Papež kanadskim jezuitom: Ko je Cerkev enotna, lahko delamo čudeže

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče se je med svojim apostolskim potovanjem v Kanado sestal tudi z jezuiti kanadske province. Srečanje je potekalo 29. julija dopoldne na quebeški nadškofiji. Pogovor s petnajstimi jezuiti, med katerim je papež odgovarjal na njihova vprašanja, je objavil p. Antonio Spadaro v reviji »La Civiltà Cattolica«.

Ko je škofovstvo enotno

»Ko je škofovstvo enotno, se lahko dobro spoprime z izzivi. Če gre vse dobro, to ni posledica mojega obiska. Škofje so tisti, ki so vse to naredili s svojo edinostjo,« je dejal papež Frančišek o procesu sprave s staroselskim prebivalstvom, ki poteka v Kanadi.

Spomnil je, da ga je pred petimi leti takratni predsednik vlade Kanade, pozneje pa tudi sedanji, prosil, naj naredi »nekaj v zvezi s staroselci in rezidenčnimi šolami«. Enaka prošnja je prišla tudi s strani škofov. Vsi so se strinjali, da je »nekaj treba storiti, vendar je to treba dobro pripraviti«. Po papeževem prepričanju je najpomembnejše to, da se je celotno škofovstvo strinjalo in sprejelo izziv. »To v Kanadi je primer poenotenega škofovstva. Ko je škofovstvo enotno, se lahko dobro spoprime z izzivi. Želim poudariti naslednje: če gre vse dobro, to ni posledica mojega obiska. Škofje so tisti, ki so vse to naredili s svojo edinostjo. Gre za čudeže, ki se zgodijo, ko je Cerkev enotna.« Izpostavil je, da se je tudi na strani avtohtonega prebivalstva dobro obravnavalo to vprašanje.

Govorim v imenu Cerkve

Eden od jezuitov je med srečanjem povedal, da so novinarski odzivi na potovanje v Kanado in papeževe govore bili v splošnem zelo pozitivni, vendar pa so si mnogi novinarji zastavili vprašanje, zakaj se je papež opravičil v imenu kristjanov in ne v imenu Cerkve kot institucije. Frančišek je pojasnil: »Poglej, res ne razumem te težave. Ne govorim v svojem osebnem imenu ali v imenu ideologije ali stranke. Sem škof in govorim v imenu Cerkve, ne v svojem imenu. Govorim v imenu Cerkve, tudi če tega izrecno ne izrazim. Dejansko mi tega ni treba izrecno povedati, saj je očitno, da to tako je. Nasprotno, rekel bi: izrecno moram poudariti, da gre za mojo osebno misel, kadar ne govorim v imenu Cerkve. Potem moram to povedati.«

Na prvo mesto sem želel postaviti staroselce

Papež je spregovoril o pomembni vlogi dialoga med medijskimi delavci in tudi s škofi. Za komunikacijo so temeljni izmenjava mnenj, soočenje in dialog. Zatem je dejal, da so se nekateri mediji spraševali, zakaj med potovanjem v Kanado ni imel posebnega srečanja z žrtvami spolnih zlorab. Pojasnil je, da je na prvo mesto želel postaviti staroselce. »Glede tega sem že pred potovanjem prejel več pisem. Nanje sem odgovoril in razložil, da sta dve vrsti težav. Prva je čas, program. Druga pa, ki je zame pomembna, pa je, da sem želel, da bi v ospredju tega potovanja bila močna tema, povezana s staroselci, tako da bi bila zelo jasna. Mnogi so mi odgovorili, da razumejo, da nikakor ne gre za neko izključevanje. V drugih kontekstih, na primer obisk Irske, so srečanja bila mogoča in ta tematika je bila jasna.«

Prava ni mogoče hraniti v hladilniku

In naslednje vprašanje se je nanašalo ravno na vprašanje zlorab in spremembe na področju kanonskega prava, kar je za Cerkev bila dobra odločitev, pri čemer se je papeža Frančiška imenovalo »papež sprememb«. »Ugotovljeno je bilo, da je treba izvesti spremembe, in se jih je izvedlo,« je dejal. »Prava ni mogoče hraniti v hladilniku. Pravo spremlja življenje in življenje se spreminja. Kot morala: treba jo je izpopolnjevati. Prej je bilo suženjstvo zakonito, zdaj ni več. Cerkev danes pravi, da je nemoralno že posedovanje atomskega orožja, ne le njegova uporaba. Prej ni bilo tako rečeno. Moralno življenje se razvija po isti organski liniji.«

Spomnil je na svetega Vincencija Lérinsa, ki je dejal: »Tudi dogma krščanske vere mora slediti tem zakonom. Napreduje, ko se skozi leta utrjuje, se s časom razvija, se z leti poglablja.« Sveti Vincencij Lérins primerja »biološki razvoj človeka« in »prenašanje depositum fidei (zaklada vere), ki s časom raste in se utrjuje, iz ene dobe v drugo«.

»Razumevanje človeka se s časom spreminja in zavedanje človega se poglablja,« je dejal papež Frančišek. »Pogled na nauk Cerkve kot na monolit, ki ga je treba braniti brez nians, je napačen. Zato je pomembno, da spoštujemo izročilo, pristno tradicijo. Nekdo je dejal, da je izročilo živi spomin vernikov. Tradicionalizem pa je mrtvo življenje naših vernikov. Tradicija je življenje tistih, ki so bili pred nami, in se nadaljuje. Tradicionalizem je njihov mrtev spomin. Skratka, od korenin do sadov: to je pot. Referenca mora biti izvor, ne pa določena zgodovinska izkušnja, ki se jo vzame za večni model, kot da bi se morali pri njej ustaviti. "Včeraj se je delalo tako" postane "Vedno se je delalo tako". Toda to je miselno poganstvo! In to, kar sem povedal, velja tudi za pravne zadeve, za pravo.«

Cerkev je sinodalna ali pa ni Cerkev

V ospredju je bilo vprašanje o sinodalnosti Cerkve. »Ko pravimo "sinodalna Cerkev", je izraz pretiran: Cerkev je ali sinodalna ali ni Cerkev. Zato smo prispeli do sinode o sinodalnosti, da bi to ponovno poudarili. Vsekakor lahko razpravljamo o načinih sinodalnega življenja.« Po papeževem prepričanju je Cerkev na Zahodu »izgubila svojo sinodalno izročilo«, vzhodna Cerkev pa ga je ohranila.

Kot že večkrat je ponovno hotel poudariti, da »sinoda ni politično soočanje ne odbor za sprejemanje parlamentarnih odločitev«. »Je izraz Cerkve, v kateri je protagonist Sveti Duh. Če ni Svetega Duha, tudi sinode ni. Lahko bo demokracija, parlament, razprava, a ne bo sinode,« je dejal in kot »najboljšo knjigo o sinodi« predlagal Apostolska dela. Na sinodi se namreč doživi »delovanje Duha« in pride do »dinamike razločevanja«. »Doživimo na primer, da se včasih neko idejo hitro sprejme, se prepira, potem pa se zgodi nekaj, kar stvari ponovno združi, jih ustvarjalno uskladi. Zato želim pojasniti, da sinoda ni glasovanje, dialektično soočenje večine in manjšine. Tveganje je tudi v tem, da se izgubi celotna slika, smisel stvari.«

Zato se je tudi omejilo sinodalne teme na določeno vprašanje. Kot primer je navedel sinodo o družini. Govorilo se je, da je bila organizirana zaradi podeljevanja obhajila ločenim in ponovno poročenim osebam. A v posinodalni apostolski spodbudi je na to temo samo ena točka, saj so vsa ostala razmišljanja bila o družini, na primer o družinskem katehumenatu.

Zavedam se situacije na Haitiju

Ob koncu se je oglasil še jezuit Haitijec. Pod kanadsko jezuitsko provinco namreč spada še Haiti. Dejal je, da Haiti živi proces narodne sprave, vendar pa je upanja vse manj. Kot je dejal papež Frančišek, Haiti v tem trenutku živi kritično situacijo. »Živi kalvarijo, kakor da mu ne uspe najti prave poti.« Zdi se, da tudi mednarodne organizacije ne vedo, kaj naj storijo. »Haitiju sem zelo blizu, saj me nekaj mojih prijateljev duhovnikov nenehno seznanja s situacijo. Bojim se, da bomo padli v brezno obupa, tega se bojim. Kako lahko pomagamo Haitiju, da bo rasel v upanju? Če lahko kot Cerkev kaj storimo, je to zagotovo molitev, spokornost ... Vendar se moramo vprašati, kako lahko pomagamo. Haiti je plemenito ljudstvo,« je dejal papež in pripomnil, da se zaveda, kaj se tam dogaja.