Papež Frančišek v Astiju – med spominom in prihodnostjo
Andreja Červek – Vatikan
Pot, ki bo papeža Frančiška vodila v kraj Asti, od koder izvira njegova družina, se lahko meri tako v kilometrih kot letih. Ne bo se podal le na severozahod Italije, ampak tudi v preteklost. Praznovanje 90. rojstnega dne papeževe sestrične bo seveda potekalo v zasebni obliki in v družinskem vzdušju. A srečanje je kljub temu blizu mnogim, saj spominja na mnoge italijanske izseljenske družine v prejšnjem stoletju, kot je bila tudi družina Bergoglio. Papež je o tem že večkrat govoril in pogosto omenil svojo babico Roso, ki je imela veliko vlogo pri njegovi vzgoji in posredovanju krščanskega oznanila v narečju.
Kot je sam večkrat izpostavil, vera se posreduje v pogovornem jeziku v družini, vsrka se skupaj z zrakom, ki se diha v domačem ozračju, kjer ima evangelij okus po domu. Piemontskega narečja, ki se ga je naučil v Buenos Airesu, se papež občasno še vedno spomni in tako kakšna beseda iz preteklosti zaživi v sedanjem trenutku. V skoraj desetih letih pontifikata je sveti oče večkrat poudaril pomen vračanja h koreninam, ko je spregovoril o svojih spominih in prigodah iz daljne preteklosti.
A spomin, kot je večkrat poudaril, ni hvalospev pepelu, temveč pomeni varovati ogenj. Modrosti časa ne moremo ločiti od usmerjenosti v jutrišnji dan. To lepo odraža tudi papežev dvodnevni obisk Astija: če bo sobota zaznamovana s preteklostjo in spominom, bo nedelja potekala v duhu prihodnosti. Maša, ki jo bo papež obhajal v katedrali v Astiju na praznik Kristusa Kralja, namreč sovpada s svetovnim dnevom mladih na škofijski ravni. Zato se bo praznovanja tega »dolgo pričakovanega srečanja«, kot se glasi geslo obiska, udeležilo veliko mladih iz vse regije.
Na svetovnem dnevu mladih, ki se ga je udeležil v Riu de Janeiru le nekaj mesecev po izvolitvi, je papež Frančišek poudaril pomen srečanja »med generacijami, zlasti v družini«. Izpostavil je svojo prepričanje, da »otroci in ostareli gradijo prihodnost ljudstev«. Gre za Joelovo prerokbo, ki jo je papež opredelil kot »prerokba naših časov«: »Vaši starčki bodo sanjali sanje, vaši mladeniči bodo gledali videnja in prerokovali bodo« (prim. Jl 3,1).
Navsezadnje, in to vidimo tudi s sedanjo spremembo dobe, je napredek neke družbe mogoče ovrednotiti po tem, kako skrbi za svoje mlade in stare. Ta papežev »zasebni« obisk ima torej univerzalen pomen, saj nam govori o dialogu med generacijami, o starih starših in vnukih. Začne se z zgodbo o babici, ki se je zaradi močne vere v Jezusa znala boriti za svojo družino in »oblikovati sanje« svojemu vnuku, ki je nekega dne postal papež.
