Papež o sv. Frančišku Saleškem: V času velikih sprememb znal pomagati ljudem
Andreja Červek – Vatikan
Bil je prefinjen razlagalec svojega časa, ki ga je žejalo po Bogu, in izjemen voditelj duš. Znal je pomagati ljudem, da so v svojih srcih iskali Gospoda in ga našli v dejavni ljubezni, kot je sv. Frančiška Saleškega opisal papež Frančišek v apostolski spodbudi, ki je izšla 28. decembra ob 400-letnici smrti tega pomembnega cerkvenega učitelja, škofa in zavetnika novinarjev. Rodil se je 21. avgusta 1567 na gradu Sales v plemiški družini Boisy v današnji francoski pokrajini Savoja in umrl 28. decembra 1622 v Lyonu.
Cerkev, ki zna živeti med ljudmi
Papež – ki je sv. Frančišku Saleškemu posvetil tudi letošnjo zadnjo katehezo – se v apostolskem pismu sprašuje o dediščini tega velikega svetnika za današnji čas in izpostavlja njegovo prilagodljivost in vizionarstvo. Imel je izjemno sposobnost zaznavanja spreminjajočega se časa. Božja beseda, ki jo je Saleški ljubil od svoje mladosti, si je znala utirati pot ter odpirati nova in nepredvidljiva obzorja v svetu, ki se je hitro spreminjal.
Kar je po papeževih besedah naša naloga v današnjem času: »To je tisto, kar nas čaka kot bistvena naloga tudi za naš prehod dobe: Cerkev, ki ni avtoreferencialna, ki je osvobojena vsake
posvetnosti, vendar pa sposobna bivati v svetu, z ljudmi deliti življenje, hoditi skupaj, poslušati in sprejemati. To je uresničil Frančišek Saleški, ki je s pomočjo milosti bral svojo dobo. Zato nas vabi, da izstopimo iz pretiranega ukvarjanja s seboj, s strukturami, z družbeno podobo ter se raje vprašamo, kakšne so konkretne potrebe in duhovna pričakovanja našega ljudstva.«
Pobožnost ni abstraktna, ampak konkretna
Frančišek Saleški pri svojem duhovnem vodenju govori na nov način ter uporablja »metodo, ki se odpoveduje strogosti in se v celoti zanaša na dostojanstvo in sposobnost pobožne duše, kljub njenim slabostim«. Vsaki osebi v njenem posebnem položaju želi ponuditi »srečen odnos med Bogom in človekom«, s čimer »sodobnikom ponazori očarljivost Božje ljubezni«.
Papež izpostavlja razliko med lažno in resnično pobožnostjo in zapiše, da prava pobožnost za sv. Frančiška Saleškega »ni nič drugega kot resnična ljubezen do Boga«, je izraz dejavne ljubezni in ni nič abstraktnega. »Je življenjski stil, je način konkretnega življenja v vsakdanjosti. Sprejema in razlaga drobne stvari vsakega dne, hrano in obleko, delo in prosti čas, ljubezen in ustvarjanje, pozornost do poklicnih obveznosti; skratka, osvetljuje poklicanost vsakega človeka.«
Krščansko življenje pomeni veselje, da ljubimo
Papež Frančišek izpostavlja, da krščansko življenje po sv. Frančišku Saleškem ni nek »enostaven beg ali intimen odmik«, še manj »žalostna in siva pokorščina«. Vemo namreč, da je ta nevarnost vedno prisotna v verskem življenju in da imamo kristjane, za katere se zdi, da imajo »stil postnega časa brez velike noči«. Resnično krščansko življenje pa vedno najde »izvire veselja kljub vsaki suhoti in skušnjavi, da bi se zaprli vase«. Kdor živi resnično ljubezen, se sreča s svobodo ljubezni. Izvir te ljubezni, ki privlači srce, je življenje Jezusa Kristusa«.
