Papež v dnevniku »Center« pred obiskom Aquile: Med vas prihajam, da vas spodbudim

Dnevnik »Center«

Čez 48 ur bo Aquila doživela zgodovinski dan. V nedeljo zjutraj bodo številne prevzela začudenje in čustva ob pogledu na papeža Frančiška, ki bo kljub temu, da trpi, prišel v Aquilo obiskat svojo »čredo«, poslušat njene skrbi, blažiti njeno bolečino, z njo deliti njeno veselje, jo povabiti, naj z zaupanjem gleda v prihodnost, naj odpušča in si odpušča ter z usmiljenjem razsvetljuje svoje življenje. Duhovni in celo »posvetni« učinki – saj se vse dogaja ob obhajanju odpustkov in z odprtjem svetih vrat, prvič jih bo odprl papež – bodo dolgoročno vidni, kot se je zgodilo z obiskom papeža Benedikta XVI. po potresu leta 2009. Frančišek bo šel skozi mesto s papamobilom, ob sebi pa bo imel aquilskega nadškofa kardinala Giuseppeja Petrocchija, ki si je želel tega obiska in je takoj dobil pozitiven, topel, očetovski odgovor. Konec junija je Center po uradnih kanalih poslal papežu Frančišku pismo s štirimi vprašanji o duhovnem pomenu  njegovega pastoralnega obiska v Aquili. V nadaljevanju sledijo odgovori svetega očeta, v katerih Frančišek ponovno potrdi nekatere ključne točke svojega pontifikata in skupnosti v Aquili pošlje pomembno spodbudno sporočilo.

Svetost, tragedija potresa 6. aprila 2009 je spremenila zgodovino Aquile in življenja mnogih ljudi. Bolečina nam včasih zastavi vprašanja o naši veri, lahko pa nam tudi da moč, da na Boga gledamo z obnovljenim zaupanjem. Kako se lahko prerodimo v novo življenje, ko se zdi, da je staro izgubljeno?
»Bolečina in trpljenje sta vedno skrivnost. Ne smemo misliti, da je dovolj, če imamo nekaj prepričljivih utemeljevanj, in smo varni pred temo doloženih izkušenj. Jezus je sam imel izkušnjo življenja v temi, občutka osamljenosti, poraženosti. Istočasno pa nas je učil, da lahko prav v trenutku, ko se zdi že vse izgubljeno, naredimo nepričakovano gesto: da se izročimo Očetu! 'V tvoje roke, Gospod, izročam svojega duha,' pravi Jezus na križu. Brez te geste zaupanja v Njega, ki ima moč, da nas prime za roko ravno takrat, ko se zrušijo vse druge gotovosti, ne more biti nobenega preporoda. Vernik ve, da je to življenje samo 'prehod', potovanje, ki vodi v življenje, ki ne mine. Brez te gotovosti nič ne bi imelo smisla in vse bi stlačila usoda smrti. Ta notranja gotovost pa je dar, za katerega moramo prositi, istočasno pa ga moramo varovati pred vsem tistim, kar bi ga hotelo ugasniti. Dovolj je brati Sveto pismo in doumeti, da so vsi, ki so se morali ponovno postaviti na noge za nov začetek, to storili iz nove ponižnosti, iz novega zavedanja samega sebe. Lahko rečemo, da so vstali 'bolj človeški' kot so bili prej.«

 Sveti oče, v Aquilo prihajate, da boste odprli sveta vrata bazilike Collemaggio, ki je simbol odpuščanja. Ali je lahko v svetu, ki ga pretresajo nasprotja in vojne, odpuščanje ključ, da spremenimo pogled in z upanjem gledamo v prihodnost?
»V teh mesecih smo priče vojne v Ukrajini, pa tudi tolikih drugih spopadov, ki nimajo dovolj prostora v sredstvih obveščanja, prizadenejo pa tisoče ljudi, predvsem nedolžnih. Zla nikoli ne premagamo z zlom, ampak samo z dobrim.

Več moči je potrebno za odpuščanje kot za vojno. Vendar pa odpuščanje potrebuje veliko notranjo in kulturno dozorevanje. Mislim, da moramo vsi skupaj negovati kulturo miru, ki izhaja prav iz dozorevanja možnega odpuščanja. Brez tega prizadevanja bomo ostali pogreznjeni v logike zla, ki se navezujejo na interesne logike tistih, ki okoriščajo te spopade za bogatenje in izkoriščanje. Odpuščanje je edino možno orožje proti vsaki vojni.

Papež Celestin V. je vedel, kako lahko prevladata ponižnost in ljubezen do ubogih. Danes v mnogih slojih naše družbe tekamo samo za razkošjem in denarjem.«

Cerkev nas uči, da v vsakem ubogem lahko vidimo Jezusa. Ali je lahko uboštvo, razumljeno ne kot popolna revščina, za nas vrednota?
»Obstaja uboštvo, ki je sad krivice in je evangeljsko uboštvo, ki je svoboda od posedovanja. Proti prvemu se moramo bojevati s pravičnostjo in solidarnostjo, drugo pa moramo izbrati kot pot, ki vodi v izkušnjo resničnega miru. Pravzaprav šele takrat, ko nismo sužnji posesti, lahko izkusimo tisto notranjo svobodo, zaradi katere čutimo veselje do vsega v življenju. Tudi za kristjana uboštvo ni slogan, ampak način bivanja v svetu. Uboštvo je drža tistega, ki je resnično svoboden.

Aquilska Cerkev je v teh letih veliko storila za to, da bi bila blizu trpečim in potrebnim. Vse od ur po potresu je bila temeljna oporna točka. V Aquili je še vedno veliko hiš in sakralnih objektov, ki jih je treba obnoviti. Kakšno spodbudo lahko vi, sveti oče, daste vsem nam, da bosta enotnost namena in solidarnost stebra prenove, ki bo imela za svoje vodilo skupno dobro?
»Cerkvi v Aquili se zahvaljujem za pričevanje, ki ga je izkazovala v teh letih. Zahvaljujem se pastirjem, ki so sledili drug drugemu, od msgr. Molinarija, ki je neposredno doživel potres leta 2009, pa do kardinala Petrocchija. Moja zahvala pa gre tudi vsem duhovnikom, redovnikom in redovnicam, ki so skupaj z laiki nadaljevali z obnovo, ki ni zadevala samo hiš, ampak tudi duše ljudi. Bližina, navzočnost, podelitev, konkretna dejavna ljubezen, poslušanje, nežnost so način, na katerega moramo oznanjati evangelij, zlasti kadar smo ob tistih, ki so veliko trpeli. Če ne hodimo skupaj, ne moremo iti posebno daleč. Samo edinost omogoči resnične in trajne spremembe. Za seboj moramo pustiti vse, kar nas ločuje, namesto tega pa moramo ceniti vse, kar nas združuje. Na ta način upanje ne bo samo utopija, ampak gotovost, na katero lahko naslonimo prihodnost in prizadevanje vseh. Med vas prihajam predvsem zaradi tega, da bav potrdim v upanju križanega in vstalega Jezusa! Prihajam pa tudi, da vas spodbudim, da boste izkoristili sporočilo, ki ga je papež Celestin zapustil vsej Cerkvi. V resnici so ponižnost, ljubezen, bližina, odpuščanje in usmiljenje najlepši način oznanjevanja evangelija moškim in ženskam današnjega časa in vseh časov.«