Papež Frančišek: Marija nam kaže, da je nebo na dosegu roke, če ne popustimo grehu…
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Ko Marija vstopi v hišo in pozdravi Elizabeto, ji ta pravi: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« (Lk 1,42). Te besede, polne vere, veselja in začudenja so postale del »Zdravamarije«. Vsakič ko molimo to tako lepo in domačo molitev, storimo isto kot Elizabeta. Pozdravljamo Marijo in jo blagoslavljamo, ker nam prinaša Jezusa.
Marija sprejme Elizabetin blagoslov in odgovori s pesmijo, ki je dar za nas, za vso zgodovino, Magnifikat, ki je pesem hvaljenja, za katero bi lahko rekli, da je »pesem upanja«. Gre za himno hvaljenja in veselja nad velikimi stvarmi, ki jih je Gospod storil njej. Marija pa gre še naprej. Zre namreč Božje delovanje v vsej zgodovini njenega ljudstva. Pravi na primer, da je Gospod »mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne« (vv. 52-53). Ko poslušamo te besede, bi se lahko vprašali: Devica morda ne pretirava, ko opisuje svet, ki ga ni? Kajti to kar pravi, se zdi, da ni v skladu z resničnostjo. Medtem ko ona govori, mogočni tistega časa niso bili vrženi s prestolov. Strašni Herod na primer je trdno na svojem prestolu. Tudi reveži in lačni ostajajo takšni, medtem ko bogati še naprej uspevajo.
Kaj pomeni Marijina pesem in kakšen je njen smisel? Noče delati kronike tistega časa, saj ni novinarka, ampak nam hoče reči nekaj veliko bolj pomembnega in to je, da je Bog preko nje začel zgodovinski obrat in je dokončno vzpostavil nov red stvari. Ona, majhna in ponižna, je povišana in – to praznujemo danes – prenesena v slavo nebes, medtem ko je mogočnikom sveta namenjeno, da ostanejo praznih rok. Pomislimo na priliko o tistem bogatem človeku, ki je imel pred vrati berača Lazarja. Kakšen je bil njegov konec? Ostal je praznih rok.
Marija, če rečemo drugače, naznanja korenito spremembo, prevrnitev vrednot. Medtem ko govori z Elizabeto, nesoč v sebi Jezusa, v naprej izreka tisto, kar bo njen Sin rekel, ko bo razglasil za blažene reveže in ponižne ter posvaril bogate in tiste, ki si postavljajo temelj na lastni samozadostnosti. Devica torej s to pesmijo, to molitvijo prerokuje. Prerokuje, da kar je v ospredju, niso moč, uspeh in denar, temveč služenje, ponižnost in ljubezen. Ko njo gledamo v slavi, razumemo, da je resnična oblast služenje, ne pozabimo tega, resnična oblast je služenje in da kraljevati pomeni ljubiti. In to je pot v nebo.
Poglejmo zdaj sebe in se lahko vprašamo, se ta preroška prevrnitev, ki jo je oznanila Marija, dotika mojega življenja? Verjamem, da je služenje kraljevanje in je ljubiti vladati? Cilj mojega življenja je nebo, raj ali imeti se dobro tukaj? Ali pa skrbim samo za zemeljske, materialne stvari? In še, ko gledamo dogajanje na svetu, se pustim ujeti v pesimizem ali pa kot Devica, znam opaziti delovanje Boga, ki po krotkosti in majhnosti dela velike stvari?
Bratje in sestre, Marija danes poje o upanju in ponovno prižge v nas upanje, saj v njej vidimo cilj na naši poti. Ona je namreč prva stvaritev, ki vsa z dušo in telesom, zmagoslavno doseže cilj nebes. Kaže nam, da je nebo na dosegu roke. Kako to? Da, nebo je na dosegu roke, če ne popustimo grehu, če v ponižnosti hvalimo Boga in drugim z velikodušnostjo služimo. Ne popustiti grehu! Kdo bi lahko rekel: »Toda oče, slaboten sem!« »Gospod ti je vedno blizu, saj je usmiljen.« Ne pozabite na ta Božji slog, ki je bližina, sočutje in nežnost. Njegov slog je biti vedno nam blizu.
Naša Mati nas drži za roko, nas spremlja v slavo, nas vabi, da se veselimo, ko mislimo na raj. S svojo molitvijo blagoslavljajmo Marijo in jo prosimo za pogled, ki je sposoben na zemlji zaslutiti nebo.
