»Cerkev ni multinacionalka duhovnosti«. Papeževo srečanje z jezuiti v DR Kongo

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Katero poslanstvo papež danes zaupa Družbi Jezusovi?

Glede na to, da Družba Jezusova vedno prejme poslanstvo od Petrovega naslednika, je bilo prvo vprašanje, namenjeno svetemu očetu, povezano prav s tem. Enega izmed jezuitov je zanimalo, katero je poslanstvo, ki ga papež danes zaupa Družbi Jezusovi. Sveti oče je odgovoril, da se strinja »z univerzalnimi apostolskimi preferencami, ki jih je pripravila Družba«. Njihovo bistvo je predvsem v tem, da »kažejo pot k Bogu preko Duhovnih vaj in razločevanja«. Drugi vidik je »poslanstvo sprave in pravičnosti, ki ga je potrebno uresničevati na skupni poti z ubogimi, izključenimi, s tistimi, ki so ranjeni v svojem dostojanstvu. In potem mladi: potrebno jih je spremljati mlade pri ustvarjanju prihodnosti«. Četrta preferenca pa je povezana s sodelovanjem »pri skrbi za skupni dom v duhu okrožnice Laudato si’«. Sveti oče je ob tem poudaril, da je on te univerzalne apostolske preference odobril, »sedaj pa jih morajo jezuiti udejanjiti v vsaki konkretni lokalni stvarnosti na načine, ki so najbolj primerni in ustrezni, ne na teoretičen in abstrakten način. Vi jih morate torej aplicirati tukaj v Kongu,« je dejal papež Frančišek ter dodal, da se zaveda, da v državi veliko težavo predstavljajo konflikti, boji med skupinami. »Toda odprimo oči: ves svet je v vojni! Sirija je v vojni že 12 let, nato Jemen, Mjanmar z dramo Rohing. Napetosti in spopadi so tudi v Latinski Ameriki. In nato vojna v Ukrajini. Ves svet je v vojni, ne pozabimo tega. Vendar pa se sprašujem: ali bo človeštvo imelo pogum, moč ali celo priložnost, da se vrne nazaj? Gre se naprej, naprej, proti prepadu. Ne vem: to je vprašanje, ki si ga zastavljam. Žal mi je, da moram to reči, vendar sem nekoliko pesimističen.« Sveti oče je ob tem ponovno spomnil, da je glavni problem proizvodnja orožja, ki se nadaljuje kljub temu, da je na svetu toliko lakote. Izrazil pa je tudi svoje presenečenje nad novicami o nasilju in krutosti, ki prihajajo iz vojn po svetu in si jih je težko predstavljati. »Ljudje ne samo ubijajo, ampak to počnejo zelo kruto. To je zame nekaj novega. Daje mi misliti. Tudi novice iz Ukrajine nam govorijo o krutosti. Tukaj v Kongu pa smo to slišali iz neposrednih pričevanj žrtev,« je sklenil odgovor na prvo vprašanje med srečanjem z jezuiti v Kinšasi papež Frančišek.

Kako se Cerkev pripravlja na leto 2025

V uvodu v drugo vprašanje za svetega očeta so jezuiti omenili njegov lep odnos s patriarhom Bartolomejem, sicer pa jih je zanimalo, kako se Cerkev pripravlja na leto 2025, ko bo minilo 1700 let od prvega nicejskega koncila. Papež je najprej spomnil na velikega pravoslavnega teologa Ioannisa Zizioulasa, metropolita ki je umrl prav tisti dan, ko je potekalo srečanje z jezuiti. Sveti oče je dejal, da je prišel v Vatikan, da bi predstavil okrožnico Laudato si’. »Bil je strokovnjak za eshatologijo in nekoč so ga vprašali, kdaj bo prišlo do enosti med kristjani. Z zdravim realizmom in morda tudi s subtilno ironijo je odgovoril: "Ob koncu časov!".« Papež je povabil k molitvi za metropolita ter dodal, da se želita s patriarhom Bartolomejem v pripravi na leto 2025 dogovoriti glede datumov velike noči, ki bosta prav tisto leto sovpadala. »Obletnico tega koncila želimo obhajati kot bratje, nanj se pripravljamo,« je dejal sveti oče in poudaril, da je bil Bartolomej »prvi patriarh, ki se je po mnogih stoletjih udeležil slovesnosti ob začetku papeževe službe«.

Zakaj je sprejel škofovsko, kardinalsko in papeško službo

Naslednje vprašanje svetemu očetu je bilo povezano s sprejemom škofovske, kardinalske in nato papeške službe. Kot jezuit profes je namreč izrekel zaobljubo, da ne bo iskal vodstvenih položajev v Cerkvi. Jezuite v Kongu je zanimalo, kaj ga je spodbudilo k temu, da je sprejel omenjene službe. Papež je dejal, da je v trenutku, ko je izrekel zaobljubo, to vzel zares. Ko so ga predlagali za pomožnega škofa v San Miguelu, tega ni sprejel. Nato so ga prosili, da bi bil škof na severu Argentine, v pokrajini Corrientes. Nuncij ga je želel spodbuditi, da bi sprejel službo in mu povedal, da so tam ruševine jezuitske preteklosti, vendar pa mu je odgovoril, da ne želi biti »varuh teh ruševin«, in je tudi to zavrnil. »Ti dve prošnji sem zavrnil zaradi zaobljube, ki sem jo izrekel,« je poudaril sveti oče in dodal: »Tretjič je prišel nuncij, vendar že s pooblastilom, ki ga je podpisal generalni predstojnik p. Kolvenbach, ki se je strinjal, da sprejmem. Šlo je za mesto pomožnega škofa v Buenos Airesu. Zato sem sprejel v duhu pokorščine. Nato sem bil imenovan za nadškofa koadjutorja v svojem mestu, leta 2001 pa za kardinala. Na zadnji konklave sem prišel z majhnim kovčkom, da bi se takoj vrnil v škofijo, vendar sem moral ostati. Verjamem v jezuitsko posebnost glede te zaobljube in storil sem, kar je bilo mogoče, da ne bi sprejel škofovske službe«.

Po sinodi za Amazonijo še sinoda za porečje Konga?

Eden izmed jezuitov je spomnil, da področje reke Kongo, ki skupaj z Amazonijo predstavlja »zelena pljuča planeta«, ogrožajo krčenje gozdov, onesnaževanje ter intenzivno in nezakonito izkoriščanje naravnih virov. Svetega očeta je vprašal, če meni, da bi bilo mogoče pripraviti sinodo o tej regiji, tako kot je bilo za področje Amazonije. Papež je odgovoril, da je bilo na sinodi o Amazoniji govora o četverih »sanjah«, ki veljajo tudi za porečje Konga: to so družbene, kulturne, ekološke in cerkvenostne sanje. Ravnovesje planeta je po njegovih besedah »odvisno tudi od zdravja amazonskega in kongovskega bioma«. Sveti oče je dodal, da sinode o Kongu ne bo, »gotovo pa bi bilo dobro, če bi se škofovska konferenca sinodalno angažirala na lokalni ravni«. Pri tem lahko uporabi ista merila, ki pa jih mora umestiti v konkretno stvarnost dežele.

O možnosti odpovedi petrinski službi

V nadaljevanju pogovora je beseda tekla o možnosti odpovedi petrinski službi, jezuite pa je prav tako zanimalo, če papež meni, da mora služba vrhovnega predstojnika Družbe Jezusove ostati doživljenjska. Sveti oče je povedal, da je res, da je dva meseca po izvolitvi napisal odstopno izjavo in to pismo izročil kardinalu Bertoneju: v primeru, da bi imel zdravstvene težave, ki bi mu preprečevale opravljanje službe, in ne bi bil dovolj pri zavesti, da bi se odpovedal službi. Hkrati pa je poudaril, da to nikakor ne pomeni, da bi odstopanje papežev moralo postati nekaj običajnega. »Benedikt je imel pogum, da je to storil, ker se zaradi svojega zdravja ni čutil sposobnega nadaljevati,« je dejal papež ter dodal, da sam zaenkrat tega nima namena storiti, ker meni, da je papeževa služba doživljenjska. »Ne vidim razloga, zakaj ne bi bilo tako. Pomislite, da je bilo poslanstvo velikih patriarhov vedno doživljenjsko. In zgodovinsko izročilo je pomembno. Če pa bi poslušali "čenče", bi morali menjati papeža vsakih šest mesecev!«

Naj ostane služba generala jezuitov doživljenjska?

Tudi glede službe vrhovnega predstojnika jezuitov sveti oče meni, da mora biti doživljenjska, seveda pa se tukaj pojavlja isto vprašanje kot glede papeža. Spomnil je, da sta se p. Kolvenbach in p. Nicolás, zadnja dva generala, odpovedala službi iz zdravstvenih razlogov.

Zakaj je papežu všeč kongovski obred svete maše

Naslednji sklop vprašanj je bil povezan s Kongom. Jezuiti so papeža vprašali, kaj mu je všeč pri kongovski inkulturaciji in zlasti pri kongovskem obredu svete maše. Le-tega je namreč dvakrat obhajal v Vatikanu, tretjič pa v samem Kongu. Sveti oče je odgovoril, da mu je kongovski obred všeč, »ker je umetniško delo, liturgična in poetična mojstrovina. Ustvarjen je bil s cerkvenim in estetskim čutom. Ne gre za prilagoditev, ampak za stvarnost, ki je poetična, ustvarjalna, da je lahko pomenljiva in izhaja iz kongovske stvarnosti.

Cerkev kot poljska bolnišnica

Papež Frančišek je zatem spregovoril o Cerkvi kot poljski bolnišnici. Cerkev ima po njegovih besedah podobno poklicanost kot bolnišnica: biti mora v službi skrbi, zdravljenja in življenja. »Ena izmed najslabših stvari v Cerkvi je avtoritarnost, ki je sicer ogledalo družbe, ki je ranjena zaradi posvetnosti in korupcije. Poklicanost Cerkve pa biti blizu ranjenim ljudem. Danes je ta podoba še bolj aktualna, glede na vojni scenarij, ki ga doživljamo. Cerkev mora biti bolnišnica, ki gre tja, kjer so ranjeni ljudje. Cerkev ni multinacionalka duhovnosti. Poglejte svetnike! Zdraviti, poskrbeti za rane, ki jih živi svet! Služite ljudem! Beseda "služiti" je zelo ignacijanska. Ignacijansko geslo je "v vsem ljubiti in služiti". Hočem Cerkev služenja,« je še dejal sveti oče v pogovoru z jezuiti v DR Kongo.

Kaj papež pričakuje od škofov, ki so jezuiti?

Naslednje vprašanjeje bilo povezano z jezuiti, ki so poklicani v škofovsko službo: kaj sveti oče pričakuje od njih? Dejal je, da je izbira jezuita za škofa odvisna izključno od potreb Cerkve. Sam verjame v jezuitsko zaobljubo, da se bodo izogibali, da bi postali škofje, »vendar če to služi za dobro Cerkve, potem to slednje dobro prevlada«. Ob tem je papež poudaril, da kadar general ali provincial izvejo, da se »razmišlja o tem, da bi eden izmed jezuitov postal škof, posredujejo in znajo dobro "braniti" Družbo«. Če pa se nato vidi, da je potrebno, se to tudi zgodi. Papež je prav tako pojasnil, da se v primeru, da je prvi na seznamu kandidatov za škofa jezuit, poleg njega pa je še nekdo drug, ki bi lahko ustrezal tej službi, izbere drugega. »Verjamem v zaobljubo, vendar prevladajo potrebe Cerkve,« je sklenil odgovor sveti oče.

Papeževe največje tolažbe in potrtosti

Največjo tolažbo doživi, kadar vidi preproste ljudi, ki verujejo. »To mi dobro dene. Moja tolažba je sveto verno Božje ljudstvo, ki je grešno, vendar veruje,« je dejal papež Frančišek ter dodal, da čuti potrtost zaradi elit, grešnikov in tistih, ki ne verujejo. »Naj bodo duhovniki pastirji ljudstva in ne monsignorji ali "državni kleriki".«

Sporazumi med državo in Cerkvijo

Zadnje vprašanje med srečanjem na nunciaturi v Kinšasi pa se je nanašalo na sporazume med državo in Cerkvijo. Enemu izmed jezuitov se je zdelo, da na ta način škofje dobijo veliko moč, zato ga je zanimalo, kaj o tem meni papež Frančišek. Odgovoril je, da to pogosto zadeva odnose med Državo mesta Vatikan in različnimi državami. »Namen teh sporazumov je pomagati Cerkvi, da bi šla naprej, ne pa prikrivati cerkveno posvetnost. Potrebna je varnost za poučevanje, službe in svobodno oznanjevanje evangelija. Cilj torej ni zaščita drugih interesov. Sporazum mora biti namenjen služenju in ne posvetnosti,« je sklenil svoje razmišljanje sveti oče.