Papež: Kot modri odprimo srce za nemir, pogumno stopimo na pot in častimo Gospoda

Andreja Červek – Vatikan

Na današnji praznik treh modrih ali Gospodovega razglašenja je sveti oče med homilijo povabil, naj se prebudimo iz malodušja in naredimo prostor za pomembna življenjska vprašanja, ki vznemirjajo naše srce. Pot vere se začne, ko z Božjo milostjo naredimo prostor za nemir, ki nas ohranja budne; ko se iz naših srcih dvigajo neukrotljiva vprašanja, ki nas odpirajo za iskanje Boga.

Pomembno je, da tega nemira ne utišamo, ampak se pogumno podamo na pot, ki je polna tveganj. Naša vera je namreč nenehna hoja in stalen pogovor z Gospodom. Vera je romanje in ne more biti statična. Ne moremo je zapreti v neko osebno pobožnost ali jo omejiti med cerkvene zidove, ampak jo moramo ponesti ven, jo živeti na nenehni poti k Bogu ter k bratom in sestram.

Ob koncu je papež poudaril še pomen čaščenja. Kot modri se poklonimo, predajmo se Bogu v čudenju čaščenja. Častimo Boga in ne svojega ega; častimo Boga in ne lažnih malikov, ki nas zapeljujejo s privlačnostjo prestiža in moči, z mikavnostjo lažnih novic; častimo Boga, da se ne bi priklanjali stvarem, ki so minljive, in zapeljivim, a praznim logikam zla.

Homilija papeža Frančiška na praznik Gospodovega razglašenja

Kot zvezda, ki vzhaja (prim. 4 Mz 24,17), Jezus prihaja, da bi razsvetlil vsa ljudstva in razsvetlil noči človeštva. Z modrimi, ko dvigamo pogled v nebo, se tudi mi danes sprašujemo: »Kje je ta, ki se je rodil?« (Mt 2,2). Kje je kraj, kjer lahko najdemo in srečamo našega Gospoda?

Iz izkušnje modrih razumemo, da je prvi »kraj«, kjer On želi biti iskan, nemir vprašanj. Očarljiva dogodivščina teh modrecev z Vzhoda nas uči, da se vera ne rodi zaradi naših zaslug ali iz teoretičnih utemeljevanj, ampak je Božji dar. Njegova milost nam pomaga, da se prebudimo iz apatije in naredimo prostor pomembnim življenjskim vprašanjem, vprašanjem, ki nam pomagajo izstopiti iz domnev, da smo v redu, in nas odpirajo za to, kar nas presega. Pri modrih je na začetku tole: nemir nekoga, ki se sprašuje. Napolnjeni s koprnečim hrepenenjem po neskončnem, raziskujejo nebo in si dopustijo osuplost nad bleskom zvezde, s čimer predstavljajo stegovanje proti presežnemu, ki razvnema pot civilizacij in nenehno iskanje našega srca. Tista zvezda namreč v njihovem srcu pusti ravno neko vprašanje: Kje je ta, ki se je rodil?

Bratje in sestre, pot vere se začne, ko z Božjo milostjo naredimo prostor za nemir, ki nas ohranja budne; ko se pustimo spraševati, ko se ne zadovoljimo z umirjenostjo naših navad, ampak se spoprimemo z izzivi vsakega dne; ko se nehamo zadrževati v nevtralnem prostoru in se odločimo prebivati v neprijetnih življenjskih prostorih, ki jih sestavljajo odnosi z drugimi, presenečenja, nepredvideni dogodki, načrti, ki jih je treba izpeljati, sanje, ki jih je treba uresničiti, strahovi, s katerimi se je treba soočiti, in trpljenje, ki se zariva v telo. V teh trenutkih se iz naših srcih dvigajo neukrotljiva vprašanja, ki nas odpirajo za iskanje Boga: Kje je zame sreča? Kje je izpolnjeno življenje, h kateremu stremim? Kje je tista ljubezen, ki ne mine, ki ne zaide, ki se ne zlomi niti pred krhkostjo, neuspehi in izdajami? Katere priložnosti se skrivajo v mojih krizah in trpljenju?

Dogaja pa se, da nam ozračje, ki ga dihamo, vsak dan ponuja »pomirjevala za dušo«, nadomestke, ki naj bi zatrli naš nemir in ugasnili ta vprašanja: od izdelkov potrošništva do zapeljevanja užitka, od spektakularnih razprav do malikovanja dobrega počutja; zdi se, da nam vse govori: ne razmišljaj preveč, pusti pri miru, uživaj življenje! Pogosto skušamo svoje srce pospraviti v trezor udobja, toda če bi modri tako storili, ne bi nikoli srečali Gospoda. Utišati srce, utišati nemir, da ne bi več bilo nemirnosti – to je nevarno. Bog pa prebiva v naših nemirnih vprašanjih; v njih ga »iščemo, kakor noč išče zoro ... On je v tišini, ki nas vznemirja pred smrtjo in koncem vsake človeške veličine; On je v potrebi po pravičnosti in ljubezni, ki jo nosimo v sebi; On je sveta Skrivnost, ki prihaja naproti hrepenenju po Popolnoma Drugem, hrepenenju po popolni in izpolnjeni pravici, spravi in miru« (C.M. MARTINI, Incontro al Signore Risorto. Il cuore dello spirito cristiano). To je torej prvi kraj: nemir vprašanj. Ne bojmo se vstopiti v ta nemir vprašanj, saj so ravno to poti, ki vodijo k Jezusu.

Drugi kraj, kjer lahko srečamo Gospoda, je tveganje poti. Vprašanja, tudi duhovna, lahko dejansko povzročijo razočaranja in zapuščenosti, če nas ne postavijo na pot, če ne usmerjajo našega notranjega gibanja k Božjemu obličju in lepoti njegove Besede. »Njihovo zunanje romanje,« je dejal Benedikt XVI., »je bilo izraz njihovega notranjega potovanja, notranjega romanja njihovega srca« (Homilija za praznik Gospodovega razglašenja, 6. januar 2013). Modri se namreč ne ustavijo, da bi gledali nebo in motrili svetlobo zvezde, temveč se podajo na tvegano potovanje, ki vnaprej ne predvideva varnih poti in določenih zemljevidov. Odkriti želijo, kdo je judovski kralj, kje se je rodil in kje ga lahko najdejo. Zato vprašajo Heroda, ki skliče voditelje ljudstva in pismouke, ki se obrnejo na spise. Modri so na poti: večina glagolov, ki opisujejo njihova dejanja, so glagoli premikanja.

Tako je tudi z našo vero: brez nenehne hoje in stalnega pogovora z Gospodom, brez poslušanja Besede, brez vztrajnosti ne more rasti. Ni dovolj imeti nekaj idej o Bogu in nekaj molitev, ki pomirjajo vest, ampak je treba postati učenci, ki sledijo Jezusu in njegovemu evangeliju, se z Njim o vsem pogovarjati v molitvi, ga iskati v vsakdanjih situacijah in v obrazih naših bratov in sester. Od Abrahama, ki se je odpravil na pot v neznano deželo, do modrih, ki gredo za zvezdo, je vera pot, vera je romanje, vera je zgodba o odhodih in ponovnih odhodih. Tega nikoli ne pozabimo: vera je pot, romanje, zgodovina odhodov in ponovnih odhodov. Zapomnimo si: vera ne raste, če ostaja statična; ne moremo je zapreti v neko osebno pobožnost ali jo omejiti med cerkvene zidove, ampak jo moramo ponesti ven, jo živeti na nenehni poti k Bogu ter k bratom in sestram. Danes se vprašajmo: Ali hodim proti Gospodu življenja, da bi On postal Gospod mojega življenja? Jezus, kdo si zame? Kam me kličeš, da grem, kaj zahtevaš od mojega življenja? H kakšnim odločitvam me vabiš, da jih sprejmem za druge?

Po nemiru vprašanj in tveganju poti je tretji kraj, kjer srečamo Gospoda, čudenje čaščenje. Ob koncu dolge poti in napornega iskanja so modri vstopili v hišo, »zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili« (Mt 2,11). To je odločilna točka: naši nemiri, naša vprašanja, duhovne poti in verske prakse se morajo združiti v čaščenju Gospoda. Tam najdejo svoje izvorno središče, saj vse izhaja od tam, kajti Gospod je tisti, ki v nas vzbuja občutenja, dejanja in delovanja. Tam se vse rojeva in tam vse doseže svoj vrhunec, saj namen vsega ni doseči osebni cilj in zase pridobiti slavo, ampak srečati Boga in se prepustiti njegovi ljubezni, ki daje temelj našemu upanju, nas osvobaja zla, nas odpira za ljubezen do drugih in nas dela ljudi, sposobne graditi bolj pravičen in bolj bratski svet. Ničemur ne služi, da smo pastoralno dejavni, če Jezusa ne postavimo v središče in ga ne častimo. Tam se naučimo biti pred Bogom ne zato, da bi nekaj prosili ali naredili, ampak da bi se v tišini ustavili in se izročili njegovi ljubezni ter tako dopustili njegovemu usmiljenju, da nas zajame in prenovi. Mi velikokrat molimo, prosimo za stvari, razmišljamo, a običajno nam manjka molitev čaščenja. Izgubili smo čut za čaščenje, kajti izgubili smo razumevanje nemira in pogum, da bi šli naprej in tvegali. Danes nas Gospod vabi, da storimo kot modri. Kot modri se poklonimo, predajmo se Bogu v čudenju čaščenja. Častimo Boga in ne svojega ega; častimo Boga in ne lažnih malikov, ki nas zapeljujejo s privlačnostjo prestiža in moči, z mikavnostjo lažnih novic; častimo Boga, da se ne bi priklanjali stvarem, ki so minljive, in zapeljivim, a praznim logikam zla.

Bratje in sestre, odprimo srce za nemir, prosimo za pogum, da bi stopili na pot, in sklenimo s čaščenjem. Ne bojmo se. To je pot modrih, je pot vseh svetnikov v zgodovini – prejeti nemir, podati se na pot in častiti. Bratje in sestre, ne dopustimo, da bi v nas ugasnil nemir vprašanj; ne prekinimo svoje poti s prepuščanjem malodušju ali udobju; in ko srečamo Gospoda, se prepustimo čudenju čaščenja. Tako bomo odkrili, da luč razsvetljuje tudi najtemnejše noči: to je Jezus, je žareča jutranja zvezda, sonce pravičnosti, usmiljen sij Boga, ki ljubi vsakega človeka in vse ljudi na zemlji.