Papež ob svetovnem dnevu invalidov: Brez izkušnje bratstva in občestva ni vključenosti

Andreja Červek – Vatikan

»Spodbujanje priznavanja dostojanstva vsake osebe je stalna odgovornost Cerkve: je poslanstvo, da v času ohranja bližino Jezusa Kristusa vsakemu moškemu in ženski, še posebej pa tistim, ki so najslabotnejši in ranljivi,« je dejal sveti oče in ze zahvalil Cerkvi v Italiji, da z dejavno in vključujočo pastoralo ohranja stalno pozornost do invalidnih oseb in oseb s posebnimi potrebami.

Dolžnost civilne in tudi cerkvene skupnosti

»Sprejeti osebe z določeno invalidnostjo in se odzvati na njihove potrebe je dolžnost civilne skupnosti in tudi cerkvene, kajti človeška oseba – pri tem se je papež skliceval na besede Janeza Pavla II. –, tudi ko je ranjena v duševnem razvoju ali v svojih čutnih in intelektualnih sposobnostih, je popolnoma človeški subjekt s svetimi in neodtujljivimi pravicami, ki so lastne vsakemu človeškemu bitju.«

Takšen je bil tudi pogled Boga na ljudi, ki jih je srečeval: pogled nežnosti in usmiljenja zlasti do tistih, ki so bili izključeni iz pozornosti mogočnikov in celo verskih oblasti takratnega časa. »Zato vsakokrat ko krščanska skupnost spremeni brezbrižnost v bližino in izključenost v pripadnost, izpolni svoje preroško poslanstvo,« je izpostavil papež Frančišek in dodal, da gre pri tem za »resnično spreobrnjenje«.

»Pravzaprav ni dovolj le braniti človekovih pravic; treba si je prizadevati tudi za odzivanje na njihove eksistencialne potrebe v različnih razsežnostih, telesni, psihični, socialni in duhovni. Vsak moški in vsaka ženska, ne glede na stanje, v katerem se nahajata, nista le nosilca pravic, ki morajo biti priznane in zagotovljene, ampak tudi še globljih potreb, kot so potreba po pripadnosti, odnosih in gojenju duhovnega življenja, da bi doživela in slavila Gospoda za ta neponovljivi in čudoviti dar.«

Izkušnja bratstva in vzajemnega občestva

Oblikovati in podpirati vključujočo skupnost po papeževih besedah pomeni »odstraniti vsako diskriminacijo in konkretno zadostiti zahtevi vsake osebe, da se čuti priznana in se čuti kot njen del«. »Ni vključevanja, če manjka izkušnja bratstva in vzajemnega občestva. Ni vključevanja, če to ostaja nek slogan, formula, ki se uporablja v politično korektnih govorih, zastava, ki si jo kdo prisvoji. Ni vključevanja, če manjka spreobrnjene pri praksah skupnega bivanja in v odnosih.«

Izpostavil je, da gre za dolžnost »invalidom zagotoviti dostop do stavb in prostorov za srečanja, omogočiti dostopnost jezikov ter premagati fizične ovire in predsodke«. A kot je dodal, to ni dovolj. »Spodbujati je treba duhovnost občestva, da bi se vsak človek počutil kot del telesa s svojo neponovljivo osebnostjo. Le tako se bo vsaka oseba s svojimi omejitvami in darovi čutila spodbujeno, da opravi svoj del v dobro celotnega cerkvenega telesa in za dobro celotne družbe.«

Vključevanje kot običajna pastoralna praksa

Papež Frančišek je zaželel, da bi vse krščanske skupnosti bile kraji, kjer »pripadnost« in »vključenost« ne bi ostali besedi, ki se ju izgovarja ob določenih priložnostih, temveč bi postali »cilj običajnega pastoralnega delovanja«. »Na ta način bomo lahko verodostojni, ko bomo oznanjali Gospoda, ki ljubi vse, ki je rešitev za vse in vse vabi k oltarju življenja, ne da bi bil kdor koli izključen,« je dejal in spomnil na evangeljsko priliko, v kateri mož pripravi svatbo za svojega sina, a povabljeni ne pridejo. Zatem pošlje svoje služabnike na križišča, naj povabijo na svadbo kogar koli najdejo, torej vse: mlade in stare, bolne in zdrave, majhne in velike, hudobne in dobre. »Takšen je Gospod. Vsi, brez izključevanja. Cerkev je hiša vseh. kristjanovo srce je hiša vseh, brez izključevanja. Tega se moramo naučiti,« je dodal, saj smo velikokrat v skušnjavi, da bi se podali po poti izključevanja.

»Dragi bratje in sestre, v tem času, ko vsak dan slišimo poročanja o vojni, je naše pričevanje konkretno znamenje miru, znamenje upanja za bolj človeški in bratski svet,« je sklenil svoj govor papež Frančišek in spodbudil k nadaljevanju te poti.