Papež rimski roti: ponovno odkriti smisel in vrednost zakonske zveze

Andreja Červek – Vatikan

Cerkev je od svojega Gospoda prejela poslanstvo oznanjevanja vesele novice, poleg tega pa razsvetljuje in podpira to 'veliko skrivnost', ki je zakonska in družinska ljubezen. Za celotno Cerkev lahko rečemo, da je ena sama velika družina, ki na poseben način prek življenja tistih, ki tvorijo domačo Cerkev, sprejema in prenaša Kristusovo luč in njegov evangelij na družinsko področje. »Zakonska zveza po krščanskem razodetju ni nek obred ali družabni dogodek, ni neka formalnost in niti ni abstrakten ideal: je resničnost s svojo natančno konsistenco in ne zgolj oblika čustvene zadovoljitve, ki jo je mogoče poljubno osnovati in spremeniti v skladu z občutkom posameznika« (Evangelii gaudium, 66).

Sveti oče je dejal, da se je pred stvarnostjo zakonske zveze treba prepustiti čudenju, pri tem pa povabil k vprašanju: Kako je mogoče, da pride do tako tesne zveze med moškim in žensko, zveste zveze, ki je za vedno in iz katere nastane nova družina? Kako je to mogoče, če upoštevamo omejitve in krhkost človeških bitij?

Vsaka zakonska zveza je Božji dar

Preprost in globok odgovor je dal Jezus: »Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje« (Mt 19,6). Drugi vatikanski koncil pa je poudaril, da je Bog avtor zakonske zveze, kar velja za vsako posamezno zakonsko zvezo. »Zakonca s svobodno privolitvijo data življenje svoji zvezi, toda le Sveti Duh ima moč, da iz moškega in ženske naredi eno. Poleg tega Odrešenik ljudi in ženin Cerkve prihaja h krščanskim zakoncem po zakramentu zakona. Vse to nas vodi k spoznanju, da je vsak pravi zakon, tudi nezakramentalni, Božji dar zakoncema. Zakonska zveza je vedno dar! Zakonska zvestoba temelji na božji zvestobi, zakonska rodovitnost pa na božji rodovitnosti. Moški in ženska sta poklicana, da sprejmeta ta dar in mu svobodno odgovorita z vzajemnim darovanjem sebe.«

Zakonska ljubezen neločljiva od zakonske zveze

Kot je nadaljeval papež, se takšen pogled lahko zdi utopičen, kot da ne upošteva človeške krhkosti in nestalnosti človeške ljubezni. Nerazvezljivost je pogosto razumljena kot ideal in teži k prevladi nad miselnostjo, po kateri zakon traja, dokler obstaja ljubezen. A za katero ljubezen gre? Pogosto prihaja do nezavedanja resnične zakonske ljubezni, pogosto omejene na čustveno raven ali na egoistična zadovoljstva. »Zakonska ljubezen pa je v resnici neločljiva od same zakonske zveze, v kateri se človeška, krhka in omejena ljubezen sreča z božjo ljubeznijo, vedno zvesto in usmiljeno,« je zatrdil Frančišek in zastavil še eno vprašanje: Ali lahko obstaja ljubezen »po dolžnosti«?

Odgovor daje Jezus z zapovedjo ljubezni: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! (Jn 13,34). Po papeževih besedah lahko to zapoved prenesemo na zakonsko ljubezen, ki je tudi Božji dar. Zapoved je torej mogoče izpolnjevati, ker On sam podpira zakonca s svojo milostjo: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite.« »Gre za dar, ki je zaupan njuni svobodi, skupaj z omejitvami in padci, zaradi česar potrebuje ljubezen med možem in ženo nenehno očiščevanje in zorenje, medsebojno razumevanje in odpuščanje.«

Duhovnost zakonske ljubezni je realna in konkretna

»Zakonske zveze ne smemo idealizirati, kot da bi obstaja samo tam, kjer ni problemov. Božji načrt, ki je položen v naše roke, se vedno uresničuje na nepopoln način. Pa vendar – pri tem se je papež skliceval na posinodalno apostolsko spodbudo Amoris laetitia – Gospodova navzočnost prebiva v resnični in konkretni družini, z vsem njenim trpljenjem, boji, veseljem in vsakodnevnimi nameni. Ko živimo v družini, se težko pretvarjamo in lažemo, ne moremo si nadevati maske. Če ljubezen poživlja to pristnost, potem tam vlada Gospod s svojim veseljem in mirom. Duhovnost družinske ljubezni je sestavljena iz tisočerih realnih in konkretnih dejanj. V tej raznolikosti darov in srečanj, po katerih zori občestvo, ima Bog svoje bivališče. Ta predanost združuje človeške in božje vrednote, saj je napolnjena z Božjo ljubeznijo. Navsezadnje je zakonska duhovnost duhovnost vezi, v kateri biva božja ljubezen«.

Zakonska zveza kot trajna vez

Kot je nadaljeval papež, je treba ponovno odkriti »trajno stvarnost zakona kot vezi«, ter dodal, da se na to besedo včasih gleda s sumničavostjo, kot da bi šlo za nek zunanji ukaz, neko breme ali zanko, ki je v nasprotju s pristnostjo in svobodo ljubezni. »A če vez razumemo kot odnos ljubezni, se pokaže kot jedro zakonske zveze, kot Božji dar, ki je vir resnične svobode in ki varuje zakonsko življenje. V tem smislu predzakonska in zakonska pastorala morata biti predvsem pastorala vezi, kjer se predlagajo elementi, ki ljubezni pomagajo tako zoreti kot premagovati težke trenutke. Ti predlogi niso samo doktrinalna prepričanja in se ne morejo omejiti zgolj na dragocene duhovne vire, ki jih Cerkev vedno ponuja, ampak morajo biti tudi praktični napotki, prizemljeni nasveti, strategije, ki izvirajo iz izkušnje, in psihološke smernice.«

Zakonska zveza kot pot svetosti

Ob koncu je sveti oče želel še poudariti, da je zakonska zveza dobrina: »Je dobrina izjemne vrednosti za vse: za zakonca, za njune otroke, za vse družine, s katerimi so v odnosu, za celotno Cerkev, za vse človeštvo. Dobrina, ki se širi, ki mlade privablja k radostnemu odgovoru na zakonski poklic, ki zakonce nenehno tolaži in poživlja, ki v cerkvenem občestvu in civilni družbi daje mnoge in različne sadove.«

»V krščanski ekonomiji odrešenja je zakonska zveza predvsem glavna pot k svetosti zakoncev, svetosti, ki se živi v vsakdanjem življenju: to je bistveni vidik evangelija družine.« Po papeževih besedah je pomembno, da Cerkev danes predlaga nekatere zakonske pare kot zglede svetosti, pa tudi številne zakonce, ki se posvečujejo in gradijo Cerkev s tisto svetostjo, ki jo imenuje »svetost izza sosednjih vrat«.

Med mnogimi izzivi družinske pastorale je sveti oče izpostavil tudi zakonce, ki se nahajajo v krizi. »Cerkev, tako pastirji kot ostali verniki, jih spremljajo z ljubeznijo in upanjem ter jih podpirajo. Pastoralni odgovor Cerkve želi posredovati evangelij družine. V tem smislu je temeljni vir, da se zakonca soočita in premagata krizo, ponovno zavedanje daru, ki sta ga prejela z zakramentom zakona, nepreklicni dar, izvir milosti, na katerega lahko vedno računata. V kompleksnosti konkretnih situacij, ki včasih zahtevajo sodelovanje človeških znanosti, je ta luč na zakonsko zvezo bistveni del poti sprave. Tako krhkost, ki vedno ostaja in spremlja zakonsko življenje, ne bo pripeljala do poloma, zahvaljujoč moči Svetega Duha.«