stati ob strani, biti blizu, to je tisto, kar smo poklicani živeti zaradi Božje zvestobe; iz ljubezni do Njega stojimo ob strani do konca, vse do skrajnih posledic, ko k njim vodijo okoliščine pravičnosti, sprave, poštenosti in odpuščanja. Bližina, sočutje in nežnost: to je Božji slog in tudi slog pastirja.«

Kot je nadaljeval sveti oče, duhovniki ta način življenja vsak dan zajemajo iz evharistije, pri tem pa spomnil na besede, ki jih je izrekel med svojim obiskom Palerma leta 2018. Med srečanjem z duhovniki, posvečenimi in semeniščniki je takrat dejal, da besede posvetitve zarišejo duhovniško identiteto: »spominjajo nas, da je duhovnik človek daru, daru samega sebe vsak dan brez počitnic in brez počitka. Kajti naša poklicanost ni poklic, temveč podaritev, ni služba, s katero lahko ustvarimo kariero, ampak poslanstvo«.

Ob koncu govora je papež Frančišek spregovoril še o veliki marijanski pobožnosti, ki je značilna za Sicilijo, posvečeni Brezmadežni Mariji. Duhovniki in škofje imajo tudi navado skupaj obhajati »marijanski duhovniški dan«. Vrednost te prakse je po papeževih besedah »enost, ki je zares ključna spričo individualizma in razdrobljenosti, če ne celo razdeljenosti, ki visi nad vsemi nami«. Enost, ki je dar Jezusove velikonočne daritve, je okrepljena z »metodo sinodalnosti«, pri čemer je z naklonjenostjo izpostavil različne iniciative, ki kaže na »skupno hojo«. »Pot, ki zahteva odprtost za Božja presenečenja v naših življenjih in v eksistencialnih prelomnicah naših skupnosti, z zavedanjem, da lahko s ponižnim in iskrenim poslušanjem živimo razločevanje, ki doseže srce in nas notranje spremeni.«