Sveti oče o obisku Astija, svojih koreninah, pontifikatu, vojni, nasvetu mladim

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Preden je postal papež, je šel pogosto v Astigiano

Novinar Domenico Agasso je spomnil, da bo sveti oče v nedeljo v katedrali v Astiju daroval sveto mašo in se srečal s skupnostjo, iz katere so njegovi starši emigrirali v Argentino. Zanimalo ga je, s kakšnimi občutji se kot papež vrača v kraj, kjer so njegove korenine. Sveti oče je odgovoril, da je že dalj časa želel preživeti nekaj ur skupaj s sorodniki v krajih, od koder izhaja njegova družina. Povedal je, da je v preteklosti, preden je postal papež, pogosto hodil v Astigiano: kadar je prišel v Rim kot provincial argentinskih jezuitov ali da se je kot nadškof udeležil sinode, je na kratko obiskal tudi očetove bratrance v Piemontu. Sveti oče je dejal, da so bili vedno zelo povezani in da se s starejšo sestrično Carlo, ki je dopolnila 90 let, pogosto sliši po telefonu. Zelo je vesel, da se bo jutri lahko srečal še s petimi bratranci in sestričnami.

Papeževa tesna povezanost s Piemontom

Na vprašanje, kaj zanj predstavlja Piemont, je papež Frančišek odgovoril, da je piemonteščina njegov jezik. Ko je imel 13 mesecev, je mama rodila drugega otroka in glede na to, da so stari starši živeli 30 metrov stran od njihove hiše, je veliko časa preživel z njimi, ki so govorili piemontski jezik. Sveti oče je dodal, da bi lahko rekli, da se je »prebudil v življenje« prav v tem jeziku. Pogosto misli na Piemont in si večkrat ponavlja pesem »Naš rod« Nina Costa ter molitev k Mariji Tolažnici, ki se ju je naučil od babice Rose. Omenjena poezija »govori o ljudeh, ki ne izgubljajo časa in se ne bojijo napora ter gredo služit kruh v druge države sveta: v Argentino, Brazilijo, Francijo, Nemčijo. Gre za zgodovino "Našega roda", ki jo predstavlja življenje babice Rose, trdne žene. In jaz se čutim del te poti,« je dodal papež Frančišek in v piemontskem jeziku zmolil še molitev k Mariji, ki po njegovih besedah vliva močan pogum in vero.

Pomen korenin: kulturni in družinski vidik

V nadaljevanju intervjuja je sveti oče spregovoril o pomenu korenin v našem globaliziranem in hipertehnološkem svetu. Po njegovih besedah so te pomembne zaradi dveh vidikov: kulturnega in družinskega. »Nikoli ne smemo pozabiti in zanikati lastnih kulturnih korenin,« prav tako pa je »potrebno vedno gojiti in vrednotiti svoje družinske korenine, posebej moramo biti pozorni na stare starše«. Papež je spomnil, da vedno pravi, da bi se morali mladi »čim več pogovarjati s starimi starši, da bi ohranili svoje korenine trdne. Stari starši lahko namreč pomagajo najti navdih, da gredo otroci in mladi lahko naprej in daleč. Če pa se drevo odtrga od korenin, ne raste, se posuši, umre. Za našo kulturno in družbeno rast, pa tudi za razvoj naše osebnosti, je bistvenega pomena, da ohranjamo živ odnos s koreninami,« je še poudaril sveti oče.

Najljubša piemontska hrana: »bagna cauda«

Zatem je povedal, da je njegova najljubša piemontska hrana »bagna cauda« (»topla omaka«), ki se v različnih predelih Piemonta pripravlja na različne načine. Ob tem je dodal, da ne smemo pozabiti, da imata hrana in pijača, poleg tega, da zagotavljata delo, tudi kulturno in družbeno vrednost. Tudi papeževa družina je pridelovala grozdje, strici in dedek so bili trgovci z vinom.

»Ne« odmetavanju hrane in razsipavanju z vodo

Ob pogovoru o hrani pa je sveti oče želel ponoviti svoj poziv glede odmetavanja hrane: »Nikoli, nikoli ne smemo zanemariti dejstva, da na milijone ljudi in otrok umira od lakote. Ob tem ne moremo ostati ravnodušni. To mora biti prednostna naloga vseh: tisti, ki imajo srečo, da imajo vsak dan hrano, je ne smejo odmetavati, prav tako ne razsipavati z vodo. To je potrebno učiti otroke.« Mednarodna skupnost je po papeževih besedah poklicana, »da resnično dela, da bi odpravila lakoto v svetu, ki je, poleg tega, da je zločin, tudi škandal in sramota«.

Ob pogledu na desetletnico pontifikata

Približuje se deseta obletnica začetka pontifikata papeža Frančiška. Agassa je zanimalo, o čem sveti oče razmišlja ob pogledu na ta mejnik. Dejal je, da vsak dan premišljuje o svojem življenju ter spomnil, da je sv. Ignacij Lojolski vsem, ne samo duhovnikom in redovnicam, priporočal, naj si izprašajo vest vsaj enkrat na dan. »Ne zato, da bi vedeli, katere grehe smo storili, ampak da bi se zavedali, kaj se dogaja z nami in okoli nas. Včasih je naše srce, naša vest kakor pot, po kateri hodi veliko ljudi in nihče ne opazi, kaj se dogaja. Medtem ko je pomembno, da se ustavimo, morda ob koncu dneva, in opazujemo, kaj se dogaja. Tako človek razume blagoslove, ki jih prejema, dobra dejanja, ki jih je storil, pa tudi slabe misli in dejanja. Na ta način gre naprej in razumeva, v kakšnem duhu je povezan z različnimi področji: na primer z željo po spravi, prijateljstvu, bratstvu ali pa zapade v skušnjavo maščevanja, prepira, nasilja.«

Ali je zadovoljen, da je papež?

Na vprašanje, če je zadovoljen, da je papež, pa je sveti oče odgovoril: »Zahvaljujoč svoji poklicanosti sem bil vedno srečen tam, kamor me je Gospod postavil in poslal. Vendar ne zato, ker bi »nekaj osvojil«: ničesar nisem osvojil. Gre za služenje, za katero me je prosila Cerkev. Nisem mislil, da bom izvoljen, vendar pa je Gospod to želel. Torej je potrebno iti naprej. Vsak dan delam, kar morem in se trudim, da se nikoli ne bi ustavil.«

Kako pri 86 letih gleda na življenje?

O tem, kako pri skoraj 86 letih gleda na življenje, pa je sveti oče dejal, da ga rad gleda od tam, kjer se sam nahaja. Pri tem je navedel verz v eni izmed pesmi, ki jo je Hölderlin napisal za svojo babico in govori o starosti, ki jo napolnjujeta mir in vera. Tudi sam pri svoji starosti čuti velik mir, pristno veselje in vernost.

Kje papež išče in najde Boga?

Novinar dnevnika La Stampa je zatem papeža vprašal, kje išče in najde Boga. »Molim. Zjutraj obhajam evharistijo, tam najdem Gospoda. Potem pa ga najdem v tem, kar delam in predvsem v osebah, ki jih srečam, v vsakem izmed vas.«

Nesmiselnost vojn: iz preteklosti se ne naučimo

Beseda je tekla tudi o nesmiselnosti vseh vojn. Sveti oče je dejal, da jezo in žalost vzbuja predvsem zavedanje, da sta razlog za vse te tragedije pohlep po oblasti in trgovina z orožjem. Ponovil je, da so mu povedali, da bi lahko odpravili lakoto po vsem svetu, če eno leto ne bi izdelovali in prodajali orožja in denar namenili za reševanje tega problema. »Namesto tega pa vedno prevlada uničenje, ki ga povzročajo vojne. Ko imperiji oslabijo, se odločijo za vojno, da bi se čutili močne ter tudi zato, da bi prodajali orožje. V enem stoletju tri svetovne vojne! In se ne naučimo! Zadoščalo bi, da bi šli na pokopališče v Anziu in pomislili na starost tistih, ki so tam pokopani: jaz sem šel tja in sem jokal na grobovih tistih dvajsetletnih ameriških fantov, ki so umrli med izkrcanjem v Anziu ... Moje srce je jokalo tudi v Redipulji (moj dedek mi je povedal, kaj se je tam zgodilo). In kot sem že rekel v preteklosti: res je, da je izkrcanje v Normandiji pomenilo padec nacizma. Vendar pa koliko zelo mladih ljudi je ostalo na plaži, umorjenih? Pravijo, da 30 tisoč ... Ne naučimo se ...«

Vloga Svetega sedeža med vojno v Ukrajini

Glede diplomacije med Vatikanom in Kremljem je papež Frančišek povedal, da je Sveti sedež ves čas pozoren na razvoj dogodkov. Kakor je dejal med letom iz Bahrajna, »državno tajništvo dela vsak dan in dela dobro; tehta vsako hipotezo in vrednoti vsako možnost, ki bi lahko vodila k resnični prekinitvi ognja in pogajanjem. Medtem nudimo humanitarno pomoč ljudstvu v mučeni Ukrajini, ki ga nosim v svojem srcu skupaj z njihovim trpljenjem. Prav tako si prizadevamo razviti mrežo odnosov, ki bi pripomogla k zbliževanju med stranema in iskanju rešitev. Poleg tega Sveti sedež stori vse, kar mora, da bi pomagal zapornikom.« Sveti oče je dejal, da ima upanje, da bo prišlo do sprave med Moskvo in Kijevom ter pozval: »Ne sprijaznimo se, mir je mogoč. Vendar si moramo vsi prizadevati za demilitarizacijo srca, začenši z lastnim srcem, in nato razorožiti nasilje. Vsi moramo biti pacifisti. Želeti moramo mir, ne le premirja, ki bi lahko služilo le ponovnemu oboroževanju. Pravi mir, ki je sad dialoga. Ne doseže se ga z orožjem, saj ne premaga sovraštva in želje po prevladi, ki se bosta ponovno pojavila, morda na druge načine, vendar se bosta ponovno pojavila.«

Kaj bi rekel osebi, ki trpi?

Ob koncu intervjuja je sveti oče odgovoril še na vprašanje, kaj bi rekel osebi, ki trpi, in mladim, ki pred seboj vidijo mračno in negotovo prihodnost. »Trpeči osebi ne bi rekel ničesar. Preprosto in samo poslušal bi. Toliko žalostnih in trpečih ljudi ne potrebuje pridig, ampak samo nekoga, ki jih prime za roko in jim pusti, da govorijo, da se izpovejo. Priznam, da sem se skozi leta zelo naučil prisluhniti ljudem. Prisluhniti "malim": otrokom, ki ti v obraz povejo resnico; modrosti ostarelih; človeškemu in krščanskemu pričevanju ubogih. Prav tako prisluhniti ljudem, ki jih muči v duši, ker imajo veliko denarja, ne vedo pa, kaj naj naredijo s svojim življenjem in niso srečni. Poslušanje mi dobro dene, saj se tako tudi učim, kako služiti ljudem.«

Mladim: imeti realistični pogled in sanjati

V odgovoru glede mladih pa je sveti oče spomnil na latinskoameriškega pisatelja, ki pravi, da ima vsaka ženska in moški, še posebej pa vsako dekle in vsak fant, v sebi dve očesi: z enim očesom, mesenim, gleda to, kar vidi, z drugim, steklenim, pa gleda to, kar sanja. Papež mladim svetuje, »naj poskušajo opazovati svoje življenje, še posebej svojo prihodnost, z obema pogledoma: s pogledom na resničnost in na svoje sanje. Mlad človek, ki ne vidi resničnosti, živi "v zraku", mlad človek, ki ne sanja, pa je pod zemljo. Z življenjskimi izzivi se bodo lahko odločno spoprijeli, če si bodo prizadevali imeti oba pogleda: realističnega in objektivnega, ki vidi, in tistega, ki jih spodbuja, vodi onkraj ovir, to so sanje. Vedno je potrebno sanjati. In si prepevati tisto čudovito pesem: "Volare, nel blu dipinto di blu".«