Papež o potovanju v Kanado: upanje za Cerkev prihaja iz spomina, sprave in ozdravitve

Andreja Červek – Vatikan

Po papeževih besedah je bilo apostolsko potovanje v Kanado drugačno od ostalih, kajti osnovni povod je bilo »srečati se s prvotnim prebivalstvom« in jim izraziti »bližino in bolečino zaradi zla, ki so jim ga povzročili kristjani, med njimi mnogi katoličani, ki so v preteklosti sodelovali v politiki prisilne asimilacije vlad tistega časa«.

Nova stran v zgodovini Kanade

»V tem smislu se je v Kanadi zapisala nova stran na poti, ki jo Cerkev že dolgo opravlja skupaj s staroselskimi ljudstvi,« je dejal sveti oče in spomnil, da je geslo potovanja bilo ravno »Hoditi skupaj«. »Pot sprave in ozdravljenja, ki predpostavlja poznavanje zgodovine, poslušanje preživelih, zavedanje in predvsem spreobrnjenje, spremembo miselnosti.« Kot je dodal, po eni strani vidimo, da »so nekateri moški in ženske v Cerkvi bili med najbolj odločnimi in pogumnimi zagovorniki dostojanstva staroselskih ljudstev, ki so jih branili in prispevali k poznavanju njihovih jezikov in kultur«. Po drugi strani pa »ni manjkalo kristjanov – duhovnikov, redovnikov, redovnic in laikov, ki so sodelovali v programih, v zvezi s katerimi danes razumemo, da so nesprejemljivi in tudi v nasprotju z evangelijem«. »In zato,« je izpostavil papež Frančišek, »sem šel, da bi prosil odpuščanje v imenu Cerkve.«

Potovanje v Kanado je torej bilo »spokorno romanje«. »Bilo je veliko veselih trenutkov, vse skupaj je bilo v znamenju razmisleka, kesanja in sprave.« Spomnil je, da je pred štirimi meseci v Vatikanu v ločenih skupinah sprejel predstavnike prvotnih ljudstev Kanade in da je bilo vsega skupaj šest srečanj, s katerimi se je pripravil obisk Kanade.

Spomin, sprava, ozdravitev

Romanje je imelo tri glavne faze.  Prva je bila Edmonton na zahodu države. Druga je bila Quebec na vzhodu. Tretja pa na severu, v Iqaluitu. Prvo srečanje se je odvijalo v Maskwacisu (Medvedov hrib), kamor so iz vse države prišli voditelji in člani glavnih staroselskih skupin: Prvih narodov, Metisov in Inuitov. »Skupaj smo se spomnili: dobrih spominov na tisočletno zgodovino teh ljudstev v sožitju z njihovo zemljo – to je ena najlepših stvari pri staroselskih ljudstvih, sožitje z zemljo. Prav tako smo se spomnili bolečih spominov na zlorabe, ki so jih zaradi politike kulturne asimilacije doživeli tudi v rezidenčnih šolah.

Drugi korak na poti je bila sprava. »Ne kompromis med nami – kar bi bila iluzija, igranje – ampak pustiti se spraviti Kristusu, ki je naš mir (prim. Ef 2,14),« je pojasnil sveti oče. »Pri tem smo izhajali iz drevesa, ki je osrednjega pomena v življenju in simboliki avtohtonih ljudstev.«

Spominu in spravi sledi ozdravitev, kar je bil tretji korak, ki se ga je naredilo na obrežju jezera svete Ane, na praznik svetih Joahima in Ane. »Vsi lahko črpamo iz Kristusa, izvira vode. In v Jezusu smo doživeli bližino Očeta, ki nam ozdravlja rane in tudi odpušča grehe.«

Iz te poti spomina, sprave in ozdravitve izvira upanje za Cerkev v Kanadi in na vsakem kraju. Papež je spomnil na učenca iz Emavsa, ki sta hodila skupaj z vstalim Jezusom, zatem pa z Njim in zaradi Njega iz neuspeha prešla v upanje (prim. Lk 24,13-35).

Vzpostaviti ravnovesje med sodobnostjo in avtohtono kulturo

V nadaljevanju je sveti oče ponovno izpostavil, da je »hoja skupaj z domorodnimi ljudstvi bila nosilna os tega apostolskega potovanja«. Temu sta se dodali še dve srečanji s krajevno Cerkvijo in državnimi oblastmi, ki se jim je papež želel še enkrat zahvaliti za »veliko razpoložljivost in prisrčen sprejem«. Pred guvernerji, staroselskimi voditelji in diplomatskim zborom je ponovno poudaril dejansko pripravljenost Svetega sedeža in lokalnih katoliških skupnosti za »spodbujanje avtohtonih kultur z ustreznimi duhovnimi potmi ter s pozornostjo do običajev in jezikov ljudstev«.

»Hkrati sem opazil,« je dodal, »kako se kolonizacijska miselnost danes pojavlja v različnih oblikah ideološke kolonizacije, ki ogroža tradicijo, zgodovino in verske vezi ljudstev, izničuje razlike, se osredotoča le na sedanjost in pogosto zanemarja dolžnosti do najšibkejših in najranljivejših. Gre torej za ponovno vzpostavitev zdravega ravnovesja, harmonije, ki je več kot le ravnovesje, je nekaj drugega: gre za ponovno vzpostavitev harmonije med sodobnostjo in kulturami prednikov, med sekularizacijo in duhovnimi vrednotami. To pa je neposredno izziv za poslanstvo Cerkve, ki je poslana po vsem svetu, da pričuje, "seje" univerzalno bratstvo, ki spoštuje in podpira lokalno razsežnost z njenim mnogoterim bogastvom (prim. Enc. Fratelli tutti, 142-153).«

Papež je ponovno izrazil iskreno zahvalo vsem predstavnikom civilnih in političnih oblasti, ki so omogočili potek potovanja. Zahvalil se je tudi škofom, pri čemer je posebej izpostavil škofovsko edinost.

Prispevek avtohtonega prebivalstva k bolj bratskemu človeštvu

Ob koncu kateheze je sveti oče spregovoril še o zadnjem srečanju z mladimi in ostarelimi, ki je potekalo v znamenju upanja na ozemlju Inuitov. »Zagotavljam vam, da sem na teh srečanjih, zlasti na zadnjem, kot udarce občutil bolečino teh ljudi: starejših, ki so izgubili svoje otroke in niso vedeli, kje so končali zaradi te politike asimilacije. To je bil zelo boleč trenutek, vendar je bilo treba pokazati svoj obraz: nastaviti moramo svoj obraz pred svoje napake in grehe.«

Kot je dodal, tudi v Kanadi predstavljajo ključno dvojico »mladi in stari«. Gre za znamenje časov: »Mladi in ostareli v dialogu hodijo skupaj skozi zgodovino med spominom in preroštvom, ki sta v napetosti. Trdnost in miroljubno delovanje staroselskih ljudstev Kanade naj bo zgled za vse avtohtone prebivalce, da se ne zapirajo vase, temveč da ponudijo svoj nepogrešljivi prispevek k bolj bratskemu človeštvu, ki zna ljubiti stvarstvo in Stvarnika v sožitju s stvarstvom, v sožitju z vsemi vami.«