Quebec. Papež med večernicami o veselju vere in razločevanju stvarnosti

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je na začetku homilije spregovoril o veselju vere, ki ga morajo živeti pastirji Božjega ljudstva. Oprl se je na stavek iz prvega Petrovega pisma: »Pásite Božjo čredo, ki vam je zaupana, pazite nanjo, pa ne na silo, ampak prostovoljno« (1 Pt 5,2). Spomnil je, da je Jezus pastir njihovega življenja, da skrbi zanje, ker jih resnično ljubi. »Tudi mi, pastirji Cerkve, smo naprošeni za enako velikodušnost, ko pasemo čredo, da bi se tako pokazala Jezusova skrb za vse in njegovo sočutje do ran vsakega posameznika.«

Krščansko veselje vere

Apostol Peter poziva, naj čredo vodijo in ne dopustijo, da bi se izgubila, medtem ko se sami ukvarjajo s svojimi zadevami. »Skrbite zanjo s predanostjo in nežnostjo. In – dodaja – delajte to "prostovoljno", ne pod prisilo: ne kot dolžnost, ne kot plačane posvečene osebe ali sakralni uslužbenci, temveč s pastirskim srcem, z navdušenjem. Če najprej gledamo nanj, na Dobrega pastirja, in ne nase, odkrijemo, da za nas nežno skrbi, čutimo Božjo bližino,« je dejal papež in dodal, da ravno od tu »izvira veselje duhovniške službe, še prej pa veselje vere«.

Gre za veselje, ki ni povezano z bogastvom in varnostjo, še manj z življenjem brez križev in težav. »Krščansko veselje je povezano z izkušnjo miru, ki ostane v srcu tudi takrat, ko nas pestijo preizkušnje in stiske, saj vemo, da nismo sami, ampak nas spremlja Bog, ki ni brezbrižen pred našo usodo. To je krščansko veselje: zastonjski dar, gotovost, da nas Kristus ljubi, podpira in objema v vsaki življenjski situaciji. On je tisti, ki nas osvobaja sebičnosti in greha, žalosti osamljenosti, notranje praznine in strahu ter nam daje nov pogled na življenje in zgodovino.«

Kaj v našem času ogroža veselje vere

Zato je papež zbrane pri večernicah povabil, naj si zastavijo nekaj vprašanj: Kako pa je z mojim veseljem? Ali naša Cerkev izraža veselje evangelija? Ali v naših skupnostih obstaja vera, ki privlači zaradi veselja, ki ga sporoča? Da bi odgovorili na ta vprašanja, je treba razmišljali o tem, kaj v stvarnosti našega časa ogroža veselje vere in krščansko izkušnjo postavlja v krizo. Papež je pri tem v ospredje postavil sekularizacijo, ki je že zdavnaj spremenila življenjski stil današnjega človeka in Boga pustila v ozadju. A ko opazujemo današnjo kulturo, se je treba zavedati dveh možnih pogledov na svet, v katerem živimo: eden je »negativni pogled«, drugi pa »pogled, ki razločuje«. Papež ju je v nadaljevanju homilije tudi podrobneje pojasnil.

Negativni pogled beži pred resničnostjo

Negativni pogled pogosto izvira iz vere, ki se počuti napadeno in postane nekakšen »oklep«, s katerim se brani pred svetom, zagrenjeno obtožuje realnost in svet označuje kot zloben in grešen. Po papeževih besedah takšna drža ni krščanska: »Gospod, ki sovraži posvetnost, ima dober pogled na svet. Če se ustavimo pri negativnem pogledu, bomo na koncu zanikali učlovečenje, saj bomo bežali od resničnosti, namesto da bi se v njej utelesili. Zaprli se bomo vase, jokali nad svojimi izgubami, se nenehno pritoževali ter zapadli v žalost in pesimizem, ki nikoli ne prihajata od Boga. Namesto tega smo poklicani, da imamo pogled, podoben Božjemu, ki zna prepoznati dobro in ga vztrajno išče, vidi in neguje. Ne gre za naiven pogled, temveč za pogled, ki razločuje stvarnost.«

Sklicujoč se na Pavla VI. in njegovo apostolsko spodbudo Evangelii nuntiandi je papež Frančišek izpostavil, da je pri razločevanju sekulariziranega sveta pomembno razumeti, kaj je sekularizacija in kaj sekularizem. »Sekularizacija je "prizadevanje, ki je samo po sebi upravičeno in legitimno ter nikakor ni nezdružljivo z vero ali religijo" (prim. apostolska spodbuda Evangelii Nuntiandi, 55), da bi odkrili zakone stvarnosti in človeškega življenja, ki jih je določil Stvarnik. Pravzaprav Bog ne želi, da bi bili sužnji, ampak otroci, ne želi odločati namesto nas in nas zatirati s sveto oblastjo v

 svetu, ki mu vladajo verski zakoni. Ne, ustvaril nas je svobodne in od nas zahteva, da smo odrasle in odgovorne osebe v življenju in družbi,« je poudaril papež. Nekaj drugega je sekularizem, kot je pojasnil Pavel VI. Gre za »pojmovanje življenja, ki je popolnoma ločeno od povezave s Stvarnikom, tako da Bog postane "odvečen in v napoto", nastajajo varljive in različne "nove oblike ateizma": "potrošniška civilizacija, hedonizem, povzdignjen v najvišjo vrednoto, težnja po moči in prevladi, diskriminacija vseh vrst" (ibid.)«. Po Frančiškovih besedah je torej za pastirje in tudi za posvečene, semeniščnike in pastoralne delavce zelo pomembno znati razločevati: »Če podležemo negativnemu pogledu in sodimo površno, tvegamo, da bo prišlo do napačnega sporočila, kot da se za kritiko sekularizacije skriva nostalgija po sakraliziranem svetu, po družbi preteklih dni, v kateri so imeli Cerkev in njeni duhovniki večjo moč in družbeno pomembnost. To je napačna perspektiva.«

V krizi ni vera, ampak načini oznanjevanja

Problem sekularizacije za nas kristjane ne sme imeti manjšega družbenega pomena ali pomeniti izgubo materialnega bogastva in privilegijev, je bil jasen papež Frančišek. Sekularizacija »nas poziva k razmisleku o spremembah v družbi, ki so vplivale na način, kako ljudje razmišljajo in si organizirajo življenje«: »Če se osredotočimo na ta vidik, ugotovimo, da ni v krizi vera, ampak nekatere oblike in načini, s katerimi jo oznanjamo. Zato je sekularizacija izziv za našo pastoralno domišljijo, je "priložnost za preoblikovanje duhovnega življenja v nove oblike in nove načine obstoja" (C. Taylor, A Secular Age, Cambridge 2007, 437). Pogled, ki razloči, nas torej spodbuja, da ponovno odkrijemo novo gorečnost za evangelizacijo, iščemo nove jezike, spreminjamo nekatere pastoralne prioritete, se usmerimo na bistveno, medtem ko nam pokaže težave, ki jih imamo pri posredovanju veselja vere.«

»Dragi bratje in sestre, treba je oznanjati evangelij, da bi današnjim moškim in ženskam podarili veselje vere. Toda to oznanjevanje ni predvsem v besedah, ampak v pričevanju, ki je prežeto z zastonjsko ljubeznijo, kot to počne Bog z nami. Gre za oznanilo, ki kliče po utelešenju v osebnem in cerkvenem življenjskem slogu, ki lahko ponovno ustvari željo po Gospodu, vlije upanje, posreduje zaupanje in verodostojnost.«

Poiskati nove načina oznanjevanja

Papež Frančišek je zatem zbranim predlagal tri izzive: pomagati spoznati Jezusa, pričevanje in bratstvo. V duhovnih puščavah našega časa, ki jih ustvarjata sekularizem in brezbrižnost, se je treba vrniti k prvemu oznanilu. »Ponavljam: nujno se je treba vrniti k prvemu oznanilu. Ne moremo si domišljati, da bomo veselje vere sporočali tako, da bomo tistim, ki še niso sprejeli Gospoda v svoje življenje, predstavili sekundarne vidike ali da bomo le ponavljali nekatere prakse ali pastoralne oblike iz preteklosti. Poiskati je treba nove načine za oznanjevanje bistva evangelija tistim, ki se še niso srečali s Kristusom. Za to je potrebna pastoralna ustvarjalnost, da bi se približali ljudem tam, kjer živijo - ne čakati, da oni pridejo k nam -, in našli priložnosti za poslušanje, dialog in srečanje.« Treba se je vrniti v Galilejo, kjer smo zmenjeni z Jezusom. Vrniti se v Galilejo in po neuspehu začeti znova. Vsak ima svojo "Galilejo", kraj prvega oznanila.

Bolečina in sram morata postati priložnost za spreobrnjenje

Drugi izziv je pričevanje. Za oznanjevanje evangelija je namreč treba biti verodostojen. Pri tem je papež spregovoril o krivicah, ki so bile storjene staroselskemu prebivalstvu: »Cerkev v Kanadi se je podala na novo pot, potem ko jo je ranilo in pretreslo zlo, ki so ga zagrešili nekateri njeni otroci. V mislih imam predvsem spolne zlorabe mladoletnikov in ranljivih oseb, škandale, ki zahtevajo odločno ukrepanje in nepovraten boj. Skupaj z vami želim vse žrtve ponovno prositi za odpuščanje. Bolečina in sram, ki ju čutimo, morata postati priložnost za spreobrnjenje: nikoli več! Ko razmišljamo o poti ozdravitve in sprave z našimi staroselskimi brati in sestrami, si krščanska skupnost ne sme nikoli več dovoliti, da bi se okužila z idejo, da je ena kultura

 nadrejena drugi in da je legitimno uporabljati sredstva prisile proti drugim.« Ne dovolimo, da bi kakršna koli ideologija odtujila in pomešala življenjske sloge in oblike naših ljudstev ter si jih na ta način pokorila in jih nadvladala. Novi napredki človeštva naj postanejo del njihove kulturne identitete z vidika njihove kulture.

Da bi porazili kulturo izključevanja je po papeževih besedah treba začeti ravno pri »nas samih«: pri pastirjih, ki se ne čutijo večvredne od bratov in sester Božjega ljudstva; posvečeni naj živijo bratstvo in svobodo v pokorščini skupnosti; semenišniki naj so krotki in voljni služabniki; pastoralni delavci naj svojega služenja ne razumejo kot oblasti. »Vi ste protagonisti in graditelji drugačne Cerkve: ponižne, krotke, usmiljene, ki spremlja v procesih in odločno deluje za inkulturacijo, ki ceni vsakega in vse kulturne in verske raznolikosti.«

Bratstvo. Cerkev kot šola človečnosti

Ob koncu je sveti oče spregovoril še o bratstvu kot tretjem izzivu: »Cerkev bo verodostojna pričevalka evangelija toliko bolj, kolikor bolj bodo njeni člani živeli v občestvu, ustvarjali priložnosti in prostore, da bo vsakdo, ki se približuje veri, našel gostoljubno skupnost, ki zna poslušati in vzpostavljati dialog ter spodbuja kakovostne odnose.« Gre za življenje v krščanski skupnosti, ki tako postane »šola človečnosti, kjer se učimo ljubiti drug drugega kot brate in sestre, kjer smo pripravljeni sodelovati za skupno dobro. V središču evangelijskega oznanila je namreč Božja ljubezen, ki nas preoblikuje in naredi sposobne za občestvo z vsemi in služenje vsem. Cerkev je poklicana, da uteleša to ljubezen brez meja ter tako gradi sanje, ki jih ima Boga za človeštvo: da smo vsi bratje.« Po papeževih besedah je pot ravno to: »Vlagati v bratske odnose z vsemi, s staroselskimi brati in sestrami, z vsakim bratom in sestro, ki ju srečamo, kajti na obličju vsakega se zrcali Božja navzočnost.«