Papeževo sporočilo za 43. meeting prijateljstva med narodi

Kardinal Pietro Parolin

Njegovi prečastiti ekscelenci
monsinjorju FRANCESCU LAMBIASIJU
škofu Riminija

Prečastita ekscelenca, sveti oče vas iz srca pozdravlja in vam po meni izroča to sporočilo za srečanje prijateljstva med narodi z naslovom »Strast do človeka«. Ob stoletnici rojstva Božjega služabnika  msgr. Luigija Giussanija nameravajo organizatorji s hvaležnostjo počastiti spomin na njegovo apostolsko gorečnost, ki ga je spodbudila, da je srečal veliko ljudi in vsakemu prinesel blagovest Jezusa Kristusa. Pravzaprav je v svojem govoru na srečanju leta 1985 rekel: »Krščanstvo se ni rodilo, da bi ustanovilo religijo, rodilo se je kot strast do človeka. [...] Ljubezen do človeka, čaščenje do človeka, nežnost do človeka, strast do človeka, absolutno spoštovanje do človeka«.

Včasih se zdi, da je zgodovina temu Kristusovemu pogledu na človeka obrnila hrbet. Papež Frančišek je to poudaril ob številnih priložnostih: »Krhkost časa, v katerem živimo, je tudi ta: verjeti, da ni možnosti rešitve, roke, ki te dvigne, objema, ki te reši, ti odpusti, te dvigne gor, te preplavi z neskončno, potrpežljivo, prizanesljivo ljubeznijo; te vrne na pravo pot« (Bogu je ime Usmiljenje. Pogovor z Andreo Torniellijem, Vatikan-Milano 2016, 31). To je najbolj boleč vidik izkušenj mnogih, ki so med pandemijo izkusili osamljenost ali pa so morali zapustiti vse, da so ubežali nasilju vojne. Tu je torej prilika o usmiljenem Samarijanu, ki je danes bolj kot kdaj koli prej ključna beseda, saj je očitno, kako »ljudje v srcu čakajo, da jim Samarijan priskoči na pomoč, da se skloni nadnje, jim vlije olja na njihove rane, poskrbi zanje in jih odnesite v zavetišče. Navsezadnje vedo, da potrebujejo Božje usmiljenje in njegovo nežnost […], zveličavno ljubezen, ki je dana zastonj« (Intervju z zaslužnim papežem Benediktom XVI., v Po veri, uredil Daniele Libanori, Cinisello Balsamo 2016, 129).

Evangelij pokaže na usmiljenega Samarijana kot na zgled tistega, ki ga je zajela strast do vsakega brata in sestre, ki se ga sreča na poti in ima zato izjemno soglasje s temo Meetinga: »Oskrbimo krhkost vsakega moškega, vsake ženske, vsakega otroka in vsakega starčka s solidarnim in pozornim ravnanjem, z ravnanjem usmiljenega Samarijana« (Okrožnica Fratelli tutti, 79).

Ne gre samo za velikodušnost, ki jo nekateri več ali manj imajo. Tukaj nas Jezus želi postaviti pred globoko korenino geste usmiljenega Samarijana. Papež Frančišek jo takole opiše: »Da v vsakem zapuščenem ali odrinjenem bratu prepoznavamo Kristusa samega (prim. Mt 25,40.45). Vera je resnično močna spodbuda pri priznavanju drugega; kdor veruje, namreč spoznava, da Bog vsakega človeka ljubi z neskončno ljubeznijo. Po njej pa »mu naklanja neskončno čast«. K temu spada vera, da je Kristus prelil svojo kri za vse in vsakogar posebej. Zato nihče ne ostaja brez njegove vsem namenjene ljubezni« (prav tam. 85).

Ta skrivnost nas ne neha presenečati, kot je sam don Giussani pričeval v navzočnosti svetega Janeza Pavla II. 30. maja 1998: »Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ti je mar zanj?«. Nobeno vprašanje me v življenju ni zadelo tako kot to. Samo en človek na svetu je bil, ki mi je lahko odgovoril z novim vprašanjem: »Kakšno korist bo imel človek, če pridobi ves svet in nato izgubi sebe? Ali kaj bo človek lahko dal v zameno zase?« [...] Samo Kristus si prinese k srcu vso mojo človečnost« ((Generare tracce nella storia del mondo, Milano 2019, 7˗8).

Prav ta Kristusova strast do usode vsake ustvarjenine mora oživljati pogled vernika na vse, torej zastonjska ljubezen, brez mere in brez preračunljivosti. Toda – sprašujemo se – ali se ne more vse to videti kot pobožen namen v primerjavi s tem, kar vidimo v današnjem svetu? Kako je mogoče v spopadu vseh proti vsem, kjer se zdi, da sebičnost in pristranski interesi narekujejo dnevni red v življenju posameznikov in narodov, gledati na tiste okoli sebe kot na bogastvo, ki ga je treba spoštovati, varovati in zanj skrbeti? Kako je mogoče premostiti vrzel, ki ločuje enega od drugega? Zdi se, da sta pandemija in vojna povečali vrzel in potisnili pot nazaj k bolj povezanemu in solidarnemu človeštvu.

Vemo pa, da pot bratstva ni zarisana v oblakih: gre skozi številne duhovne puščave, ki so prisotne v naših družbah. »V puščavi – je rekel papež Benedikt XVI. – znova odkrivamo vrednost tistega, kar je bistveno za življenje. Tako je v sodobnem svetu nešteto znamenj, pogosto izraženih v implicitni ali negativni obliki, žeje po Bogu, po končnem smislu življenja. In v puščavi so potrebni predvsem ljudje vere, ki že s svojim življenjem kažejo pot v obljubljeno deželo in tako ohranjajo upanje« (Homilija pri sveti maši ob začetku leta vere, 11. oktober 2012). Papež Frančišek se ne naveliča nakazovati poti, ki gre skozi puščavo in prinaša življenje: »Naša zavzetost ni izključno v dejanjih ali programih podpore in pomoči. Sveti Duh ne navdihuje pretiranega aktivizma, ampak predvsem pozorno ljubezen do drugega, ki ga imamo v nekem smislu za enega bistva s seboj. Ta ljubeča pozornost je začetek prave skrbi za njegovo osebo. Na tej osnovi si nato zares prizadevam za njegovo dobro« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 199).

Ponovna pridobitev tega zavedanja je ključnega pomena. Človek ne more hoditi po poti samoodkrivanja sam, bistveno je srečanje z drugim. V tem smislu nam usmiljeni Samarijan pokaže, da je naš obstoj tesno povezan z obstojem drugih in da je odnos do drugega pogoj, da v celoti postanemo mi in obrodimo sad. S tem, ko nam je dal življenje, nam je Bog na nek način podaril samega sebe, prav zato se tudi mi podarjamo drugim: »Človek je narejen tako, da se ne uresničuje, ne razvija in ne more najti svoje polnosti, če ne z iskrenim podarjanjem sebe« (Okrožnica Fratelli tutti, 87). Don Giussani je dodal, da je dejavna ljubezen »ganjen« dar samega sebe. Pravzaprav je ganljiva misel, da se je Bog, Vsemogočni, sklonil nad našo ničevost, se nas usmilil in vsakega posebej vzljubil z večno ljubeznijo.

Kakšen je sad tistega, ki posnemajoč Jezusa, naredi iz sebe dar? »Družbeno prijateljstvo, ki nikogar ne izključuje, in bratstvo, odprto vsem« (prav tam, 94). Objem, ki podira zidove in gre drugemu nasproti v zavedanju, koliko je vsak posameznik vreden, v kakršni koli situaciji se nahaja. Ljubezen do drugega takšnega, ker je Božja stvaritev, ustvarjena po njegovi podobi in sličnosti, torej obdarjena z nedotakljivim dostojanstvom, s katero nihče ne more razpolagati ali, še huje, jo zlorabiti.

Prav to družbeno prijateljstvo smo kot verniki povabljeni, da negujemo s svojim pričevanjem: »Skupnost, ki oznanja, se s svojimi dejanji vključi v vsakdanje življenje drugih, skrajša razdalje, skloni se vse do ponižanja, če je potrebno, privzame človeško življenje, dotakne se trpečega Kristusovega mesa v ljudstvu« (Evangelii gaudium, 24). Kako zelo potrebujejo moški in ženske našega časa, da se srečajo z ljudmi, ki ne podajajo lekcij z balkona, ampak gredo na ulice, da bi delili vsakdanji napor življenja, podprti z zanesljivim upanjem!

Papež Frančišek vztraja pri pozivanju kristjanov k tej zgodovinski nalogi, v dobro vseh, v prepričanju, da je vir dostojanstva vsakega človeka in možnost univerzalnega bratstva Jezusov evangelij, učlovečen v življenju krščanske skupnosti: »Če glasba evangelija preneha odmevati v naši notranjosti, bomo izgubili: veselje, ki izvira iz sočutja; nežnost, ki se porodi iz zaupanja; sposobnost sprave, ki ima svoj izvor v  vedenju, da nam je odpuščeno in da smo poslani. Če bo glasba evangelija nehala igrati po naših domovih, po naših trgih, po službah, v politiki in ekonomiji, smo ugasnili melodijo, ki nas spodbuja, da se bojujemo za dostojanstvo vsakega moškega in ženske« (Govor med ekumenskim srečanjem v Rigi (Latvija), 24. septembra 2018).

Sveti oče upa, da bodo organizatorji in udeleženci Meetinga 2022 ta poziv sprejeli z veselim in razpoložljivim srcem ter še naprej sodelovali z vesoljno Cerkvijo na poti prijateljstva med narodi in širili strast za človeka po vsem svetu. In medtem ko ta namen izroča priprošnji Presvete Marije, iz srca pošilja svoj apostolski blagoslov.