Papež Frančišek: Protistrup za strah je bližina ljudem

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Strah kot pomoč pri odločitvah

Papež je med drugim dejal, da je tudi njega včasih strah, da bi storil napako, ko mora sprejeti določeno odločitev. Poudaril je, da mu v tem primeru strah pomaga, saj zato dobro pretehta odločitve, ki jih mora sprejeti, kako naj to stori in podobno. Strah ga nikakor ne uniči, ampak mu pomaga, da je bolj pozoren. Po papeževih besedah je strah »kakor mati, ki te opozarja«.

Miren pogovor

Noè se je s papežem srečal v Domu svete Marte, kjer živi. Na vratih njegovega stanovanja še vedno visi napis »Pritoževanje prepovedano«, kakor je bil naslov prejšnje knjižne uspešnice istega psihologa. Kot je v uvodu k intervjuju zapisal avtor, je med enim izmed srečanj svetemu očetu omenil, da ima namen napisati knjigo o strahovih ter ga vprašal, če bi mu želel dati svoj prispevek. »Kot običajno je bil odziv pozitiven, zato sem mu nekega januarskega popoldneva opremljen z diktafonom zastavil nekaj vprašanj, na katera je papež odgovoril s svojim običajnim mirnim in pomirjujočim glasom. Tudi on mi je zastavil nekaj vprašanj o strahu, tako da je bil najin pogovor poln izhodišč za razmišljanje,« še beremo v uvodu v knjigo.

Zlorabe, psihologija in semenišča

Ena izmed začetnih tematik je bila formacija v semeniščih. Sveti oče je, podobno kot ob nekaterih drugih priložnostih, poudaril, da je potrebno ob vstopu v semenišče celostno ovrednotiti način življenja, psihološki vidik ter medosebne odnose kandidata. Po njegovih besedah je bolje izgubiti en duhovni poklic, kot tvegati z nekom, ki ni zanesljiv, pri tem pa je dodal, da se mu zdi predlog, da bi v semenišča uvedli tudi psihologijo, »zelo koristen«: »Vse, kar se je zgodilo, spolne zlorabe mladoletnih s strani duhovnikov, je dramatično izpostavilo ta problem ... Če obstajajo nagnjenja k zlorabam, je potrebno to opaziti pred duhovniškim posvečenjem. To lahko stori strokovnjak, kot si ti, ki je študiral tudi za to. Ti problemi imajo lahko uničujoče posledice, če jih ne prepoznamo,« je poudaril papež Frančišek ter dodal: »Semenišče ni zatočišče za številne omejenosti, ki jih morda imamo, niti zavetje za psihološke pomanjkljivosti. Pot formacije mora voditi k oblikovanju zrelih duhovnikov ter posvečenih oseb, strokovnjakov za človečnost in bližino, ne pa uradnikov za sveto. Ljudje potrebujejo pričevalce vere, s katerimi lahko sodelujejo, dobijo podporo in dobro človeško bližino.«

Sprejemanje migrantov

Beseda je tekla tudi o sprejemanju migrantov. Papež je prepričan, da se jih pogosto izkorišča za to, da bi »ljudi prestrašili; da bi ljudje verjeli, da so naši problemi posledica tega«. Resnica pa je, da naši problemi »izhajajo iz pomanjkanja visokih vrednot, iz neorganiziranega načina življenja v naših domovih in mestih; iz praznine vere, ki nas oddaljuje drug od drugega in nam ne omogoča, da bi živeli bratstvo«.

Spoštovanje okolja

V nadaljevanju pogovora je sveti oče ponovno povabil, da bi sprejeli »okolju prijazen način življenja, zavarovali dediščino stvarstva ter zaščitili življenja vseh, ki živijo na tem planetu.« Dejal je, da je naša zemlja »bolna, zlorabljajo jo in ropajo. To pa je posledica načina življenja, v katerem prevladujeta sebičnost in kultura odmetavanja ter nas postavlja pred izbiro: nadaljevati po doslej prehojeni poti ali se podati na novo pot«. Potrebno je »ekološko spreobrnjenje«, »sprememba smeri«, je še poudaril papež Frančišek ter dodal, da mora človek »prevzeti odgovornost za skrb za skupni dom«.

Pretiran strah ni krščanska drža

Sveti oče in Noè sta v nadaljevanju razmišljala o pojmu strahu, ki je osrednja tema knjige. »Pretiran strah je drža, ki nam škodi, nas krči in hromi. Tako zelo, da se človek, ki ga zasužnji strah, ne premakne, ne ve, kaj storiti: je prestrašen, osredotočen nase in čaka, da se bo zgodilo nekaj slabega. Tako strah vodi v držo, ki hromi. Pretiran strah namreč ni krščanska drža, ampak bi lahko rekli, da gre za držo duše, ki je v ječi, brez svobode, da bi gledala naprej, da bi nekaj ustvarila, da bi delala dobro,« je še dejal papež Frančišek.

Hinavščina v Cerkvi ni sprejemljiva

V drugem delu pogovora je beseda najprej tekla o hinavščini. Ta po papeževih besedah ni krščanska, njeno bistvo pa je »strah pred resnico«, in Cerkev pri tem ni izvzeta. »Hinavec se boji resnice. Človek se raje pretvarja, kot da bi bil to, kar resnično je. To je, kot da bi zapravili svojo dušo. Pretvarjanje izniči pogum, da bi odkrito povedali resnico, zato se zlahka izognemo obveznosti, da bi jo govorili vedno, povsod in kljub vsemu.« »To se dogaja v številnih situacijah: na delovnem mestu, kjer se skušamo pokazati prijazni do sodelavcev, medtem ko jih zaradi tekmovalnosti zahrbtno napademo.« Papež je dejal, da ni nenavadno, »če v politiki najdemo hinavce, ki živijo razcepljeni med javnim in zasebnim«, medtem ko je hinavščina v Cerkvi še posebej nesprejemljiva. »Vendar pa žal obstaja veliko hinavskih kristjanov in duhovnikov.« Sveti oče je poudaril, da nikoli ne smemo pozabiti Gospodovih besed: »Vaš "da" naj bo "da", vaš "ne" naj bo "ne"; kar je več kot to, je od hudega.«

Izvolitev na konklavu

Noè je zatem spomnil na dan, ko je bil na konklavu izvoljen papež Frančišek, na njegov »prijeten in preprost« način, s katerim se je predstavil svetu in »osvojil srca mnogih«. Sveti oče je dejal, da ni pričakoval, da bo izvoljen. V Rim je vzel samo majhen kovček, saj je bil prepričan, da se bo za cvetno nedeljo vrnil v Buenos Aires, kjer je pustil tudi pripravljene homilije. Tudi v tokratnem pogovoru je spomnil na besede kardinala Claudia Hummesa ob izvolitvi, naj ne pozabi na revne, ter tudi na njegovo zagotovilo: »Ne skrbi, tako dela Sveti Duh«. »Čutil sem mir in spokojnost, tudi pri odločilnih izbirah: na primer nisem želel obleči ničesar, samo belo obleko. Tudi čevljev nisem želel zamenjati. Čevlje sem že imel in želel sem biti preprosto normalen. Nato sem šel ven in rekel dober večer,« se spominja papež Frančišek.

Sprehajanje po ulicah

Ob tem je ponovno dejal, da si želi, da bi lahko hodil po ulicah kot v Argentini, srečeval ljudi, se z njimi pogovarjal ter delil zgodbe in težave. Poudaril je, da se mora držati »varnostnih protokolov,« saj se v Vatikanu bojijo, da bi se mu kaj zgodilo«. To je še ene vrste strah, ki pa je v tem primeru po papeževih besedah upravičen. Priznal je, da je takoj po izvolitvi poskusil iti ven brez opozorila, vendar pa je s tem povzročil resne težave ljudem, ki skrbijo za njegovo varnost.

Bivanje v Domu sv. Marte zaradi strahu?

Psihologa Noèja je zanimalo, če je bila tudi odločitev za to, da živi v Domu svete Marte, povezana s kakšno obliko strahu. Sveti oče je odgovoril pritrdilno in razložil, da je po naravi takšen, da se mora srečevati z ljudmi, se pogovarjati, tako da se v Domu svete Marte počuti bolj svobodnega. »Tukaj pijem kavo iz avtomata, jem v jedilnici skupaj z drugimi, vsak dan mašujem in se šalim s švicarskimi gardisti,« je dejal papež Frančišek.

Protistrup za strah: bližina ljudem

Nato je spregovoril še o protistrupu za strah. Po njegovih besedah je to »bližina ljudem, možnost skupnega razpravljanja in dela. Osamljenost in dejstvo, da ne najdemo pomoči, ko smo v težavah, lahko vodita v krize, ki se razvijejo v duševne stiske. Osamljenost je resnično zlo naše družbe. Ljudje so povezani z mobilnimi telefoni, nimajo pa povezave z resničnostjo«.

Spodbuda ob koncu

Ob koncu intervjuja je sveti oče poudaril, da je Jezus vedno z nami ter vernike spodbudil, naj »živijo z ljubeznijo« in se znajo »zaupati Očetu«. Duhovnike je ponovno pozval, naj bodo usmiljeni ter ponovno posvaril pred posvetnostjo, ki vodi v »nečimrnost, oblastnost in nadutost«. »Verniki morajo videti, da smo jim podobni, da imamo enake strahove in enako željo, da bi živeli v Božji milosti. Približati se je treba vernim in nevernim ter govoriti z odprtim srcem. To moramo storiti vsi,« je sklenil papež Frančišek.