Papež Frančišek: Gospod nas spodbuja, naj se ne pustimo zavesti in naj pričujemo

Papež Frančišek

Homilija papeža Frančiška

Medtem ko so nekateri govorili o zunanji lepoti templja in občudovali njegove kamne, Jezus prebuja pozornost na mučne in dramatične dogodke, ki zaznamujejo človeško zgodovino. Medtem ko bo tempelj, ki so ga zgradile človeške roke, namreč prešel, tako kot preidejo vse stvari tega sveta, je pomembno, da znamo razločevati čas, v katerem živimo, da bi tudi sredi preobratov zgodovine ostali učenci evangelija.

Da bi nam nakazal način razločevanja, nam Gospod ponuja dve spodbudi: prvo, ne pustite se zavesti in drugo, pričujte. Ne pustite se zavesti je prvo Gospodovo navodilo in drugo je: pričevati.

Prva stvar, ki jo Jezus pove svojim poslušalcem, ki jih skrbi, »kdaj« in »kako« se bodo zgodili strašni dogodki, o katerih govori, je: »Glejte, da se ne daste zavesti! Veliko jih bo namreč prišlo in bodo govorili v mojem imenu: ›Jaz sem,‹ ali ›Čas se je približal.‹ Ne hodíte za njimi!« (Lk 21,8). In dodaja: »Ko boste slišali o vojnah in vstajah, se ne ustrašite« (v. 9). To nam v tem trenutku prav pride. Kakšnega zavajanja nas torej Jezus želi osvoboditi? Hoče nas osvoboditi skušnjave, da bi najbolj dramatična dejstva razumeli na vraževeren ali katastrofičen način, kot da smo že blizu konca sveta in se ne splača več prizadevati si za nič dobrega. Če razmišljamo na ta način, se pustimo voditi strahu in morda potem z bolestno radovednostjo iščemo odgovore v izmišljotinah čarovnikov ali horoskopov, ki jih nikoli ne manjka. Dandanes številni kristjani praktikanti obiskujejo čarovnike, iščejo po horoskopu, kot bi bil Božji glas.  Ali pa se zanašamo na domiselne teorije, ki nam jih nalije kak »mesija« zadnje ure, ki so na splošno malodušneži in zarotniki. Tudi psihologija zarote je slaba in za nas ni dobra. Tukaj ni Gospodovega Duha. Ni ga tam, ko iščemo guruja in ni ga tam, kjer je duh zarote. V tem ni Gospoda. Jezus nas opozarja: »Ne dajte se zavesti«, ne pustite se preslepiti lahkoverni radovednosti, ne soočajte se z dogodki gnani od strahu, ampak se naučite brati dogodke z očmi vere, prepričani, da če boste blizu Bogu, se vam še las z glave ne bo izgubil (prim. v. 18).

Če je človeška zgodovina posejana z dramatičnimi dogodki, z bolečimi razmerami, vojnami, revolucijami in nesrečami, pa je prav tako res – pravi Jezus – da vse to ni konec. To ni dober razlog, da bi se pustili ohromiti strahu ali da bi prepustili malodušju nekoga, ki misli, da je sedaj vse izgubljeno in bi bilo brez koristi prizadevati si v življenju. Gospodov učenec se ne pusti usihati zaradi resignacije. Tudi v najtežjih situacijah se ne vdaja malodušju, kajti njegov Bog je Bog vstajenja in upanja, ki vedno ponovno dvigne. Z Njim vedno lahko dvignemo pogled, spet začnemo in nadaljujemo. Kristjan se torej pred preizkušnjo, pa naj bo kakšna koli, bodisi zgodovinsko kulturna ali osebna, vpraša: »Kaj nam po tem kriznem trenutku govori Gospod?« Tudi jaz danes zastavljam to vprašanje: Kaj nam Gospod govori, ko poteka ta tretja svetovna vojna? Kaj nam govori Gospod?  In ko se dogajajo težke stvari, ki povzročajo revščino in trpljenje, se vprašaj: »Kaj lahko jaz storim konkretno dobrega?« Ne beži, ampak si postavi vprašanje: Kaj mi govori Gospod in kaj dobrega lahko jaz storim?

Ni naključje, da je Jezusova druga spodbuda po »ne dajte se zavesti«, pozitivna. Pravi: »To se bo dogajalo, da boste pričevali zame« (v.13). Priložnost je za pričevanje. Rad bi poudaril to lepo besedo: priložnost. Pomeni imeti priložnost narediti nekaj dobrega, izhajajoč iz življenjskih okoliščin, tudi kadar niso idealne. To je lepa značilno krščanska umetnost: ne ostajati žrtve tega, kar se dogaja. Kristjan ni žrtev in psihologija žrtve je slaba, nam dela zlo. Kristjan ne ostaja žrtev tega, kar se dogaja, ampak zgrabiti priložnost, ki se skriva v vsem, kar se nam dogaja, dobro, ki ga je mogoče graditi tudi iz negativnih situacij. Vsaka kriza je možnost in ponuja priložnosti za rast. Kajti vsaka kriza je odprta za prisotnost Boga, za prisotnost človečnosti, toda kaj nam hudi duh počne? Želi, da krizo spremenimo v konflikt, konflikt pa je vedno zaprt, brez obzorja in izhoda. Krizo živimo kot ljudje, kot kristjani, vendar je ne spreminjamo v konflikt, ker je vsaka kriza možnost in ponuja priložnost za rast.

To sprevidimo, če ponovno pregledamo svoje osebne doživljaje. Pogosto v življenju najpomembnejše korake naprej naredimo ravno znotraj nekaterih kriz, preizkušenj, izgube nadzora in negotovosti. In potem razumemo povabilo, ki ga Jezus danes izreka neposredno meni, vsakemu izmed nas: medtem ko okrog sebe vidiš pretresljiva dejstva, medtem ko nastajajo vojne in spopadi, ko se dogajajo potresi, lakote in kužne bolezni, kaj storiš? Se raztreseš, da ne bi mislil na to? Se zabavaš, da se ne bi vpletel? Se obrneš proč, da ne bi videl? Se popustljiv in vdan v usodo prilagodiš temu, kar se dogaja? Ali pa te razmere postanejo priložnost, da pričuješ za evangelij? Danes se mora vsak izmed nas spraševati ob tolikih nesrečah, ob tako kruti tretji svetovni vojni, ob lakoti toliko otrok, toliko ljudi: Lahko zapravljam, zapravljam denar, zapravljam svoje življenje, zapravim smisel svojega življenja, ne da bi se opogumil in šel naprej?

Bratje in sestre, na ta Svetovni dan revnih je Jezusova beseda močan opomin, naj prelomimo tisto notranjo gluhost, ki nam preprečuje, da bi slišali pridušen krik bolečine najšibkejših. Tudi danes živimo v družbah, ki so ranjene, in smo priče scenarijem nasilja, krivce in preganjanja, kakor nam je povedal evangelij. Poleg tega se moramo soočati s krizo, ki jo povzročajo podnebne spremembe in pandemija, ki je za seboj pustila sled ne samo fizičnih, ampak tudi psiholoških, gospodarskih in družbenih težav. Tudi danes vidimo, kako se narod dviga zoper narod, in smo tesnobni priče vehementnemu širjenju spopadov, nesreči vojne, ki povzroča smrt tolikih nedolžnih in množi strup sovraštva. Tudi danes še veliko bolj kot včeraj se številni bratje in sestre, preizkušeni in obupani, selijo v iskanju upanja. Veliko ljudi živi v negotovosti zaradi pomanjkanja zaposlitve ali zaradi krivičnih in nevrednih delovnih razmer. Tudi danes so ubogi najbolj kaznovane žrtve vsake krize. Toda če je naše srce zavito v vato in brezbrižno, ne moremo slišati njihovega tožečega krika bolečine, ne moremo z njimi in zanje jokati, ne moremo videti, koliko osamljenosti in stiske se skriva tudi v pozabljenih kotičkih naših mest. Potrebno je iti v kotičke mest, te skrite, temne kotičke, tam bomo videli toliko bede in toliko bolečine in toliko zavržene revščine.

Posvojimo močno in jasno evangeljsko povabilo, naj se ne damo zavesti. Ne poslušajmo prerokov nesreče; naj nas ne očarajo sirene populizma, ki popredmeti potrebe ljudi s predlaganjem prelahkih in površnih rešitev. Ne hodimo za lažnimi »odrešeniki«, ki v imenu zaslužka razglašajo recepte, ki so koristni samo za povečanje bogastva peščice, reveže pa obsojajo na odrinjenost. Nasprotno, pričujmo. Prižigajmo luči upanja sredi teme; v dramatičnih razmerah pograbimo priložnost za pričevanje za evangelij veselja in graditev bolj bratskega sveta; pogumno si prizadevajmo za pravičnost, zakonitost in mir in stojmo ob strani najšibkejšim. Ne zbežimo, da bi se ubranili pred zgodovino, ampak se bojujmo, da bi tej zgodovini dali drugačen obraz.

Kje naj najdemo moč za vse to? V zaupanju v Boga, ki je Oče in bedi nad nami. Če mu odpremo srce, se bo v nas povečala sposobnost za ljubezen. Jezus je namreč potem, ko je govoril o scenarijih nasilja in groze, zaključil rekoč: »Še las z glave se vam ne bo izgubil« (v. 18). To si moramo vedno ponavljati, zlasti v najbolj bolečih trenutkih: Bog je Oče in je ob meni, pozna me in me ljubi, bedi nad mano, ne zaspi, skrbi zame in z Njim se mi niti las z glave ne bo izgubil. In kako se odzovem na to? Pogled na brate in sestre, ki so v stiski, pogled na to zavržno civilizacijo, to zavržno kulturo, ki zavrže revne, ki zavrže ljudi z manj možnostmi, ki zavrže ostarele, ki zavrže nerojene … Vse je zavrženost. Ko gledam vse to, kaj čutim, da moram storiti kot kristjan sedaj?

Ker nas On ljubi, se odločimo, da bomo ljubili najbolj zavržene otroke, Gospod je tam. Obstaja starodavno izročilo, ki ga tudi tukaj v italijanskih vaseh še vedno kdo uporablja. To je, da se za božično večerjo pusti prazno mesto za Gospoda, ki bo zagotovo potrkal na vrata v osebi ubogega človeka v stiski. Ima tvoje srce vedno prosto mesto za te ljudi? Ima moje srce prosto mesto za te ljudi ali smo tako zaposleni s prijatelji, družabnimi dogodki, obveznostmi? Nikoli nimamo prostega mesta za te ljudi. Ljubljeni od njega, odločimo se ljubiti najbolj zavržene otroke, poskrbimo za uboge, v katerih je Jezus, ki je zaradi nas postal ubog (prim. 2 Kor 8,9). Čutimo se pozvani, da se tudi las z njihove glave ne bo izgubil. Ne moremo biti še naprej kot tisti, o katerih govori evangelij, ki so občudovali lepe tempeljske kamne, ne da bi prepoznali resnični Božji tempelj, človeka, moškega in žensko, še zlasti pa ubogega, v čigar obličju, v čigar zgodovini, v čigar ranah je Jezus. On je to rekel. Nikoli ne pozabimo tega. Hvala.