Papež med sveto mašo: Postavi svoje življenje pod Božjo Besedo

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Jezus je zapustil mirno in skrito življenje v Nazaretu ter se nastanil v Kafarnáumu, mestu, ki leži ob Galilejskem morju, kraju prehodov, križišču ljudstev in različnih kultur. Nujnost, ki ga k temu potiska, je oznanjevanje Božje Besede, ki jo je potrebno prinesti vsem. V evangeliju namreč vidimo, da Gospod vse vabi k spreobrnjenju in pokliče prve učence, da bi tudi ti posredovali drugim luč Besede (prim. Mt 4,12-23). Poskušajmo doumeti to dinamiko, ki nam bo pomagala živeti nedeljo Božje Besede, da je Beseda za vse, da Beseda kliče k spreobrnitvi, da nas Beseda napravlja oznanjevalce.

Božja Beseda je za vse. Evangelij nam predstavlja Jezusa v nenehnem gibanju, na poti proti drugim. Med nobenim dogodkom javnega življenja nam ne da idejo, da je statičen učitelj, doktor, ki sedi na katedri. Nasprotno, vidimo ga kot popotnika in romarja, ki obhodi mesta in vasi, da bi srečal obličja in zgodbe. Njegovi koraki so koraki glasnika, ki oznanja dobro novico Božje ljubezni (prim. Iz 52,7-8). V Galileji poganov, na poti k morju, onkraj Jordana, kjer je Jezus pridigal, je bilo, kakor pravi besedilo, ljudstvo pogreznjeno v temo, torej tujci, pogani, ženske in moški iz različnih dežel ter kultur (prim. Mt 4,15-16). Sedaj so tudi oni lahko videli luč. Tako je Jezus »razširil meje«. Božja Beseda, ki ozdravlja in dviguje, ni namenjena samo izraelskim pravičnikom, ampak vsem. Hoče doseči oddaljene, hoče ozdraviti bolnike, hoče rešiti grešnike, hoče zbrati izgubljene ovce in dvigniti tiste, ki imajo utrujeno in oteženo srce. Skratka Jezus »prekorači mejo«, da nam reče, da je Božje usmiljenje za vse. Ne pozabimo tega, da je Božje usmiljenje za vse, za vsakega, zame, Božje usmiljenje je zame. Vsakdo lahko to reče.

Ta vidik je temeljnega pomena tudi za nas. Spominja nas, da je Beseda dar, ki je namenjen vsakemu in da ne smemo nikoli omejiti področje delovanja, saj ona, onkraj naših preračunavanj, klije na spontan, nepričakovan in nepredvidljiv način (prim. Mr 4, 26-28), na načine in čase, ki jih pozna Sveti Duh. Če je zveličanje namenjeno vsem, tudi najbolj oddaljenim in izgubljenim, mora torej oznanilo Besede postati osnovna nujnost cerkvene skupnosti, kakor je bila tudi za Jezusa. Naj se nam ne zgodi, da bomo oznanjali širokosrčnega Boga in bili ozkosrčna Cerkev. To bi bilo, si dovolim reči: prekletstvo.  Naj se ne zgodi, da bi oznanjali zveličanje za vse in bi hkrati napravili cesto neprehodno za sprejemanje; da bi vedeli, da smo poklicani prinašati oznanilo Kraljestva in bi zanemarjali Besedo tako, da bi se zgubljali v tolikih drugotnih dejavnostih ali v tolikih drugotnih razpravah. Od Jezusa se učimo postavljati Besedo v središče, razširjati meje, odpreti se ljudem, ustvarjati izkušnje srečanja z Gospodom, vedoč, da Božja Beseda ni kristalizirana v abstraktnih in togih obrazcih, ampak pozna dinamično zgodovino, ki je sestavljena iz oseb in dogodkov, besed in dejanj, razvoja in napetosti.

Preidimo sedaj k drugemu vidiku. Božja Beseda, ki je namenjena vsem, kliče k spreobrnjenju. Jezus namreč med svojim pridiganjem ponavlja: »»Spreobrnite se, kajti nebeško kraljestvo se je približalo« (Mt 4,17). To pomeni, da Božja bližina ni nevtralna, njena prisotnost ne pusti stvari takšnih kot so, ne brani umirjenega življenja. Nasprotno, njegova Beseda nas strese, nas nadleguje, nas izziva k spremembi, k spreobrnjenju. Pripelje nas v krizo, saj je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč… ter presoja vzgibe in misli srca (Heb 4,12). Kakor meč prodira Beseda v življenje, ter stori, da razločuje vzgibe in misli srca, torej nam pokaže, da vidimo, kaj je luč dobrega, kateremu napraviti prostor in kje pa se zgoščuje tema pregreh in grehov, s katerimi se spopasti. Beseda, ko vstopi v nas, spremeni srce in razum, nas spremeni in nas povede, da usmerimo življenje h Gospodu.

Poglejte Jezusovo povabilo. Bog je postal tvoj bližnji, zato opazi njegovo navzočnost, napravi prostor njegovi Besedi in boš spremenil pogled na vse svoje življenje. Tudi takole želim reči: postavi svoje življenje pod Božjo Besedo. To je namreč pot, ki nam jo kaže Cerkev, da smo vsi, tudi pastirji Cerkve, pod avtoriteto Božje Besede. Ne pod našimi okusi, našimi težnjami in prednostmi, ampak pod edinstveno Božjo Besedo, ki nas oblikuje, nas spreobrača in od nas zahteva, da smo združeni z edino Kristusovo Cerkvijo. Torej bratje in sestre, vprašajmo se: kje moje življenje najdeva smer, od kod zajema usmerjenost? Od tolikih besed, ki jih slišim, ideologij ali pa od Božje Besede, ki me vodi in me očiščuje? Kateri so v meni vidiki, ki zahtevajo spremembo in spreobrnjenje?

In končno tretji prehod. Božja Beseda, ki se obrača na vsakega in kliče k spreobrnjenju, nas napravlja oznanjevalce. Jezus je namreč šel na obalo Galilejskega jezera in poklical Simona ter Andreja, dva brata, ki sta bila ribiča. S svojo Besedo ju je povabil, naj hodita za njim in jima je rekel, da ju bo napravil za »ribiče ljudi« (Mt 4,19), ne samo izvedence za čolne, mreže in ribe, ampak izvedence za iskanje drugih. In kakor so se za plovbo in ribolov naučili zapustiti obalo in vreči mreže na globoko, bodo na isti način postali apostoli, sposobni pluti po odprem morju sveta in iti naproti bratom, da bi jim oznanili veselje evangelija. Dinamika Besede je takšna, da nas privlači v »mrežo« Očetove ljubezni ter nas napravlja apostole, ki opazijo neukrotljivo željo omogočiti tistim, ki jih srečajo, da vstopijo na čoln Kraljestva. In to ni prozelitizem. Kajti ta, ki kliče, je Božja Beseda in ne naša beseda.

Tudi mi slišimo danes vabilo namenjeno nam, da postanemo ribiči ljudi. Čutimo se osebno od Jezusa poklicani, da oznanjamo njegovo Besedo, zanjo pričujejo v vsakodnevni situaciji, jo živimo v pravičnosti in dejavni ljubezni, ji damo, da postane »meso«, ljubkujoč meso tistega, ki trpi. Naše poslanstvo je postati iskalci tistega, ki je izgubljen, tistega, ki je stiskan in obupan, da bi jim ne prinašali nas samih, ampak tolažbo Besede, neustavljivo oznanilo Boga, ki spreminja življenje; veselje zaradi vedenja, da On je Oče, ki se obrača k vsakemu; lepoto v izrekanju: »Brat, sestra, Bog je postal bližnji tebi, poslušaj ga in v njegovi Besedi boš našel čudovit dar!«

Bratje in sestre, želim zaključiti preprosto tako, da rečem »hvala« tistemu, ki si prizadeva, da bi Božja Beseda bila postavljena v središče, podeljena in oznanjena. Hvala tistim, ki jo študirajo in poglabljajo njeno bogastvo. Hvala pastoralnim delavcem, še zlasti tistim kristjanom laikom, ki se posvečajo poslušanju Besede, predvsem bralcem in katehistom. Danes bom podelil službo nekaterim med njimi. Hvala tistim, ki so sprejeli moja številna povabila, da povsod nosite evangelij s seboj in ga berete vsak dan. In končno še posebna zahvala velja diakonom in duhovnikom. Hvala dragi bratje, ker zaradi vas ne manjka svetemu Božjemu ljudstvu hrana Besede. Hvala, ker si prizadevate premišljevati jo, živeti jo in jo oznanjati. Hvala za vašo službo in za vaše žrtve. Za vse, naj bo tolažba in nagrada sladko veselje oznanjanja Besede zveličanja.