Papež: Težko je razumeti dialog s tistim, ki je začel vojno, vendar je nujno potreben

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Sveti oče se je med letom iz Kazahstana v Rim zaustavil v pogovoru z novinarji. Tudi tokrat so se vprašanja nanašala na različne teme: poleg vtisov o apostolskem potovanju je beseda tekla o vojni v Ukrajini, pravici do obrambe in trgovini z orožjem. Papež Frančišek je poudaril, da je dialog vedno nujno potreben, saj z njim lahko spremenimo stvari in ponudimo drugačen pogled. V nasprotnem primeru zapremo edina možna vrata, ki vodijo k miru. Spregovoril pa je tudi o vlogi politike in Zahoda v krizi vrednot, ki lahko vodi v populizem. V odgovoru na vprašanje o situaciji v Nemčiji je sveti oče pojasnil, da Cerkev potrebuje pastirje in ne pastoralnih načrtov. Na začetku tiskovne konference je voščil za rojstni dan novinarki časopisa Avvenire Stefanii Falasca, ob koncu pa so popraznovali s torto.

Papež odgovarja na vprašanja novinarjev

Kaj je papeža nagovorilo v Kazahstanu?

Prvo vprašanje je svetemu očetu zastavila novinarka Zhanat Akhmetova z največje kazahstanske televizijske hiše. Zanimalo jo je, kakšni so sadovi tokratnega apostolskega potovanja, oziroma kaj ga je v teh dneh nagovorilo: 

 »Tudi zame je bilo presenečenje, saj resnično o Srednji Aziji nisem vedel ničesar – poznal sem samo Borodinovo glasbo. Presenečen sem bil, ko sem videl predstavnike teh ljudstev. In tudi Kazahstan me je resnično presenetil, saj si ga nisem predstavljal tako. Vedel sem, da je država, ki se je dobro razvila, vendar pa nisem pričakoval, da bi lahko po tridesetih letih samostojnosti prišlo do takšnega razvoja. Potem gre za zelo veliko državo, ki pa ima 19 milijonov prebivalcev, je kar težko verjeti. Je zelo urejena in lepa, tudi mestna arhitektura je dobro uravnotežena in urejena. Mesto je sodobno, morda bi lahko rekli "mesto prihodnosti". Nagovorilo me je tudi to, da se želi iti naprej ne le na področju industrije, ekonomskega in materialnega razvoja, ampak tudi z vidika kulturnega razvoja. Šlo je za presenečenje, ki ga nisem pričakoval. Zelo pomemben pa je tudi kongres, ki je potekal že sedmič. To pomeni, da gre za daljnovidno državo, ki vključuje v dialog tiste, ki so običajno izločeni. Obstaja namreč progresistično pojmovanje sveta, pri katerem so verske vrednote prva stvar, ki se jo zavrže. Ta država pa sooča svet s takšnim predlogom kot je kongres, ki je potekal že sedemkrat. To je čudovito! Če bo kasneje čas, se bom še vrnil k temu medverskemu srečanju. Lahko ste ponosni na svojo deželo in domovino.«

Ali je prav, da se Ukrajini dobavlja orožje?

Novinar Rudiger Kronthaler je dejal, da prihaja iz Nemčije, ki je odgovorna za smrt več milijonov ljudi pred osemdesetimi leti. Povedal je, da se v šoli učijo, da se nikoli ne sme uporabljati orožja in nasilja, razen v samoobrambi, zato je papeža vprašal, če meni, da je prav, da Ukrajini dobavljajo orožje. 

 »To je politična odločitev, ki je lahko moralno sprejemljiva, če je sprejeta v skladu z določenimi pogoji, o katerih lahko spregovorimo kasneje. Lahko pa je nemoralna, če je njen namen razširiti vojno, prodajati orožje ali zavreči orožje, ki ga ne potrebujem več. Namen dejanja je tisti, ki v veliki meri opredeljuje moralnost tega dejanja. Samoobramba ni le dovoljena, ampak je tudi izraz ljubezni do domovine. Kdor se ne brani, je ne ljubi. To je povezano tudi s tem, kar sem povedal v enem izmed svojih govorov: da bi morali še več razmišljati o konceptu pravične vojne. Danes namreč vsi govorijo o miru. Združeni narodi že sedemdeset let govorijo o miru, vendar pa se vprašajmo, koliko vojn poteka prav v tem trenutku? Tista, ki ste jo omenili, med Ukrajino in Rusijo, ter zdaj med Azerbajdžanom in Armenijo, ki se je nekoliko ustavila, ker je Rusija nastopila kot garant – tukaj je garant miru, tam pa povzroča vojno ... Potem je Sirija, kjer vojna traja že deset let: kaj se dogaja tam, da se ne ustavi? Kakšni so interesi v ozadju? Nadalje so tu afriški rog, sever Mozambika, Eritreja in del Etiopije; potem Mjanmar s trpečim ljudstvom Rohinga, ki ga imam tako rad: vrti se in vrti kot cigan in ne najde miru. Prosim vas, smo v svetovni vojni.«

Osebni spomin na konec vojne

Sveti oče je ob tem povedal pomenljivo osebno izkušnjo iz otroštva. »Star sem bil devet let. Spomnim se, da smo zaslišali alarm največjega časopisa v Buenos Airesu. V tistem času so na ta način sporočali dobre ali slabe novice, saj se ga je slišalo po vsem mestu. Mama se je spraševala, kaj se je zgodilo. Bili smo v vojni, leta 1945. K nam je prišla soseda in nam v solzah povedala, da se je alarm oglasil, ker se je končala vojna. In jaz še danes vidim mamo in sosedo, ki sta jokali od sreče, da je vojne konec. In to v državi v Južni Ameriki, tako daleč stran! Ti ženi sta vedeli, da je mir večji od vseh vojn in sta jokali od sreče, ko je bil sklenjen mir. Tega ne bom nikoli pozabil. Ne vem, če so naša srca danes vzgojena tako, da jokamo od sreče, ko vidimo, da je bil vzpostavljen mir. Vse se je spremenilo.«

Eno leto brez izdelave orožja bi rešilo svetovno lakoto

»Potem pa je tukaj tovarna orožja. Gre za morilsko trgovino. Nekdo, ki se spozna na statistiko, mi je rekel, da če bi za eno leto prenehali izdelovati orožje, bi rešili vso lakoto na svetu ... Ne vem, če je to res ali ne. Toda dejstvo je, da mnogi nimajo dostopa do hrane in izobraževanja, ker je potrebno izdelovati orožje. Pred nekaj leti je v Genovo priplula ladja z orožjem, ki bi ga morali prenesti na večjo ladjo, namenjeno v bližino Južnega Sudana. Pristaniški delavci tega niso hoteli storiti, čeprav jih je to drago stalo, vendar so rekli: "Jaz ne bom sodeloval."«

Zgled Nemčije: prositi za odpuščanje in plačati za napake

»Govorili ste o svoji domovini. Ena od stvari, ki sem se jih naučil od vas, je sposobnost kesanja in prošnje za odpuščanje za napake v vojni. Ne le prositi za odpuščanje, ampak tudi plačati za napake v vojni: to veliko pove o vas. Je zgled, ki bi ga morali posnemati. Vojna je sama v sebi napaka, je napaka! In v tem trenutku dihamo ta zrak: če ni vojne, se zdi, da ni življenja. Malce je neurejeno, vendar sem povedal to, kar sem želel reči o pravični vojni. Pravica do obrambe je seveda nujna, vendar se jo uporabi, kadar je potrebno.«

Prevelika odprtost za dialog z Moskvo?

Tudi poljska novinarka Sylwia Wysocha se je zaustavila ob situaciji vojne v Ukrajini in je svetega očeta vprašala, če obstaja določena meja, kjer se ne bi več smelo reči: odprti smo za dialog z Moskvo. Po njenih besedah namreč mnogi težko razumejo to odprtost. »Na to bom odgovoril, vendar bi raje videl, da bi najprej zastavili vprašanja glede potovanja ... Mislim, da je vedno težko razumeti dialog z državami, ki so začele vojno, in zdi se, da je prvi korak naredila ta stran. Je težko, vendar pa ga ne smemo zavračati, vsem moramo dati priložnost za dialog, vsem! Vedno namreč obstaja možnost, da se v dialogu stvari spremenijo in ponudimo tudi drugačen pogled, drug vidik obravnave. Sam ne izključujem dialoga z nobeno silo, ne glede na to ali gre za napadalca ali za tistega, ki je napaden. Dialog je potrebno vzpostaviti, čeprav včasih "smrdi". Vedno je potrebno storiti korak naprej, iztegniti roko, vedno! V nasprotnem primeru namreč zapremo edina razumna vrata, ki vodijo k miru. Žal včasih dialoga ne sprejmejo. Toda vedno ga je potrebno vzpostaviti oziroma ga vsaj ponuditi. To dobro dene tistemu, ki ga predlaga, pomaga dihati.«

Ali Zahod izgublja moralne vrednote?

Vprašanje francoskega novinarja Loupa Besmonda de Sennevilla je bilo povezano z eno izmed tematik, izpostavljenih na medverskem kongresu, in sicer z dejstvom, da Zahod izgublja moralne vrednote. Zanimalo ga je mnenje svetega očeta na tem področju, posebej glede razprav o evtanaziji v Evropi. »Res je, da v tem trenutku Zahod na splošno res ni največji zgled. Resnično ni kakor prvoobhajanec. Zahod je izbral napačne poti, pomislimo na primer na socialno nepravičnost, ki je med nami, pri čemer mislim tudi na mojo celino, Latinsko Ameriko, ki je del Zahoda.«

Tudi Zahod je živel izkušnjo migracije

»Prav tako pomislimo na Sredozemsko morje, ki ni le največje pokopališče Evrope, ampak človeštva. Kaj je izgubil Zahod, ker je pozabil, da bi moral sprejemati, saj namreč potrebuje ljudi? Demografska zima, v kateri se nahajamo, to jasno kaže. V Španiji in Italiji obstajajo vasi, ki so popolnoma prazne: morda tam živi dvajset ostarelih oseb in nihče drug. Zakaj ne bi oblikovali zahodne politike, ki bi zagotovila vključevanje priseljencev po načelu, da je potrebno migranta sprejeti, zaščititi, spodbujati in integrirati? Zelo pomembno je, da se jih integrira. Gre za pomanjkanje razumevanja vrednot. Tudi Zahod je živel to izkušnjo, mnogi ljudje iz naših držav so migrirali. V moji državi, ki ima trenutno okoli 49 milijonov prebivalcev, je avtohtonih prebivalcev le okoli en milijon, vsi ostali imajo korenine priseljencev. Vsi: Španci, Italijani, Nemci, slovanska ljudstva, iz držav Bližnjega vzhoda, Libanonci, vsi … Tam se je kri pomešala in to nam je zelo pomagalo. Zaradi političnih razlogov sicer v Latinski Ameriki stvari ne gredo preveč dobro, vendar pa menim, da je potrebno v tem trenutku resno premisliti o vprašanju migracij: na ta način se namreč lahko malo dvigne intelektualna in srčna raven Zahoda. V nasprotnem primeru ne vem, kam nas vodi ta demografska zima. Na Zahodu lahko govorimo o smeri dekadence družbe, nekoliko je nazadoval, marsikaj izgubil.«

Kje so danes osebnosti kot Schuman, Adenauer, De Gasperi?

»Pomislimo na področje ekonomije: stori se veliko dobrega, vendar pa pomislimo na politični in mitični duh Schumana, Adenauerja, De Gasperija. Kje so danes takšne velike osebnosti? Obstajajo mogočneži, vendar pa jim ne uspe peljati naprej družbe. Zahod se mora pogovarjati, se spoštovati.«

Nevarnost populizmov

»Potem pa se pojavi nevarnost populizmov. Kaj se zgodi v takšnem družbenopolitičnem stanju? Pojavijo se mesije: mesije populizmov. Vidimo, kako nastajajo populizmi, mislim, da sem že kdaj omenil Ginzbergovo knjigo Sindrom 1933: opisuje, kako se je po padcu weimarske vlade v Nemčiji rodil populizem. Tako nastajajo populizmi: ko je ena polovica brez moči, nekdo pa obljubi mesija. Mislim, da zahodnjaki nismo na najvišji ravni, da bi pomagali drugim narodom, morda smo že malo nazadovali? Morda, da, vendar moramo ponovno prevzeti vrednote, vrednote Evrope, vrednote ustanovnih očetov, ki so ustanovili Evropsko unijo, velikih osebnosti.«

Glede evtanazije: Ubijati ni človeško

Glede evtanazije pa je sveti oče dejal: »Ubijati ni človeško, pika. Če ubiješ z nekim namenom, boš kmalu ubijal vedno več. Pustimo ubijanje zverem.«

Kaj manjka Evropi? Italija v pripravah na volitve

Iacopo Scaramuzzi, novinar italijanskega časopisa La Repubblica se je navezal na besede svetega očeta, ki je dejal, da so verske vrednote povezane z demokracijo. Zanimalo ga je, kaj po papeževem mnenju manjka Evropi in česa bi se morala naučiti iz izkušenj drugih. 

V pripravi na bližnje volitve v Italiji pa je svetega očeta vprašal, katere so prednostne naloge v državi, če je zaradi česa zaskrbljen ter če obstajajo tveganja, ki se jim je potrebno izogniti. »Mislim, da sem na to že odgovoril med zadnjim potovanjem. Spoznal sem dva italijanska predsednika na zelo visoki ravni: Napolitana in sedanjega. Oba sta veliki osebnosti. Drugih politikov ne poznam. Med zadnjim potovanjem sem enega izmed svojih tajnikov vprašal, koliko vlad je imela Italija v tem stoletju: dvajset. Tega ne znam razložiti. Ne obsojam ali kritiziram, preprosto tega ne znam razložiti. Če se vlade spreminjajo na tak način, se je potrebno vprašati veliko stvari. Kajti danes je biti politik, velik politik, težka pot. Politik, ki se zavzema za vrednote svoje države, velike vrednote, in ne za lastne interese, stolček, udobja.«

Pomagati politikom ohranjati visoko raven politike

»Države, med njimi tudi Italija, morajo poiskati velike politike, ki so sposobni voditi politiko, kar je umetnost. Politika je plemenit poklic. Mislim, da je eden izmed papežev, ne vem, če Pij XII. ali sveti Pavel VI., dejal, da je politika ena najvišjih oblik ljubezni. Boriti se moramo, da bi našim politikom pomagali ohranjati visoko raven politike, ne pa nizke politike, ki nič ne pomaga, ampak državo vleče navzdol in jo osiromaši. Danes bi morala politika v evropskih državah vzeti v roke na primer problem demografske zime, problem industrijskega razvoja, naravnega razvoja, problem migrantov ... Politika bi se morala resno soočati s težavami, da bi lahko šla naprej. Govorim o politiki v splošnem. Italijanske politike ne razumem: že samo podatek o dvajsetih vladah v dvajsetih letih je nekoliko nenavaden, vendar vsak pleše tango na svoj način … lahko se pleše na tak ali drugačen način in politika se pleše na tak ali drugačen način. Evropa mora sprejeti izkušnje z drugih strani; nekatere bodo bolj primerne, druge ne bodo koristile. Vendar pa mora biti odprta, vsaka celina mora biti odprta za izkušnje drugih.«

Da bi razumeli Kitajsko, bi potrebovali stoletje

Ameriška novinarka Elise Allen je spomnila na besede svetega očeta o verski svobodi, ravno na dan, ko je v Nursultan prispel tudi predsednik Kitajske, kjer je situacija na tem področju posebej občutljiva. Zanimalo jo je, če papež meni, da gre v primeru procesa proti kardinalu Zenu za kršenje verske svobode. 

 »Da bi razumeli Kitajsko, bi potrebovali stoletje, mi pa ne živimo sto let. Kitajska miselnost je zelo bogata in ko malo zboli, izgubi svoje bogastvo, lahko stori tudi napake. Z namenom, da bi razumeli, smo mi izbrali pot dialoga, odprti smo za dialog. Obstaja bilateralna vatikansko-kitajska komisija, ki dela dobro; počasi, saj je kitajski tempo počasen; oni imajo večnost, da gredo naprej: je ljudstvo, ki je neskončno potrpežljivo. Pomislimo na dosedanje izkušnje: na primer na italijanske misijonarje, ki so šli tja in so bili cenjeni kot znanstveniki; na veliko duhovnikov ali vernih laikov, ki jih je tudi v tem času poklicala kitajska univerza, ker to daje vrednost kulturi. Ni lahko razumeti kitajske miselnosti, vendar jo je potrebno spoštovati, jaz vedno spoštujem. V Vatikanu obstaja komisija za dialog, ki jo vodi kardinal Parolin in on je v tem trenutku tisti, ki najbolj pozna Kitajsko in kitajski dialog. Stvari gredo počasi, vendar se vedno dela korake naprej. Ne zdi se mi primerno, da bi Kitajsko opredelil kot nedemokratično, saj je zelo kompleksna država. Res je, da obstajajo stvari, ki se nam ne zdijo demokratične, to je res. Mislim, da bo šel kardinal Zen v teh dneh na sodišče. On pove, kar misli, in vidi se, da so tam omejenosti. Zdi se mi težko opredeljevati, zato tega ne želim, gre bolj za vtise; zato skušam podpreti pot dialoga. V dialogu se razjasnijo mnoge stvari, ne samo glede Cerkve, ampak tudi na drugih področjih; Kitajska je zelo velika, guvernerji provinc so zelo različni, znotraj Kitajske obstajajo različne kulture; razumeti Kitajsko je velikanska stvar. Vendar pa ne smemo izgubiti potrpljenja, za to je potrebno veliko časa, vendar moramo nadaljevati z dialogom.«

Nikaragva: obstaja dialog

Maria Angeles Conde, novinarka Rome Reports, se je v svojem vprašanju najprej navezala na sklepno izjavo, ki so jo ob koncu Kongresa podpisali verski voditelji. V njej med drugim pozivajo vlade in mednarodne organizacije, naj zaščitijo ljudi, ki so preganjani zaradi etnične ali verske pripadnosti. Spomnila je, da se to dogaja tudi v Nikaragvi ter svetega očeta prosila, če lahko pove še kaj glede te situacije, na katero je že spomnil med opoldansko molitvijo 21. avgusta. Zanimalo pa jo je tudi, če bo šel na apostolsko potovanje v Afriko, ki je bilo prestavljeno, ter če so v načrtu tudi druga potovanja. »Glede Nikaragve so novice jasne. Obstaja dialog, potekali so pogovori z vlado. To ne pomeni, da se strinjamo z vsem, kar počne vlada, ali da se z ničemer ne strinjamo. Ne. Obstaja dialog in težave je potrebno rešiti. Pričakujem, da se bodo vrnile vsaj sestre Matere Terezije. Te žene so dobre revolucionarke, vendar so revolucionarke evangelija! Z nikomer niso v vojni. Nasprotno, te žene vsi potrebujemo. Tega dejanja ni mogoče razumeti. Upamo, da se bodo vrnile in da se bo dialog nadaljeval. Dialoga se ne sme nikoli prekiniti. Obstajajo stvari, ki jih je nemogoče razumeti. To, da se odpošlje nuncija iz države, je z diplomatskega vidika resna stvar. Nuncij je dober človek in je bil zdaj poslan v drugo državo. Te stvari je težko razumeti in jih je tudi težko pogoltniti. Vendar pa je v Latinski Ameriki na različnih koncih veliko podobnih situacij.«

Potovanje novembra in verjetno februarja

»Glede potovanj: to je težavno. Koleno še ni zdravo. Je težko, vendar bom na naslednje potovanje šel (novembra je predvideno potovanje v Bahrajn, op. p.). Zadnjič sem se pogovarjal z nadškofom Welbyjem in videla sva, da obstaja možnost, da bi šla v Južni Sudan februarja. In če bom šel v Južni Sudan, bom šel tudi v Kongo. Poskušamo. Iti moramo vsi trije skupaj: moderator škotske Cerkve, msgr. Welby in jaz. Zadnjič smo imeli glede tega srečanje preko Zooma.«

O kazahstanskih katoličanih in medverskem dialogu

Novinar Alexey Gotovskiy iz Kazahstana se je papežu Frančišku zahvalil, da je obiskal njegovo deželo. Vprašal ga je, kako naj katoličani v državi, kjer je večina prebivalcev muslimanov, živijo evangelizacijo. Poleg tega ga je zanimalo, če je svetega očeta kaj nagovorilo ob pogledu na katoličane v Kazahstanu. 

 »Vesel sem bil, ko sem danes v katedrali videl katoličane, ki so bili tako navdušeni, srečni, veseli. Takšen vtis sem dobil o kazahstanskih katoličanih. Nadalje je pomembno sobivanje z muslimani: na tem se dela veliko, gre se naprej, ne samo v Kazahstanu. Pomislimo tudi na katero izmed držav v Severni Afriki, na primer v Maroku, tam je lepo sobivanje, obstaja dober dialog. Zaustavil se bom pri medverskem srečanju, ki je potekalo v teh dneh. Nekdo je kritiziral in rekli so mi, da to pomeni spodbujati relativizem. Ne gre za relativizem! Vsak je povedal svoje, vsi so spoštovali stališče drugega, vendar pa se je potrebno pogovarjati kot bratje. Če ni dialoga, je nevednost ali vojna. Bolje je živeti kot bratje, imamo skupni dom, vsi smo ljudje. Živimo kot ljudje, lepo vzgojeni: kaj misliš ti, kaj mislim jaz? Dogovorimo se, pogovarjajmo se, spoznavajmo se. Do teh napačno razumljenih "verskih" vojn velikokrat pride zato, ker ne poznamo stvari. In to ni relativizem, saj se jaz ne odpovem svoji veri, če govorim o veri drugega, nasprotno. Svojo vero počastim s tem, ko drugi posluša o njej in jaz poslušam o njegovi veri. Zelo sem bil presenečen, da je tako mlada država, ki ima veliko težav – na primer s podnebjem –, lahko organizirala že sedem tovrstnih svetovnih srečanj, na katerih so sodelovali judje, kristjani, muslimani, vzhodna verstva ... Videlo se je, da so vsi govorili in poslušali drug drugega s spoštovanjem. To je ena izmed dobrih stvari, ki jih je naredila tvoja država. Država, ki je, lahko bi rekli, na robu sveta, organizira takšno srečanje. Potem je tudi arhitekturna lepota mesta vrhunska. Nagovorila me je skrb vlade, skrb predsednika senata. On je vodil to srečanje, potem pa je našel čas, da mi je predstavil mladega pevca, ki ga vi gotovo poznate ... tega fanta, ki je odprt za kulturo. Tega nisem pričakoval in vesel sem, da sem vas spoznal.«

Pogoj za učinkovito pastoralo: srce pastirja

Zadnje vprašanje med letom iz Nursultana v Rim pa je svetemu očetu zastavil nemški novinar Rudolf Gehrig. Dejal je, da v mnogih evropskih državah število vernikov v Cerkvi upada, veliko mladih ne hodi več k maši; zanimalo ga je, če je papež zaradi tega zaskrbljen in kaj želi storiti. 

 »To je delno res, delno pa je relativno. Res je, da duh sekularizacije, relativizma, vse to postavlja pod vprašaj. Prva stvar, ki je potrebna, je biti dosleden glede svoje vere. Pomislimo: če si škof ali duhovnik, ki ni koherenten, mladi to začutijo … in torej adijo, ne pridejo več Kadar Cerkev, katera koli že, v neki državi razmišlja bolj o denarju, razvoju in pastoralnih načrtih namesto o pastoralni skrbi, ljudi to ne pritegne. Ko sem pred tremi leti napisal pismo nemškemu ljudstvu, so ga nekateri pastirji objavili in ga razdelili ljudem, vsakemu posebej. Ko je bil pastir blizu ljudem, je rekel: "Ljudstvo mora vedeti, kaj misli papež." Mislim, da morajo pastirji iti naprej, vendar če so izgubili vonj po ovcah in so ovce izgubile vonj po pastirjih, se ne gre naprej. Včasih – govorim o vseh, na splošno, ne samo o Nemčiji – ljudje razmišljajo o tem, kako prenoviti, kako posodobiti pastoralo: to je dobro, vendar mora biti vedno v rokah pastirja. Če je pastorala v rokah pastoralnih "znanstvenikov", ki tukaj razpravljajo o nečem in pravijo, kaj je treba storiti drugje, se ne gre naprej. Jezus je ustvaril Cerkev s pastirji in ne s političnimi voditelji. Cerkev je ustvaril z neizobraženimi ljudmi, med dvanajsterimi je bil eden bolj neveden kot drugi, in vendar je šla Cerkev naprej. Zakaj? Zaradi vonja črede po pastirju in vonja pastirja po čredi. To je največji odnos, ki ga vidim, kadar na določenem kraju ali v določeni provinci pride do krize ... Vprašam se: ali je pastir v stiku s čredo, ali ji je blizu? Ali ima ta čreda pastirja? Problem so pastirji. V zvezi s tem ti predlagam, da preberi komentar svetega Avguština o pastirjih. Prebere se ga v eni uri, vendar je to ena izmed najmodrejših stvari, ki so bile napisane za pastirje. Ne gre za modernizacijo: seveda je treba posodobiti metode, vendar če manjka srce pastirja, nobena pastorala ne bo učinkovita. Nobena.«