Papež sprejel 6000 voditeljev ter delegatov sindikata Splošne italijanske zveze dela (Cgil)
Papež Frančišek
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Pozdravljam vas in se zahvaljujem generalnemu sekretarju za njegove besede. To srečanje z vami, ki tvorite eno od zgodovinskih italijanskih sindikalnih organizacij, me vabi, da še enkrat izrazim svojo bližino področju dela, še posebej ljudem in družinam, ki so v največji stiski.
Ni sindikata brez delavcev in ni svobodnih delavcev brez sindikata. Živimo v dobi, ki je kljub tehnološkemu napredku – včasih prav zaradi tistega sprevrženega sistema, ki se imenuje tehnokracija (prim. Laudato si', 106–114) – deloma razočarala pričakovanja pravičnosti na delovnem mestu. In to zahteva predvsem začeti na novo pri vrednoti dela, kot stičišča med osebno poklicanostjo in družbeno razsežnostjo. Delo omogoča osebi, da se uresniči, izkusi bratstvo, goji družbeno prijateljstvo in izboljša svet. Okrožnici Laudato si' in Fratelli tutti lahko pomagata pri izvajanju tečajev usposabljanja, ki ponujajo razloge za prizadevanje v času, ki ga živimo.
Delo gradi družbo. Je primarna izkušnja državljanstva, v kateri se oblikuje skupnost prihodnosti, ki je plod zavzetosti in talentov vseh. Ta skupnost je veliko več kot vsota različnih poklicev, saj se vsak prepozna v odnosu z drugimi in za druge. S tem v običajnem tkivu povezav med ljudmi ter gospodarskimi in političnimi projekti dan za dnem oživlja tkivo »demokracije«. Je tkanina, ki ni izdelana za mizo v kakšni stavbi, ampak z ustvarjalno delavnostjo v tovarnah, delavnicah, kmetijskih, trgovskih, obrtniških podjetjih, na gradbiščih, javnih upravah, šolah, uradih itd. Prihaja od spodaj, iz realnosti.
Dragi prijatelji, če se navezujem na to vizijo, je to zato, ker je ena od nalog sindikata vzgoja v smislu dela, spodbujanje bratstva med delavci. Te formativne skrbi ni mogoče izpustiti. Je sol zdrave ekonomije, ki lahko naredi svet boljši. Dejansko so »človeški stroški vedno tudi ekonomski stroški in ekonomske disfunkcije vedno vključujejo tudi človeške stroške. Odpoved vlaganju v ljudi, da bi pridobili večji takojšnji dobiček, je slaba stvar za družbo« (Enciklika Laudato si', 128).
Ob izobraževanju je vedno treba opozarjati na deformacije dela. Kultura odpadkov se je prikradla v pore ekonomskih odnosov in vdrla tudi v svet dela. To se lahko vidi na primer tam, kjer je človeško dostojanstvo teptano z diskriminacijo na podlagi spola – zakaj bi ženska zaslužila manj kot moški? Zakaj žensko takoj, ko jo vidijo, da se debeli, pošljejo stran, da ji ne bi plačali porodniške? Ker? To se vidi v prekarnosti mladih – zakaj bi zaradi kronične prekarnosti odlašali z življenjskimi odločitvami? –; ali spet v kulturi presežka; in zakaj so najtežja delovna mesta še vedno tako slabo zaščitena? Preveč ljudi trpi zaradi pomanjkanja dela ali nedostojnega dela. Njihovi obrazi si zaslužijo, da jim prisluhnejo, in si zaslužijo sindikalno zavezanost.
Še posebej bi rad z vami delil nekaj pomislekov. Prvič, varnost delavcev: vaš generalni sekretar je to omenil. Še vedno je preveč mrtvih – vidim jih v časopisih: vsak dan jih je nekaj – preveč pohabljenih in poškodovanih na delovnem mestu! Vsaka smrt na delovnem mestu je izguba za celotno družbo. Poraz. Namesto, da jih štejemo ob koncu vsakega leta, se spomnimo njihovih imen, saj so ljudje in ne številke. Ne dovolimo postavljati dobička in človeka na isto raven! Malikovanje denarja teži k temu, da potepta vsakogar in vse in ne ohranja razlik. Pri tem gre za formiranje, da so nam pri srcu življenja zaposlenih in za vzgajanje nas samih, da se resno jemlje varnostne predpise. Samo pametna zaveza glede tega lahko prepreči te nesreče, ki so tragedije za družine in skupnosti.
