Papež Frančišek med homilijo: Lepota usmiljenja je zavest lastne bede

Papež Frančišek

Svetniki so privlačna razlaga evangelija. Njihovo življenje je privilegiran zorni kot, iz katerega lahko vidimo veselo vest, ki jo je prišel oznanit Jezus, in to je, da je Bog naš Oče in da ljubi vsakega izmed nas. To je središče evangelija in Jezus je dokaz te ljubezni, njeno učlovečenje, njeno obličje.

Danes evharistijo obhajamo na poseben dan za to mesto in za to Cerkev: Celestinov odpustek. Tukaj hranite relikvije svetega papeža Celestina V. Zdi se, da je ta človek v polnosti uresničil to, kar smo slišali v prvem berilu: »Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu« (Sir 3,18). Zmotno se lika Celestina V. spominjamo kot »tistega, ki je naredil veliko zavrnitev« po Dantejevem izrazu v Božanski komediji; vendar Celestin V. ni bil mož, ki je rekel »ne«, bil je mož, ki je rekel »da«.

Ni namreč drugega načina za izpolnitev Božje volje, kot da sprejmemo moč ponižnih, ni drugega. Prav zaradi tega, ker so takšni, se ponižni v človeških očeh zdijo slabotni in poraženi, dejansko pa so resnični zmagovalci, ker so edini, ki popolnoma zaupajo v Gospoda in poznajo njegovo voljo. Dejansko »Gospod razodeva svoje skrivnosti le krotkim […] zato ga ponižni poveličujejo« (Sir 3,19-20). V duhu sveta, ki mu gospoduje ošabnost, nas današnja Božja beseda vabi, naj postanemo ponižni in krotki. Ponižnost ni v razvrednotenju samega sebe, ampak je tisti zdravi realizem, v katerem spoznavamo svoje zmožnosti in svojo bedo. Izhajajoč iz naše bede nam ponižnost odvrne pogled od nas samih, da bi ga obrnili k Bogu, k Njemu, ki zmore vse in nam pridobi tudi tisto, česar sami ne zmoremo. »Vse je mogoče tistemu, ki veruje« (Mr 9,23).

Moč ponižnih je Gospod, ne pa človeške strategije, ne človeška sredstva in logika tega sveta, preračunavanje, ne. Moč je Gospod. V tem smislu je bil Celestin V. pogumen pričevalec evangelija, ker ga nobena logika oblasti ni mogla zapreti in upravljati z njim. V njem občudujemo Cerkev, ki je osvobojena svetne logike in v celoti pričuje za tisto Božje ime, ki je usmiljenje. To je samo srce evangelija, kajti usmiljenje pomeni vedeti, da smo ljubljeni v naši bedi, to gre skupaj. Ne moremo razumeti usmiljenja, če ne razumemo lastne bede. Verovati ne pomeni približati se mračnemu Bogu, ki nam povzroča strah, gorečemu ognju ali mraku. Na to nas je spomnilo pismo Hebrejcem: »Niste se približali kaki otipljivi stvari, plamenečemu ognju, mraku, temi, viharju, ne donenju trobente ne glasu besed. Tisti, ki so ga poslušali, so prosili, da jim ne bi bilo treba več poslušati besede« (12,18-19). Ne, ne dragi bratje ne, dragi bratje in sestre, približali smo se Jezusu, Božjemu Sinu, ki je Očetovo usmiljenje in Ljubezen, ki odrešuje. On je usmiljenje. Samo z usmiljenjem lahko spregovori naša beda. Če kdo misli, da bo prišel do usmiljenja po drugačni poti, ki ni lastna beda, je zgrešil pot. Zaradi tega je pomembno razumeti lastno resničnost.

L'Aquila že stoletja ohranja živ dar, ki ji ga je zapustil prav papež Celestin V. To je privilegij, ki vsakogar spominja, da je z usmiljenem in samo z njim življenje vsakega moškega in vsake ženske mogoče živeti z veseljem. Usmiljenje je izkušnja, ko se čutimo sprejeti, postavljeni na noge, okrepljeni, ozdravljeni, opogumljeni. Ko nam je odpuščano, to pomeni doživeti tukaj in sedaj nekaj, kar je najbližje vstajenju. Odpuščanje pomeni preiti iz smrti v življenje, od doživetja stiske in krivde k doživetju svobode in veselja. Naj bo to svetišče vedno kraj, kjer se lahko spravimo in izkusimo tisto milost, ki nas postavi na noge in nam da drugo možnost. Naš Bog je Bog možnosti. Kolikokrat Gospod? Enkrat, sedemkrat, sedemdesetkrat sedemkrat. Je Bog, ki ti da vedno drugo možnost. Naj bo svetišče odpuščanja, ne samo en dan v letu, ampak vedno, vse dni. Tako se namreč gradi mir, po prejetem in podarjenem odpuščanju.

Kajti, če izhajamo iz lastne bede in pogledamo tja, kako priti do odpuščanja, bomo tudi v lastni bedi vedno našli nekaj luči, ki je pot h Gospodu. On je tisti, ki osvetljuje bedo. Danes zjutraj sem na primer razmišljal o tem, ko smo prispeli v L'Aquilo in nismo mogli pristati: gosta megla, vse temno, nismo mogli. Pilot helikopterja je obračal, obračal, obračal, obračal ... na koncu je zagledal majhno luknjico in (naredi kretnjo) vstopil tja, uspelo mu je. Mojster je. In sem si glede bede mislil: enako se zgodi z bedo, z lastno bedo. Tolikokrat tam, ko gledamo, kdo smo, nič, manj kot nič; in obračamo, obračamo ... včasih pa Gospod naredi luknjico: »Postavi se tja, to so Gospodove rane. In obstaja usmiljenje, vendar je v vaši bedi. Tam je luknja, ki ti jo v tvoji bedi naredi Gospod, da lahko vanjo vstopi«. Usmiljenje je, ki pride v tvojo, v mojo, v našo bedo.

Dragi bratje in drage sestre, zaradi potresa ste veliko trpeli in kot ljudstvo skušate vstati in se postaviti na noge. Toda kdor je trpel, mora znati ceniti svoje trpljenje, mora razumeti, da mu je v temi, ki jo je doživel, podarjeno tudi razumevanje bolečine drugih. Vi lahko varujete dar usmiljenja, ker poznate, kaj pomeni izgubiti vse, videti, kako se ruši vse, kar ste zgradili, zapustiti tisto, kar vam je bilo najdražje, čutiti praznino odsotnosti tistega, ki ste ga ljubili. Vi lahko varujete usmiljenje, ker ste doživeli bedo.

Vsakdo v življenju, ne da bi nujno doživel potres, lahko tako rekoč izkusi »potres duše«, ki ga spravi v stik z lastno krhkostjo, lastnimi mejami, lastno bedo. V tem doživetju lahko izgubimo vse, vendar pa se lahko tudi naučimo prave ponižnosti. V takšnih okoliščinah človek lahko pusti, da ga življenje razjezi, ali pa se nauči krotkosti. Ponižnost in krotkost sta torej značilni za tistega, ki ima za nalogo, da varuje usmiljenje in zanj pričuje. O, da, kajti usmiljenje pride k nam, ker ga varujemo tudi za to, da pričujemo za to usmiljenje. Usmiljenje je dar zame bednika, vendar mora biti kot Gospodov dar posredovano tudi drugim.

Vendar pa obstaja svarilni zvonec, ki nam pove, da gremo na napačno pot, in tega nas spominja današnji evangelij (prim. Lk 14,1.7-14). Jezus je povabljen na kosilo, kot smo slišali, v farizejevo hišo in pozorno opazuje, kako mnogi tečejo, da bi zasedli najboljša mesta za mizo. Gostitelj mu da priložnost, da pove priliko, ki ostaja veljavna tudi za nas danes: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Daj prostor temu, (prosim, pojdi zadaj)!‹ Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto« (vv. 8-9). Prevečkrat mislimo, da smo vredni glede na mesto, ki ga zasedamo v tem svetu. Človek ni mesto, ki ga zaseda, človek je svoboda, ki jo je sposoben in jo v polnosti pokaže, kadar zasede zadnje mesto ali kadar je zanj pridržano mesto na križu.

Kristjan ve, da njegovo življenje ni kariera na način tega sveta, ampak kariera na Božji način, ki je o sebi rekel, da je prišel, da bi stregel in ne da bi mu stregli (prim. Mr 10,45). Dokler ne bomo razumeli, da je vsa revolucija evangelija v tej vrsti svobode, bomo še naprej priče vojnam, nasilju in krivicam, ki niso nič drugega kot zunanji simptom pomanjkanja notranje svobode. Kjer ni notranje svobode, si utirajo pot sebičnost, individualizem, korist in nadvlada in vsa druga beda.

Bratje in sestre, naj bo L'Aquila v resnici prestolnica odpuščanja, prestolnica miru in sprave! Naj zna L'Aquila vsakemu ponuditi tisto preobrazbo, o kateri poje Marija v Magnifikatu: »Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke« (Lk 1,52); tisto, na katero nas je opozoril Jezus v današnjem evangeliju: »Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan in kdor se ponižuje, bo povišan« (Lk 14,11). In prav Mariji, ki jo vi častite z nazivom Rešiteljica Aqiulskega ljudstva hočemo danes zaupati sklep, da bomo živeli v skladu z evangelijem. Njena materinska priprošnja naj vsemu svetu doseže odpuščanje in mir. Lepota usmiljenja je zavest lastne bede.