Papež oblastem: Sveti sedež in krajevna Cerkev si prizadevata za ozdravitev in spravo

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je med srečanjem ponovno izrazil »ogorčenje in sram zaradi trpljenja, ki so ga utrpeli staroselci« ter zagotovil prizadevanje Cerkve za ozdravitev in spravo. »Zgodovina bolečine in preziranja« izvira iz »kolonizacijske miselnosti«, je dejal in opozoril, da »ideološke kolonizacije« obstajajo tudi danes.

Zdrave vrednote staroselskih kultur so navdih za vse nas

Spomnil je na staroselske prebivalce, ki so znali varovati zemljo in okolje in biti zvesti harmoničnemu pogledu na stvarstvo, ki človeka uči ljubiti Stvarnika in živeti v simbiozi z ostalimi živimi bitji. »Iz tega se lahko veliko naučimo, iz sposobnosti prisluhniti Bogu, ljudem in naravi,« je dejal in pripomnil, da ravno to potrebujemo v naglici današnjega sveta, za katerega je značilno stalno hitenje, ki »otežuje zares človeški, trajnostni in celostni razvoj« ter ustvarja »družbo utrujenosti in razočaranja«. Zdrave vrednote, ki so navzoče v staroselskih kulturah, so »navdih za vse nas« in lahko »pomagajo ozdravitvi škodljive navade izkoriščanja – izkoriščanja stvarstva, a tudi odnosov in časa« – ter »urediti človeško delovanje, ki sloni izključno na koristnosti in dobičku«.

Priznati svoje napake in spodbujati legitimne pravice avtohtonih ljudstev

Ta temeljna spoznanja, je nadaljeval papež, so bila v preteklosti nasilno zavrnjena: »Mislim predvsem na politike asimilacije in pravnomočnosti, vključno s sistemom rezidenčnih šol, ki je prizadel mnoge staroselske družine, spodkopal njihov jezik, kulturo in pogled na svet. V ta obžalovanja vreden sistem, ki so ga spodbujale takratne vladne oblasti in ki je številne otroke ločil od njihovih družin, je bilo vključenih več lokalnih katoliških ustanov. Zato izražam sram in bolečino ter skupaj s škofi te države ponavljam svojo prošnjo za odpuščanje zaradi zla, ki so ga mnogi kristjani storili staroselskim prebivalcem. Tragično je, če se verniki, kot se je zgodilo v tistem zgodovinskem obdobju, prilagodijo posvetni koristi in ne evangeliju. Če je krščanska vera imela bistveno vlogo pri oblikovanju najvišjih idealov Kanade, za katere je značilna želja po izgradnji boljše države za vse njene prebivalce, je nujno treba priznati svoje napake in si skupaj prizadevati za to, za kar vem, da je vsem skupno: spodbujati legitimne pravice avtohtonih ljudstev ter pospeševati procese ozdravitve in sprave med njimi in neavtohtonimi prebivalci v državi.«

Cerkev podpira staroselskih kultur

Papež je zagotovil, da Sveti sedež in lokalne katoliške skupnosti gojijo konkretno željo po »spodbujanju staroselskih kultur« na duhovni ravni in tudi s pozornostjo do njihovih kulturnih tradicij, običajev, jezikov in njihovih vzgojnih načinov. »Želimo obnoviti odnos med Cerkvijo in avtohtonim prebivalstvom Kanade, ki ga zaznamuje ljubezen, ki je obrodila odlične sadove, in žal tudi rane, ki jih poskušamo razumeti in ozdraviti,« je dejal in ponovno priznal »ogorčenje in sram zaradi trpljenja, ki so ga utrpeli staroselci«, ter zagotovil pripravljenost, da »nadaljuje bratsko in potrpežljivo pot, ki jo je treba prehoditi skupaj z vsemi Kanadčani v skladu z resnico in pravico, pri tem pa si prizadevati za ozdravitev in spravo«.

Kolonizacijska miselnost

Ta »zgodovina bolečine in preziranja« izvira iz »kolonizacijske miselnosti«, ki je ni enostavno pozdraviti. Danes gre za primer »ideoloških kolonizacij«: »Če je nekoč kolonialistična miselnost zanemarjala konkretno življenje ljudi in jim vsiljevala vnaprej določene kulturne vzorce, tudi danes »ne manjka ideoloških kolonizacij«, ki nasprotujejo resničnosti bivanja, dušijo naravno privrženost vrednotam ljudstev ter poskušajo izkoreniniti njihove tradicije, zgodovino in verske vezi.« Po papeževih besedah je to miselnost, ki domnevno presega »temne strani zgodovine« in daje prostor »kulturi ukinjanja, ki preteklost vrednoti le glede na določene aktualne kategorije«. Tako se uvaja »kulturna moda«, ki vse naredi enako, ne dopušča razlik in se osredotoča le na sedanji trenutek, na potrebe in pravice posameznikov, pogosto pa »zanemarja dolžnosti do najšibkejših in najranljivejših: revnih, migrantov, ostarelih, bolnih, nerojenih ...«.

Varovati in zaščititi družine

Sveti oče je zato izpostavil pomembno vlogo vlaganja v »človeške skupnosti, ki niso homogene, temveč dejansko odprte in vključujoče. Ovrednotiti je treba vsako družino, ki je bistvena celica družbe in prva konkretna družbena realnost. Opozoril je, da pa jo danes ogrožajo družinsko nasilje, delavna naglica, zapuščanje ostarelih in bolnih. »Staroselsko prebivalstvo nas lahko veliko nauči o varovanju in zaščiti družine, kjer se že kot otroci naučijo prepoznati, kaj je prav in kaj ne, povedati resnico, deliti, popraviti krivice, začeti znova in se spraviti. Naj nam bo zlo, ki so ga doživela staroselska ljudstva, danes v svarilo, da se skrb za družino in njene pravice ne bi odrinila na stranski tir v imenu morebitnih proizvodnih potreb in interesov posameznikov,« je dejal.

Gledati na sedem prihodnjih generacij

V nadaljevanju se je papež Frančišek dotaknil teme vojne ter poudaril, da nam sveta ni treba deliti na prijatelje in sovražnike, se oddaljevati in oboroževati do zob: »Zatekanje k oboroževanju in strategije odvračanja ne bodo prinesle miru in varnosti. Ni se treba spraševati, kako nadaljevati vojne, ampak kako jih ustaviti. In preprečiti, da bi bili ljudje spet talci v primežu zastrašujočih dolgotrajnih hladnih vojn. Potrebujemo ustvarjalne in dolgoročne politike, ki znajo izstopiti iz okvirov strank, da bi zagotovile odgovore na globalne izzive.«

»Današnje velike izzive, kot so mir, podnebne spremembe, posledice pandemije in mednarodne migracije, združuje ena stalnica: so globalni in zadevajo vse. In če vsi govorijo o potrebi po celoti, politika ne more ostati ujetnica strankarskih interesov. Kot uči domorodna modrost, je treba znati gledati na sedem prihodnjih generacij in ne na takojšnje koristi, volilne roke ali podporo lobijev.« Prav tako je treba »upoštevati želje mladih generacij po bratstvu, pravičnosti in miru«. »Tako kot je treba za povrnitev spomina in modrosti prisluhniti starejšim, tako je treba za zagon in prihodnost sprejeti sanje mladih. Zaslužijo si boljšo prihodnost od tiste, ki jim jo pripravljamo, zaslužijo si, da sodelujejo pri odločitvah za gradnjo današnjega in jutrišnjega dne, zlasti za ohranitev skupnega doma, za katerega so vrednote in nauki avtohtonih ljudstev dragoceni.«

Multikulturalizem značilen za Kanado

Papež je ob koncu spregovoril še o multikulturalizmu, ki je osnova družbene kohezije in temeljna značilnost Kanadčanov. So narod, ki zna vključevati. »Multikulturalizem je stalen izziv: pomeni sprejeti in zaobjeti različne prisotne komponente ter spoštovati raznolikost njihovih tradicij in kultur, ne da bi mislili, da je ta proces enkrat za vselej končan.« Kot je dodal, v tem smislu zelo ceni velikodušnost pri sprejemanju številnih ukrajinskih in afganistanskih migrantov. Pomembno je »preseči retoriko strahu v zvezi z migranti in jim glede na možnosti države dati konkretno priložnost, da se odgovorno vključijo v družbo«, za kar so nujne pravice in demokracija. A prav tako se je treba »soočiti z individualistično miselnostjo in se zavedati, da skupno življenje temelji na predpostavkah, ki jih politični sistem sam ne more ustvariti. Tudi pri tem nam je avtohtona kultura v veliko oporo, saj nas opozarja na pomen vrednot družbenosti. Tudi katoliška Cerkev s svojo univerzalno razsežnostjo in skrbjo za najranljivejše, s svojim legitimnim služenjem v korist človeškega življenja na vseh stopnjah, od spočetja do naravne smrti, z veseljem ponuja svoj prispevek.«

Revščina – prisotna predvsem med staroselci

Spomnil je še na revščino in izpostavil potrebo po odpravi nepravičnosti, ki onesnažuje naš svet in zaradi katere je obilje darov stvarstva razdeljeno preveč neenakomerno. Po papeževih besedah je »škandalozno, da bogastvo, ustvarjeno z gospodarskim razvojem, ni v korist vseh družbenih sektorjev«. »In žalostno je, da je ravno med staroselci pogosto veliko revščine, s katero so povezani tudi drugi negativni kazalniki, kot so nizka stopnja izobrazbe, težaven dostop do stanovanj in zdravstvenega varstva.« Papež je zato spodbudil k sprejemanju ekonomskih in družbenih odločitev, ki bodo usmerjene v delitev in skrb za osebe v stiski.