Papež: Marija, naj nam pomaga, da bomo rasli v dejavni ljubezni, v ljubezni do Besede in v odpuščanju
Papež Frančišek
Presenetljivo pa se v teh dnevih spominjamo nekaterih dramatičnih likov svetih mučencev. Danes na primer sv. Štefana, prvega krščanskega mučenca; pojutrišnjem svetih nedolžnih otrok, ki jih je kralj Herod dal pomoriti iz strahu, da bi mu Jezus vzel krono (prim. Mt 2,1-18). Skratka, zdi se, da nas bogoslužje želi oddaljiti od sveta lučk, kosil in daril, ki bi se mu v teh dneh lahko nekoliko prepustili. Zakaj?
Ker božič ni pravljica o rojstvu nekega kralja, ampak je prihod Zveličarja, ki nas osvobaja zla s tem, da vzame nase naše zlo: sebičnost, greh, smrt. To so naša zla: sebičnost, ki jo nosimo v sebi; greh, ker smo grešniki in smrt. In mučenci so najbolj podobni Jezusu. Beseda mučenec (martire) namreč pomeni priča: mučenci so priče, so bratje in sestre, ki nam s svojim življenjem kažejo Jezusa, ki je z usmiljenjem premagal zlo. Tudi v naših dneh je mučencev veliko. Danes molimo za te preganjane brate in sestre, ki pričajo za Kristusa. Vendar nam bo dobro delo vprašati se: jaz, mi, pričujemo za Kristusa? In kako lahko v tem, v pričevanju Kristusa, postanemo še boljši? Pomaga nam lahko ravno lik sv. Štefana.
Zlasti Apostolska dela nam povedo, da je bil eden od sedmih diakonov, ki jih je Jeruzalemska skupnost posvetila za službo pri mizah, za dejavno ljubezen (prim. 6,1-6). To pomeni, da njegovo prvo pričevanje ni bilo povezano z besedami, ampak po ljubezni, s katero je stregel najbolj potrebnim. Vendar se Štefan ni omejil na to nudenje pomoči. Tistim, ki jih je srečeval, je govoril o Jezusu. Delil je svojo vero v luči Božje Besede in nauka apostolov (prim. Apd 7,1-53.56). To je druga razsežnost njegovega pričevanja: Sprejeti Besedo in posredovati njeno lepoto, pripovedovati, kako srečanje z Jezusom spremeni življenje. To je bilo za Štefana tako pomembno, da se ni pustil ustrahovati niti grožnjam preganjalcev, niti ko je videl, da se stvari obračajo proti njemu (prim. v. 54). Dejavna ljubezen in oznanilo, to je bil Štefan. Vendar je njegovo največje pričevanje še vedno nekaj drugega kot to, da je znal združiti dejavno ljubezen in oznanilo. Zapustil nam ga je v trenutku smrti, ko je po Jezusovem zgledu odpustil svojim morilcem (prim. v. 60; Lk 23,34). Dejavna ljubezen, oznanjevanje in odpuščanje.
Tu je torej odgovor na naše vprašanje. Svoje pričevanje lahko izboljšamo z dejavno ljubeznijo do bratov, z zvestobo Božji Besedi in z odpuščanjem. Dejavna ljubezen, Beseda, odpuščanje. Odpuščanje pove, če v resnici živimo dejavno ljubezen do drugih in če živimo Jezusovo Besedo. »Odpuščanje« (per-dono) je namreč, kot pove že sama beseda, večji dar, dar, ki ga dajemo drugim, ker smo Jezusovi, ker nam je On odpustil. Odpuščam, ker mi je bilo odpuščeno. Ne pozabimo tega. Vsak od nas naj pomisli na sposobnost odpuščanja? Kako je z mojo sposobnostjo odpuščanja? Pomislimo na svojo sposobnost odpuščanja v teh dneh, v katerih bomo morda med mnogimi ljudmi srečali tudi nekatere, s katerimi se nismo razumeli, ki so nas ranili, s katerimi nismo nikoli poravnali odnosov. Prosimo novorojenega Jezusa za novost srca, ki bo sposobno odpuščati. Vsi potrebujemo srce, ki odpušča. Prosimo Gospoda za to milost, da se bomo naučili odpuščati, za moč za molitev za tiste, ki so nam storili hudo, nas ranili ter za korake odprtosti in sprave. Naj nam Gospod da to milost.
Marija, Kraljica mučencev, naj nam pomaga, da bomo rasli v dejavni ljubezni, v ljubezni do Besede in v odpuščanju.
