Papež med homilijo: »Spomni se me, spomni se«. S tem pritegnemo Gospodovo pozornost
S. Leonida Zamuda SL; p. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Ko je papež Frančišek med homilijo razlagal kakšen Kralj je Jezus, je kandidatu za mašništvo Stefanu namenil te besede: »Ti, ki danes začenjaš to pot proti duhovništvu, ne pozabi, da je On tvoj zgled. Ne pa, da se grebeš za časti, ne. Če ne misliš biti duhovnik, kot je ta naš Kralj, je bolje, da se ustaviš tukaj.«
Sveti oče je med homilijo poudaril, da kdor prakticira zaupnost, se uči posredovanja, se uči prinašati Bogu, kar vidi, trpljenje sveta, ljudi, ki jih srečuje, in mu reči kot dobri razbojnik: »Spomni se, Gospod!« Na svetu nismo samo zato, da bi rešili sebe, ampak da bi svoje brate in sestre pripeljali v objem Kralja. Posredovanje, spominjanje Gospoda odpira nebeška vrata. Toda ali mi, kadar molimo, posredujemo? Gospod, spomni se me, moje družine, spomni se tega problema, spomni se, spomni se… S tem pritegnemo Gospodovo pozornost. »Spomni se me, spomni se«. Bolj pogosto molimo to molitev. Hvala
Papežev uvod v homilijo
Videli smo tega fanta Stefana, ki je zaprosil biti sprejet v službo akolita na svoji poti proti duhovništvu. Moliti moramo zanj, da bo lahko šel naprej v svoji poklicanosti in bil zvest. Moliti pa moramo tudi za to Cerkev v Astiju, da ji Gospod pošlje duhovniških poklicev, ker je, kakor vi vidite, večina ostarelih tako kot jaz. Potrebujemo mladih duhovnikov, kot so nekateri tukaj, ki so zelo v redu. Prosimo Gospoda, da blagoslovi ta kraj.
Homilija papeža Frančiška
Iz teh krajev je moj oče odšel, da bi se izselil v Argentino; in v te kraje, ki so dragoceni zaradi dobrih pridelkov zemlje in predvsem zaradi pristne delavnosti ljudi, sem prišel, da bi ponovno odkril okus korenin. Vendar pa nas danes evangelij ponovno vrača h koreninam vere. Najdemo jih v suhi zemlji Kalvarije, kjer je Jezusovo seme, s tem, ko je umrlo, dalo vzkliti upanju: zasajeno v srce zemlje nam je odprlo pot v nebesa; s svojo smrtjo nam je podaril večno življenje; z lesom križa nam je prinesel sadove zveličanja. Glejmo torej Njega, glejmo Križanega.
Na križu je napisan le en stavek: »Ta je judovski kralj.« (Lk 23,38). Tu je naziv: Kralj. Če opazujemo Jezusa, pa se naša predstava o kralju spremeni. Poskusimo si vizualno predstavljati kralja. Pomislili bomo na močnega moškega, ki sedi na prestolu z dragocenimi insignijami, z žezlom v rokah in bleščečimi prstani na prstih, medtem ko svojim podanikom govori slovesne besede. Približno takšno podobo imamo v glavi. Če gledamo Jezusa, vidimo, da je ravno nasprotno. Ne sedi na udobnem prestolu, ampak visi na mučilnem orodju. Bog, ki »mogočne vrže s prestolov« (prim. Lk 1,52), deluje kot služabnik, ki so ga mogočniki položili na križ; okrašen je le z žeblji in s trnjem, oropan vsega, vendar bogat v ljubezni. S prestola križa ne uči več množic z besedo, ne dviguje več roke, da bi učil. Stori več: na nikogar ne kaže s prstom, ampak odpre roke vsem. Tako se razodene naš Kralj: z odprtimi rokami, a brasa aduerte.
Samo ko vstopimo v njegov objem, razumemo. Razumemo, da je Bog šel tako daleč, do paradoksa križa, prav zato, da bi objel vse, kar je povezano z nami, tudi tisto, kar je bilo najbolj oddaljeno od Njega. On je objel našo smrt, našo bolečino, našo revščino, naše krhkosti. On je vse to objel. Postal je služabnik, da bi se vsak izmed nas čutil otrok. Naše posinovljenje je plačal s svojim služenjem. Dopustil je, da so ga žalili in zasmehovali, zato da v nobenem ponižanju nihče izmed nas ne bi bil več sam; dopustil je, da so mu vzeli obleko, zato da se nihče ne bi čutil oropanega dostojanstva; šel je na križ, da bi bila v vsakem križanem v zgodovini prisotnost Boga. To je naš Kralj, kralj vsakega od nas, Kralj vesoljstva, ker je prestopil najbolj oddaljene meje človeškega, vstopil je v črne luknje sovraštva in zapuščenosti, da bi razsvetlil vsako življenje in objel vsako stvarnost. Bratje, sestre, tega Kralja danes praznujemo! To ni lahko razumeti, a je naš Kralj. In vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je: ali je ta Kralj vesoljstva tudi Kralj mojega obstoja? Kako ga lahko obhajam kot Gospoda vseh stvari, če ne postane tudi Gospod mojega življenja? Ti, ki danes začenjaš to pot proti duhovništvu, ne pozabi, da je to tvoj zgled. Ne pa, da se grebeš za časti, ne. Če ne misliš biti duhovnik, kot je ta naš Kralj, je bolje, da se ustaviš tukaj.
Zato ponovno usmerimo svoj pogled v križanega Jezusa. Poglej, On ne opazuje tvojega življenja samo za trenutek, ne nameni ti bežnega pogleda, kot to pogosto počnemo mi z Njim, ampak ostane tam, a brasa aduerte, da bi ti v tišini povedal, da mu nič tvojega ni tuje; da te želi objeti, ponovno dvigniti in rešiti takšnega, kot si, s tvojo zgodovino, tvojo bedo, s tvojimi grehi.
Toda Gospod, ali je res? Ljubiš me takole z vso mojo revščino? V tem trenutku naj vsak pomisli na svojo revščino: »Ampak, ali me ljubiš s to duhovno revščino, ki jo imam, s temi omejenostmi?« In On se nasmehne in nam da razumeti, da nas ima rad in je dal svoje življenje za nas. Premislimo svoje omejenosti in pa tudi dobre stvari. On nas ljubi takšne, kot smo, kakršni smo zdaj.
On ti daje priložnost, da bi kraljeval v življenju, če se prepustimo njegovi krotki ljubezni, ki se ponuja, vendar se ne vsiljuje; njegovi ljubezni, ki ti vedno odpušča. Mi se pogosto utrudimo odpuščati ljudem in naredimo čeznje križ. Tako opravimo družbeni pogreb. On se nikoli ne utrudi odpuščati nam, nikoli, saj te vedno ponovno postavi na noge in ti povrne kraljevsko dostojanstvo. Da, zveličanje pride iz tega, da dopustimo, da nas On ljubi, saj se le tako osvobodimo suženjstva lastnega jaza, strahu pred osamljenostjo, pred mislijo, da ne zmoremo. Bratje, sestre, pogosto se postavimo pred Križanega in dopustimo, da nas On ljubi, saj te brasa aduerte tudi nam odpirajo raj, kakor »dobremu razbojniku«. Začutimo, da je tudi nam namenjen edini stavek, ki ga je Jezus izrekel na križu: »Z menoj boš v raju.« (Lk 23,43) Bog nam to želi povedati vsakič, ko dopustimo, da nas On pogleda. In tedaj razumemo, da nimamo neznanega Boga, ki je tam zgoraj v nebesih, mogočen in oddaljen, ampak Boga, ki je blizu, nežen in sočuten, katerega odprte roke tolažijo in božajo. To je naš kralj!
Bratje, sestre, po tem, ko smo ga gledali, kaj lahko storimo? Današnji evangelij nas postavlja pred dve poti. Pred Jezusom so tisti, ki so gledalci, in tisti, ki se vključijo. Gledalcev je veliko, večina. Besedilo pravi, da je ljudstvo »stalo in gledalo« (v. 35). Niso bili slabi ljudje, mnogi so bili verni, vendar ob pogledu na križ ostanejo gledalci. Ne naredijo koraka naprej proti Jezusu, ampak ga gledajo od daleč, radovedni in ravnodušni, ne da bi se resnično zanimali, se vprašali, kaj bi lahko storili. Verjetno so komentirali, izrazili sodbe in mnenja, nekateri so se pritoževali, vendar so vsi še naprej stali križemrok. Vendar so tudi poleg križa gledalci: voditelji ljudstva, ki želijo biti priča krvavemu spektaklu Kristusovega neslavnega konca; vojaki, ki upajo, da se bo usmrtitev kmalu končala; eden izmed hudodelcev, ki svojo jezo izlije na Jezusa. Posmehujejo se mu, ga žalijo, se znašajo nad njim.
In vsem tem opazovalcem je skupen refren, ki se v besedilu trikrat ponovi: »Če si kralj, reši sam sebe!« (prim. v. 35.37.39) Reši sam sebe, ravno nasprotno od tega, kar počne Jezus, ki ne misli nase, ampak na to, da bi rešil njih. Vendar pa vzklik reši sam sebe okuži: od voditeljev do vojakov in ljudi, val zla doseže skoraj vse.
Pomislimo, da je zlo nalezljivo, da nas okuži, kot ko zbolimo za nalezljivo boleznijo, nas takoj okuži. In ti ljudje govorijo o Jezusu, vendar se niti za trenutek ne uglasijo z Jezusom, distancirajo se in govorijo. To je smrtonosna okužba brezbrižnosti. Brezbrižnost je huda bolezen. »To se me ne tiče, ne tiče se me«. Brezbrižnost do Jezusa in brezbrižnost tudi do bolnikov, do ubogih, do ubogih zemlje. Rad vprašam ljudi in sedaj vprašam tudi vsakega izmed vas. Vem, da vsak od vas daje miloščino ubogim, in zato vas sprašujem: »Ko dajete miloščino ubogim, ali jim gledate v oči? Si sposoben pogledati v oči tistemu revežu ali revici, ki te prosi za miloščino? Ko dajete miloščino revnim, ali vržete kovanec ali pa se dotaknete njihove roke? Si se sposoben dotakniti človeške bede?«. Vsak naj si na to danes odgovori. Ti ljudje so bili brezbrižni. Ti ljudje so govorili o Jezusu, a se niso uglasili z Jezusom. In to je smrtonosna okužba brezbrižnosti, ki s to revščino ustvarja razdalje.
Val zla se vedno širi na ta način: začne se tako, da se človek distancira, opazuje, ne da bi karkoli storil, se ne zanima, nato pa razmišlja le o tem, kar ga zanima, in se navadi, da se obrne stran. To je nevarno tudi za našo vero, ki usahne, če ostaja teorija in ne postane praksa, če ni vključenosti, če se človek ne zavzame osebno, če človek ne tvega. Tedaj postanemo površinski kristjani, ki pravijo, da verujejo v Boga in želijo mir, vendar pa ne molijo in ne skrbijo za bližnjega. Njih ne zanima ne Bog, ne mir. Ti kristjani so samo po imenu, so površninski!
To je bil val zla, ki je bil na Kalvariji. Obstaja pa tudi blagodejni val dobrega. Med številnimi opazovalci se eden vključi, to je t.i. »dobri razbojnik«. Drugi se norčujejo iz Gospoda, on pa se z njim pogovarja in ga pokliče po imenu: »Jezus«; mnogi nanj stresajo svojo jezo, on pa Kristusu prizna svoje napake; mnogi pravijo »reši sam sebe«, on pa moli: »Jezus, spomni se me« (v. 42). Samo to prosi Gospoda. Zelo lepa molitev je to. Če vsakdo od nas to moli vsak dan, je na dobri poti, je na poti svetosti. »Jezus, spomni se me«. Tako hudodelec postane prvi svetnik: za trenutek se približa Jezusu in Gospod ga za vedno sprejme k sebi. Evangelij govori o dobrem razbojniku nam, da bi nas povabil, naj premagamo zlo in prenehamo biti gledalci. Kje naj začnemo? Pri zaupnosti, pri tem, da Boga kličemo po imenu, tako kot je to storil dobri razbojnik, ki ob koncu svojega življenja ponovno najde pogumno zaupanje otrok, ki zaupajo, sprašujejo, vztrajajo. In v zaupanju prizna svoje napake; joka, vendar ne nad seboj, ampak pred Gospodom. In mi, ali imamo to zaupanje, ali prinašamo Jezusu to, kar imamo v sebi, ali pa se pred Bogom zamaskiramo, morda z malo sakralnosti in kadila? Kdor prakticira zaupnost, se uči posredovanja, uči se prinašati Bogu, kar vidi, trpljenje sveta, ljudi, ki jih srečuje, in mu reči kot dobri razbojnik: »Spomni se, Gospod!« Na svetu nismo samo zato, da bi rešili sebe, ampak da bi svoje brate in sestre pripeljali v objem Kralja. Posredovanje, spominjanje Gospoda odpira nebeška vrata. Toda ali mi, kadar molimo, posredujemo? Gospod, spomni se me, moje družine, spomni se tega problema, spomni se, spomni se… S tem pritegnemo Gospodovo pozornost.
Bratje, sestre, danes nas naš Kralj s križa gleda z brasa aduerte. Na nas je, da izberemo, če bomo gledalci ali sodelujoči. Vidimo današnje krize, upadanje vere, pomanjkanje sodelovanja ... Kaj storimo? Ali se omejimo zgolj na teorije, kritiziranje ali pa zavihamo rokave, vzamemo življenje v svoje roke in preidemo od »če« izgovorov k »da« molitve in služenja? Vsi mislimo, da vemo, kaj je narobe v družbi, v svetu, tudi v Cerkvi, vendar ali potem tudi kaj storimo glede tega? Ali si umažemo roke, kakor naš Bog, ki je pribit na les, ali pa bomo stali z rokami v žepih in gledali? Danes, ko Jezus, razgaljen na križu, odstrani vsako tančico glede Boga in uniči vsako lažno podobo svojega kraljevega dostojanstva, glejmo Njega, da bi našli pogum, da bi pogledali sebe, da bi hodili po poteh zaupanja in priprošnje, postali služabniki, da bi kraljevali z Njim. »Spomni se me, spomni se«. Bolj pogosto molimo to molitev. Hvala.
