Sveti oče: Ponovno odkriti drugi vatikanski koncil, da bi skupaj soočili prihodnost
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Drugi ekumenski vatikanski koncil, ki ga je močno želel sv. Janez XXIII. in sklenil sv. Pavel VI., je bil milostni dogodek za Cerkev in za svet. Dogodek, katerega sadovi niso končani.
Da, lahko rečemo, da zadnjega ekumenskega koncila še nismo v celoti razumeli, živeli in udejanjili. Smo na poti in ena izmed poglavitnih postaj te poti je pot, ki jo živimo s sinodo in ki od nas zahteva, da izstopimo iz logike »vedno se je delalo tako«, iz uporabe običajnih starih shem, iz redukcionizma, ki hoče na koncu vedno vse uokviriti v to, kar se že ve in dela.
Knjiga, kot je ta, ki nam pomaga ponovno odkriti navdih koncila in kako je ta dogodek korak za korakom preoblikoval življenje Cerkve, je priložnost, da se bolje soočimo s sinodalno potjo, ki jo v prvi vrsti sestavljajo poslušanje, vključenost in sposobnost, da bi dali prostor navdihu Duha ter dali Njemu možnost, da nas vodi.
Od drugega ekumenskega vatikanskega koncila smo veliko prejeli. Poglobili smo na primer pomen Božjega ljudstva, osrednje kategorije v koncilskih besedilih, ki je omenjena kar 184-krat. To nam pomaga razumeti dejstvo, da Cerkev ni elita duhovnikov in posvečenih oseb ter da je vsak, ki je krščen, dejavni subjekt evangelizacije.
Koncila in sedanje sinodalne poti ne bi razumeli, če ne bi v središče vsega postavili evangelizacije. Smo grešne priče Vstalega in svetu oznanjamo – ne zaradi svojih zaslug ali sposobnosti – Tistega, ki je premagal smrt, Tistega, ki nas je rešil in ki nas še naprej rešuje, ko nas ponovno dviguje z neskončnim usmiljenjem. Veliki ekumenski zbor je navdihnila potreba, da bi z novimi besedami pričevali in oznanjali Jezusovo smrt in vstajenje ter njegovo navzočnosti med nami. Svet se je oddaljeval od krščanstva in je bolj kot odpor kazal ravnodušnost. Koncil se je rodil iz te težnje, iz vprašanja: kako govoriti o Jezusu moškim in ženskam današnjega časa?
Od tedaj smo prehodili dolgo pot, ki pa ni bila brez težav in razočaranj. Tudi danes tvegamo, da bi padli v skušnjavo obupanosti in pesimizma, ko svoj pogled usmerjamo na zlo, ki pesti svet, namesto da bi na svet gledali z Jezusovimi očmi, to je, da bi ga imeli za polje žetve, kjer lahko sejemo s potrpežljivostjo in upanjem. Iti skozi zgodovino koncila in zlasti živeti sedanjo sinodo z odprtim in svobodnim srcem, da bi v ljudeh, s katerimi se srečujemo, odsevali nežnost Boga in njegovo bližino vsem: to je način, na katerega se učimo ne obupati in opustiti vsako skušnjavo, da bi zaupali vase, v svoje sposobnosti in strategije, ter bi pustili prostor Njemu.
