Približuje se papeževo apostolsko potovanje v Kazahstan

Andreja Červek – Vatikan

Na programu tridnevnega obiska Nursultana so sveta maša, srečanje z jezuiti, z duhovniki in posvečenimi osebami ter srečanje s kazahstanskimi politiki in civilno oblastjo. A v središču je predvsem Kongres voditeljev svetovnih in tradicionalnih verstev, ki ga Kazahstan organizira že sedmič, posvečen pa bo vlogi verskih voditeljev v duhovnem in družbenem razvoju človeštva v obdobju po pandemiji. Papež Frančišek bo na kongresu, ki traja 14. in 15. septembra, navzoč na začetku zasedanja, udeležil pa se bo tudi sklepnega dela, med katerim se bo brala skupna sklepna izjava. Obakrat bo imel tudi govor. Na programu je prav tako zasebno srečanje z nekaterimi verskimi voditelji.

Kongres o medverskem dialogu za mir in razvoj

Kongres voditeljev svetovnih in tradicionalnih verstev je prvič potekal v Nursultanu, nekdanji Astani, od 23. do 24. septembra 2003 na pobudo prvega predsednika Republike Kazahstan Nursultana Abiševiča Nazarbajeva. To je bil edinstven dogodek, saj so se prvič za eno mizo zbrali predstavniki vsega verskega sveta, da bi našli skupna izhodišča za ustanovitev stalne mednarodne institucije, zagotovili medverski dialog in usklajeno sprejemanje odločitev. Od takrat so na vseh kongresih, ki so sledili vsaka tri leta (2006, 2009, 2012, 2015 in 2018), z izjemo

 zadnjega, ki je bil zaradi pandemije prestavljen za eno leto, sodelovali voditelji in vidni predstavniki muslimanov, kristjanov, judov, budistov, šintoistov, taoistov in drugih tradicionalnih verstev, ob koncu vsakega srečanja pa je bil objavljen skupni sklepni dokument z izjavami in pozivi državljanom, ljudstvom in vladam držav. V središču razprav je vedno bilo spodbujanje medverskega dialoga za dobro miru in razvoja ter pomembna vloga verskih voditeljev pri krepitvi mednarodne varnosti. Dvorana, v kateri bo potekal Kongres, se nahaja znotraj Palače miru in sprave, ki je znana tudi kot Piramida miru in sprave.

Katoličani v Kazahstanu

Katoliška skupnost v Kazahstanu je zelo majhna. Katoličani predstavljajo manj kot 1 % od 19 milijonov prebivalcev Kazahstana, od katerih jih je 70 % muslimanske vere, 26 % pa je kristjanov, večinoma pravoslavnih. Nekoč so katoliške skupnosti sestavljale različne etnične skupine, predvsem nekdanji deportiranci sovjetskega režima. Po osamosvojitvi leta 1991 so se številni vrnili v svoje matične države in še danes se ta migracijski pojav zaradi ekonomskih razmer nadaljuje. Katoliški verniki pripadajo štirim škofijah (nadškofija Presvete Marije v Nursultanu, škofija Presvete Trojice v Almatyju, škofija Karaganda in apostolska uprava v Atyrauu). Skupaj je 70 župnij, v katerih deluje približno sto duhovnikov.

Začetki Cerkve v Kazahstanu

Začetki katoliške Cerkve v današnjem Kazahstanu segajo v 13. stoletje. Leta 1253 je francoski kralj sveti Ludvik na to ozemlje poslal misijonarje, da bi od tam dosegli Mongolijo. 25 let pozneje, leta 1278, je papež Nikolaj III. zaupal ves misijon v Srednji Aziji frančiškanom. Sredi 14. stoletja so zgradili majhen samostan in katedralo v mestu Almalyk. Takrat je papež Janez XXII. vladarju Ciagataja poslal pismo, v katerem se mu je zahvalil za njegovo dobrohotnost do kristjanov, ki so živeli v njegovem kraljestvu. Vendar so se leta 1340 začela prva preganjanja in o kristjanih na tem ozemlju se ni več ničesar vedelo vse do sredine 19. stoletja, ko je bilo kazahstansko ozemlje pod oblastjo ruskega imperija.

V začetku 20. stoletja so prišli prvi katoličani, deloma kot vojaki ruske vojske, deloma kot izgnanci, deportiranci, vojni ujetniki ali kot prostovoljni naseljenci in begunci. Med prvo svetovno vojno je v Kazahstan prišlo toliko beguncev in vojnih ujetnikov katoliške vere, da je leta 1917 župnija Pietropavlovsk štela približno 5000 vernikov, župnija Kustanaj pa več kot 6000. Drugi katoličani različnih narodnosti so v sedem desetletij dolgem sovjetskem režimu prišli kot deportiranci.

Odnosi med Kazahstanom in Svetim sedežem

Konec Sovjetske zveze in poznejši nastanek neodvisnega Kazahstana leta 1991 sta pomenila prelomnico tudi za majhno lokalno katoliško Cerkev. Prvi ključni dogodek v tej spremembi je bila vzpostavitev diplomatskih odnosov med Kazahstanom in Svetim sedežem, 17. oktobra 1992, ki ji je 24. septembra 1998 sledil podpis pomembnega sporazuma, ki je katoliški Cerkvi zagotovil svobodno izvajanje socialnih, izobraževalnih in zdravstvenih dejavnosti, dostop do medijev ter duhovno oskrbo vernikom v zdravstvenih ustanovah in zaporih. Ta dva dogodka sta pomenila začetek rodovitnega dvostranskega sodelovanja, zlasti na področju medverskega dialoga. O tem pričajo trije uradni obiski nekdanjega predsednika Nursultana Nazarbajeva v Vatikanu (leta 1998 ob podpisu omenjenega sporazuma s Svetim sedežem, leta 2003 in leta 2009), predvsem pa apostolsko potovanje Janeza Pavla II. (22.–25. septembra 2001), kar je bil prvi obisk papeža v srednjeazijski državi. Obisk, ki je potekal pod geslom »Ljubite se med seboj«, je poudaril harmonične odnose med številnimi etničnimi in verskimi skupinami.

Papež Janez Pavel II. je Kazahstan opisal kot »deželo srečanja, izmenjave, novosti; deželo, ki v vseh vzbuja zanimanje za nova odkritja in spodbuja, da drugačnost ni grožnja, ampak obogatitev«. Ista drža, ki podpira  vrednote sožitja in dialoga med narodi in verstvi in nasprotuje  izrabljanju vere v politične namene, je bila navdih za Kongres voditeljev svetovnih in tradicionalnih verstev, ki ga je leta 2003 v Astani (zdaj Nursultan) začel nekdanji predsednik Nazarbajev, pri čemer je sledil »duhu Assisija«, kjer je sveti Janez Pavel II. leta 1986 začel prvo medversko srečanje za mir.

Kongres verskih voditeljev v kazahstanski prestolnici poteka vsaka tri leta. Zadnje je bilo leta 2018 na temo »Verski voditelji za varen svet«, udeležila pa se ga je tudi vatikanska delegacija, kar je prispevalo k utrjevanju prijateljskih odnosov in sodelovanja med Kazahstanom in Svetim sedežem na področju spodbujanja medverskega dialoga. Pomembno znamenje je bil obisk kazahstanske delegacije pod vodstvom predsednika senata v Vatikanu, 6. februarja 2013, in sicer ob 10. obletnici ustanovitve Kongresa.