Papež Muslimanskemu svetu starešin: Nadaljujmo današnje srečanje, hodimo skupaj

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Govor papeža Frančiška

Prisrčno vas pozdravljam in vam želim, naj pride mir Najvišjega na vsakega izmed vas: na vas, ki želite spodbujati spravo, da bi se izognili razdeljenostim in konfliktom v muslimanskih skupnostih; na vas, ki v ekstremizmu vidite nevarnost, ki uničuje pravo vero; na vas, ki si prizadevate odpraviti zmotne razlage, ki z nasiljem napačno razumejo, instrumentalizirajo in škodujejo verskemu prepričanju. Mir naj pride in ostane na vas, ki ga želite širiti tako, da v srca vnašate vrednote spoštovanja, strpnosti in zmernosti; na vas, ki si prizadevate spodbujati prijateljske odnose, medsebojno spoštovanje in zaupanje s tistimi, ki tako kot jaz pripadajo drugačni veri; na vas, ki želite v mladih spodbujati moralno in intelektualno vzgojo, ki nasprotuje vsem oblikam sovraštva in nestrpnosti. As-salamu alaikum!

Bog je vir miru. Naj nam Bog da, da bomo povsod kanali njegovega miru! Pred vami bi rad poudaril, da Bog miru nikoli ne vodi v vojno, nikoli ne spodbuja sovraštva in ne podpira nasilja. In mi, ki verujemo Vanj, smo poklicani, da spodbujamo mir s sredstvi miru, kot so srečanje, potrpežljiva pogajanja in dialog, ki je kisik skupnega sobivanja. Eden izmed vaših ciljev je širjenje kulture miru, ki temelji na pravičnosti. Želim vam reči, da je to pot, pravzaprav edina pot, kajti mir »je delo pravičnosti (Gaudium et spes, 78). Izvira iz bratstva, raste z bojem proti nepravičnosti in neenakosti ter se gradi s podajanjem roke drugim« (Nagovor ob branju sklepne izjave in zaključku VII. kongresa voditeljev svetovnih in tradicionalnih verstev, 15. september 2022). Miru se ne more samo oznanjati, temveč ga je treba tudi ukoreniniti. To je mogoče z odpravo neenakosti in diskriminacij, ki povzročajo nestabilnost in sovražnost.

Zahvaljujem se vam za vaša prizadevanja v zvezi s tem, pa tudi za vaš sprejem in besede, ki ste mi jih izrekli. K vam prihajam kot vernik v Boga, kot brat in romar miru. Prihajam k vam, da bi skupaj hodili v duhu Frančiška Asiškega, ki je govoril: »Mir, ki ga oznanjate z usti, imejte še bolj obilno v svojih srcih« (Legenda treh tovarišev, XIV, 5). Nagovorilo me je, da je v teh deželah navada, da se gostu ob sprejemu ne le stisne roko, ampak se v znak naklonjenosti prav tako položi roko na srce. Kot da bi rekli: tvoja oseba ne ostaja oddaljena od mene, ampak vstopa v moje srce, v moje življenje. Tudi jaz s spoštljivo naklonjenostjo polagam roko na srce, gledam vsakega izmed vas in blagoslavljam Najvišjega za priložnost, da smo se srečali.

Mislim, da se moramo vedno bolj srečevati, se spoznavati in biti naklonjeni drug drugemu, postaviti resničnost pred ideje in ljudi pred mnenja, odprtost za Nebo pred razdalje na zemlji: prihodnost bratstva pred preteklost sovražnosti, tako da premagujemo predsodke in nesporazume zgodovine v imenu Tistega, ki je vir miru. Po drugi strani pa, kako bodo lahko verniki različnih religij in kultur sobivali, se sprejemali in spoštovali drug drugega, če bomo mi ostali tujci drug drugemu? Naj nas vodi izrek imama Alija: »Obstajata dve vrsti ljudi: ali so tvoji bratje v veri ali tvoji bližnji v človečnosti«, in čutimo se poklicane, da skrbimo za vse tiste, ki jih je božji načrt postavil poleg nas na svetu. Spodbujajmo se, da bi pozabili preteklost in bi se odkritosrčno trudili za medsebojno razumevanje ter skupaj nastopali v obrambo in pospeševanje socialne pravičnosti, moralnih vrednot ter miru in svobode za vse ljudi (prim. Nostra aetate, 3). To so naloge, ki pripadajo nam, verskim voditeljem: spričo vse bolj ranjenega in raztrganega človeštva, ki pod krinko globalizacije diha zaskrbljeno in v strahu, so velika verstva dolžna biti srce, ki združuje ude telesa; duša, ki daje upanje in življenje najvišjim prizadevanjem.

V teh dneh sem govoril o moči življenja, ki se ohranja tudi v najbolj suhih puščavah, ko zajema iz vode srečanja in mirnega sobivanja. Včeraj sem to storil izhajajoč iz presenetljivega »drevesa življenja«, ki ga najdemo v Bahrajnu. Svetopisemska pripoved, ki smo jo slišali, postavlja drevo življenja v sredino izvornega vrta, v središče čudovitega Božjega načrta za človeka, harmoničnega načrta, ki more zajeti celotno stvarstvo. Vendar pa se je človeško bitje oddaljilo od Stvarnika in reda, ki ga je On določil. Zaradi tega je prišlo do težav in neravnovesij, ki si sledijo v svetopisemski pripovedi: prepiri in umori med brati (prim. 1 Mz 4), okoljski nemiri in opustošenja (prim. 1 Mz 6-9), ošabnost in nasprotja v človeški družbi (prim. 1 Mz 11) ... Skratka, poplava zla in smrti je  izšla iz človekovega srca, iz zle iskre, ki jo je sprožilo zlo, ki se skriva pred vrati njegovega srca (prim. 1 Mz 4,7), da bi zažgalo harmonični vrt sveta. Vendar pa ima vse to zlo korenine v zavračanju Boga in brata: v tem, da izgubimo izpred oči avtorja življenja in se ne prepoznamo več kot varuhi bratov. Zato vprašanji, ki smo ju slišali, ostajata vedno veljavni in sta onkraj izpovedane vere vprašanje vsakega obstoja in vsake dobe: »Kje si?« (1 Mz 3,9); »Kje je tvoj brat?« (1 Mz 4,9).

Dragi prijatelji, bratje v Abrahamu, verniki v edinega Boga, družbene in mednarodne, ekonomske in osebne tegobe, pa tudi dramatična okoljska kriza, ki je značilna za današnji čas in o kateri smo danes razmišljali, so v bistvu posledica odvrnitve od Boga in od bližnjega. Zato imamo torej edinstveno in nujno nalogo, da pomagamo ponovno odkriti te pozabljene vire življenja; da človeštvo ponovno pripeljemo, da bi se odžejalo ob tej starodavni modrosti; da vernike ponovno približamo k češčenju Boga nebes ter k ljudem, za katere je On ustvaril zemljo.

Na kakšen način? Naši sredstvi sta predvsem dve: molitev in bratstvo. To je naše skromno in učinkovito orožje. Ne smemo dovoliti, da bi nas zapeljala druga sredstva, bližnjice, ki so nevredne Najvišjega, čigar ime mir žalijo tisti, ki verjamejo v razloge sile, ki spodbujajo nasilje, vojno in trgovanje z orožjem, »trgovino smrti«, ki z vedno večjimi vsotami denarja naš skupni dom spreminja v veliko orožarno. Koliko temačnih spletk in koliko bolečih protislovij se skriva za vsem tem! Pomislimo na primer, koliko ljudi je primoranih zapustiti lastno deželo zaradi spopadov, ki jih podžiga poceni nakup zastarelega orožja, potem pa jih na drugih mejah odkrijejo in zavrnejo zaradi vse bolj izpopolnjene vojaške opreme. In tako je upanje umorjeno dvakrat! Spričo teh tragičnih scenarijev, ko svet sledi blodnjam sile, moči in denarja, smo poklicani, da se z modrostjo ostarelih in očetov spominjamo, da sta Bog in bližnji pred vsem drugim, da nas rešujeta le transcendenca in bratstvo. Na nas je, da odkrijemo te vire življenja, sicer bo puščava človeštva postajala vse bolj pusta in smrtonosna. Predvsem pa je na nas, da bolj z dejanji kot z besedami pričujemo, da v to verujemo. Imamo veliko odgovornost pred Bogom in pred ljudmi in moramo biti zgled tega, kar oznanjamo, ne le v svojih skupnostih in doma – to ni več dovolj –, ampak tudi v poenotenem in globaliziranem svetu. Mi, ki izhajamo iz Abrahama, očeta v veri narodov, ne moremo imeti v srcu samo »svojih«, ampak se moramo vedno bolj združeni obrniti na celotno človeško skupnost, ki živi na zemlji.

Kajti vsakdo si, vsaj v skrivnosti svojega srca, zastavlja ista velika vprašanja: kdo je človek, zakaj bolečina, zlo, smrt, krivica, kaj sledi temu življenju? V mnogih, ki jih anestezirata praktični materializem in hromeče potrošništvo, pa ta vprašanja mirujejo, medtem ko jih v drugih utišajo nečloveške nadloge lakote in revščine. Med razlogi za pozabljanje tistega, kar je pomembno, pa je tudi naša malomarnost, škandal, da se ukvarjamo z nečim drugim in ne z oznanjevanjem Boga, ki daje mir življenju, in miru, ki daje življenje ljudem. Podpirajmo se pri tem, nadaljujmo naše današnje srečanje, hodimo skupaj! Blagoslovil nas bo Najvišji ter najmanjša in najšibkejša bitja, ki jih ima On najraje: to so ubogi, otroci in mladi, ki po tolikih temnih nočeh pričakujejo, da bo vstala   zora svetlobe in miru.