Južni Sudan. Sveti oče: Bodite sredi svojega ljudstva in brišite njegove solze
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
V katedrali in okoli nje se je zbralo približno 5000 vernikov, med njimi je bila tudi skupina, ki je v preteklih devetih dneh prehodila 300 kilometrov, da bi prišla na današnje srečanje. Sveti oče se je v tokratnem nagovoru navezal na podobo reke Nil, ki teče skozi državo, ter ob Mojzesovem liku podal nekaj smernic za tiste, ki so poklicani za Pastirje tega ljudstva. Izpostavil je predvsem dejstvo, da je bil Mojzes poslušen Bogu ter je posredoval za ljudstvo. Da bi bolje razumeli slednji vidik, je papež spomnil na tri podobe v Svetem pismu: Mojzes s palico v roki, Mojzes z iztegnjenimi rokami in Mojzes z rokami, dvignjenimi proti nebu.
Papež Frančišek je zbrane ob pogledu na trpljenje in tudi na upanje južnosudanskega ljudstva spodbudil k zavedanju, da so orodje v Božjih rokah. Povabil jih je, naj bodo sočutni in usmiljeni, Pastirjem pa naročil, naj hodijo sredi ljudstva. Spomnil je, da Cerkev vedno povezuje ljudstvo z Bogom ter dejal, da je s sodelovanjem in občestvom mogoče premagati individualizem in posebne interese. Tudi v Južnem Sudanu mora Cerkev spričo krivic in goljufij povzdigniti glas, prav tako pa iztegniti roke in pomagati tistim, ki so padli. Pri vsem ne sme manjkati molitev, da bi mogli pred Bogom podpirati boje ljudstva. Povabil jih je, naj bodo vedno velikodušni pričevalci, pripravljeni dati tudi življenje, oboroženi le z molitvijo in dejavno ljubeznijo. Sveti oče je prav tako povabil k tihi molitvi za mučence vere.
Govor papeža Frančiška
Dragi bratje škofje, duhovniki in diakoni,
drage posvečene osebe, dragi bogoslovci, dober dan!
Dragi novinci in novinci, kandidati in kandidatke: dober dan vsem!
Gojil sem željo, da bi se srečal z vami; zato bi se danes rad zahvalil Gospodu. Hvaležen sem msgr. Tombu Trillu za njegov pozdrav in vsem vam za vašo prisotnost; nekateri so hodili več dni, da so prišli sem danes! V srcu vedno nosim nekatere trenutke, ki sem jih doživel pred tem obiskom: bogoslužje pri svetem Petru leta 2017, med katerim smo Boga prosili za dar miru; in duhovni odmik leta 2019 s političnimi voditelji, ki so bili povabljeni, da bi z molitvijo v srcu sprejeli trdno odločitev, da si bodo prizadevali za spravo in bratstvo v državi. Potrebujemo predvsem to: sprejeti Jezusa, On je naš mir in naše upanje.
V svojem včerajšnjem govoru sem se zaustavil pri toku voda Nila, ki teče skozi vašo državo, kot da bi bil njena hrbtenica. V Svetem pismu je voda pogosto povezana z delovanjem Boga Stvarnika, s sočutjem, s katerim nam poteši žejo, kadar tavamo po puščavi, z usmiljenjem, s katerim nas očisti, ko pademo v močvirje greha; On nas je v krstu posvetil z vodo »prerojenja in prenove v Svetem Duhu« (Tit 3,5). Prav s svetopisemskega vidika bi rad ponovno pogledal na vode Nila. Po eni strani se v strugo tega vodotoka izlivajo solze ljudstva, potopljenega v trpljenje in bolečino; ljudstva, ki ga muči nasilje; ljudstva, ki lahko moli kot psalmist: »Ob babilonskih rekah smo sedeli in jokali« (Ps 137,1). Vode velike reke namreč zbirajo trpeče ječanje vaših skupnosti, zbirajo krik bolečine številnih zlomljenih življenj, zbirajo dramo ljudstva na begu, žalost v srcih žensk in strah v otroških očeh. Hkrati pa nas vode velike reke vračajo k Mojzesovi zgodbi, zato so znamenje osvoboditve in rešitve: iz teh voda je bil namreč Mojzes rešen in s tem, ko je vodil svoje ljudstvo skozi Rdeče morje, je postal orodje rešitve, podoba pomoči Boga, ki vidi stisko svojih otrok, sliši njihovo vpitje in stopi dol, da bi jih osvobodil (prim. 2 Mz 3,7). Ob pogledu na zgodbo o Mojzesu, ki je vodil Božje ljudstvo skozi puščavo, se vprašajmo, kaj pomeni biti Božji služabniki v zgodovini, ki jo zaznamujejo vojne, sovraštvo, nasilje in revščina. Kako lahko opravljamo poslanstvo v tej deželi, ob bregovih reke, kjer je bilo prelite toliko nedolžne krvi, medtem ko so obrazi ljudi, ki so nam zaupani, razbrazdani od solza bolečin? To je vprašanje. In kadar govorim o poslanstvu, mislim na poslanstvo v širšem pomenu besede: duhovniško, diakonsko, katehetsko poslanstvo, ki ga opravljajo mnoge posvečene osebe in laiki.
Da bi poskusil na to odgovoriti, se želim zaustaviti ob dveh Mojzesovih držah: poslušnost in posredovanje. Menim, da se to dvoje dotika našega življenja tukaj.
Prva stvar, ki nas pretrese v Mojzesovi zgodbi, je njegova poslušnost Božji pobudi. Vendar pa ne smemo misliti, da je bilo vedno tako: sprva si je domišljal, da se bo sam boril proti krivici in zatiranju. Faraonova hči ga je rešila iz vode Nila in ko je odkril svojo identiteto, je dopustil, da ga je ganilo trpljenje in ponižanje njegovih bratov, tako da se je nekega dne odločil vzeti pravico v svoje roke in ubil Egipčana, ki je grdo ravnal s Hebrejcem. Po tem dogodku je moral pobegniti in več let ostati v puščavi. Tam je živel čas notranjega preverjanja: mislil je, da se bo sam in takoj soočil s krivico, vendar pa je posledično postal ubežnik, moral se je skrivati, živeti v samoti, doživeti grenak občutek neuspeha. Vprašam se: v čem je bila Mojzesova napaka? Mislil je, da je središče, in se zanašal samo na svoje moči. Toda tako je ostal ujetnik najhujših človeških metod, kot je odgovoriti na nasilje z nasiljem.
Včasih se nekaj podobnega lahko zgodi tudi v našem življenju duhovnikov, diakonov, redovnikov in bogoslovcev: globoko v sebi mislimo, da smo središče mi, da se lahko, če že ne v teoriji, pa vsaj v praksi, zanesemo skoraj izključno na svoje sposobnosti; ali kot Cerkev najdemo odgovor na trpljenje in potrebe ljudi s pomočjo človeških sredstev, kot so denar, premetenost, moč. Naše delo pa prihaja od Boga: On je Gospod in mi smo poklicani biti poslušno orodje v njegovih rokah. Mojzes to spozna, ko nekega dne Bog prevzame pobudo in pride k njemu ter se mu prikaže »v ognjenem plamenu iz sredine grma« (2 Mz 3,2). Mojzes se pusti pritegniti, dá prostor čudenju, postavi se v držo poslušnosti, da bi se pustil razsvetliti čaru ognja, pred katerim razmišlja: »Stopim tja in pogledam to veliko prikazen, da grm ne zgori!« (v. 3) To je poslušnost, ki je potrebna pri našem služenju: pristopiti k Bogu s čudenjem in ponižnostjo. Bratje in sestre, ne izgubite čudenja nad srečanja z Bogom, ne izgubite čudenja ob stiku s Božjo Besedo. On je dopustil, da ga je Bog pritegnil in vodil; primat ne gre nam, primat gre Bogu, da bi se zanesli na njegovo Besedo, preden bi uporabili svoje besede; da bi poslušno voljno sprejeli njegovo pobudo, preden bi računali na svoje osebne in cerkvene projekte.
Prav to, da smo poslušni in se se pustimo oblikovati, nam omogoča, da živimo poslanstvo na prenovljen način. Ob Dobrem Pastirju razumemo, da nismo plemenski poglavarji, ampak sočutni in usmiljeni Pastirji; nismo gospodarji ljudstva, ampak služabniki, ki se sklanjajo, da bi umivali noge svojim bratom in sestram; nismo posvetna organizacija, ki upravlja zemeljske dobrine, ampak skupnost Božjih otrok. Bratje in sestre, storimo torej tako kot Mojzes pred Bogom: s ponižnim spoštovanjem sezujmo sandale (prim. v. 5), odvrzimo svojo človeško domišljavost, pustimo se pritegniti Gospodu in gojimo srečanje z Njim v molitvi; vsak dan se približajmo Božji skrivnosti, da bi požgala goščavo našega napuha in pretiranih ambicij ter nas naredil za ponižne sopotnike tistih, ki so nam zaupani.
Ko Mojzesa prečisti in razsvetli Božji ogenj, postane orodje rešitve za svoje, ki trpijo; zaradi poslušnosti do Boga postane sposoben posredovati za brate. To je druga drža, o kateri bi vam rad spregovoril danes: posredovanje. Mojzes je imel izkušnjo sočutnega Boga, ki ne ostane ravnodušen do krika svojega ljudstva in stopi dol, se spusti, da bi ga rešil. To je lepo: spustiti se. Bog se zaradi svoje prizanesljivosti do nas spusti med nas do te mere, da v Jezusu prevzame naše meso, izkusi našo smrt in naš pekel. Vedno se spusti, da bi nas ponovno dvignil. Tisti, ki so imeli to izkušnjo Boga, ga želijo posnemati. Podobno stori Mojzes, ki »se spusti« med svoje: to stori večkrat med prehodom skozi puščavo. V najpomembnejših in najtežjih trenutkih se namreč povzpne na goro Božje navzočnosti, da bi posredoval za ljudstvo, se pravi, da bi se postavil v njegovo zgodovino in ga približal Bogu. Posredovati namreč »ne pomeni zgolj "moliti za nekoga", kot pogosto mislimo. Etimološko pomeni "stopiti v sredino", narediti korak tako, da se postavimo v sredino določene situacije« (C. M. Martini, Un grido di intercessione, Milano, 29. januar 1991); posredovati torej pomeni spustiti se, da bi se postavili sredi ljudstva, »biti mostovi«, ki ga povezujejo z Bogom.
Pastirji morajo razviti prav to veščino, da »hodijo sredi«: sredi trpljenja in solz, sredi lakote po Bogu in žeje po ljubezni svojih bratov in sester. Naša prva dolžnost ni, da smo do potankosti organizirana Cerkev, ampak Cerkev, ki je v Kristusovem imenu sredi trpečega življenja ljudi in si za ljudi umaže roke. Svojega poslanstva ne smemo opravljati tako, da se pehamo za verskim in družbenim ugledom, ampak tako, da hodimo sredi in skupaj; da se naučimo poslušati in vzpostaviti dialog, da sodelujemo med nami duhovniki in z laiki. Rad bi ponovil to pomembno besedo: skupaj. Škofje in duhovniki, duhovniki in diakoni, Pastirji in bogoslovci, posvečeni služabniki in redovniki, vedno moramo gojiti spoštovanje do čudovite posebnosti redovnega življenja: skušajmo med nami premagati skušnjavo individualizma, posameznih interesov. Zelo žalostno je, kadar Pastirji niso sposobni občestva, ne uspejo sodelovati, celo ignorirajo drug drugega! Gojimo medsebojno spoštovanje, bližino in konkretno sodelovanje. Če se to ne dogaja med nami, kako lahko to pridigamo drugim?
Vrnimo se k Mojzesu in da bi poglobili veščino posredovanja, poglejmo njegove roke. Sveto pismo nam v zvezi s tem ponuja tri podobe: Mojzesa s palico v roki, Mojzesa z iztegnjenimi rokami in Mojzesa z rokami, dvignjenimi proti nebu.
Prva podoba, podoba Mojzesa s palico v roki, nam pove, da posreduje s preroštvom. S to palico dela čudeže, znamenja navzočnosti in moči Boga, v imenu katerega govori, glasno obsoja zlo, zaradi katerega trpi ljudstvo, ter prosi faraona, naj jim pusti oditi. Bratje in sestre, da bi posredovali za svoje ljudstvo, smo poklicani tudi mi povzdigniti glas proti krivicam in goljufijam, ki tlačijo ljudi ter uporabljajo nasilje za vodenje poslov v senci konfliktov. Če želimo biti Pastirji, ki posredujejo, ne moremo ostati nevtralni pred bolečino, ki jo povzročajo krivice in nasilje, saj je tedaj, ko sta ženska ali moški ranjena zaradi kršenja njunih temeljnih pravic, prizadet Kristus sam. Vesel sem bil, ko sem v pričevanju duhovnika Luka slišal, da Cerkev nadaljuje s preroškim in pastoralnim služenjem. Hvala! Hvala vam, saj če se obstaja skušnjava, ki se je moramo varovati, je to skušnjava, da bi pustili stvari takšne, kot so, ter se iz strahu, da bi izgubili privilegije in udobje, ne bi zanimali za razmere.
To je prva podoba: Mojzes s palico. Druga podoba: Mojzes z iztegnjenimi rokami. Sveto pismo pravi, da je Mojzes »iztegnil svojo roko nad morje« (2 Mz 14,21). Njegove iztegnjene roke so znamenje, da bo Bog začel delovati. Kasneje bo Mojzes v rokah držal plošči Postave (prim. 2 Mz 34,29), da bi jih pokazal ljudstvu; njegove iztegnjene roke kažejo bližino Boga, ki je na delu in spremlja svoje ljudstvo. Za rešitev od zla ni dovolj preroštvo, ampak je potrebno iztegniti roke k bratom in sestram, jih podpirati na njihovi poti. Lahko si predstavljamo Mojzesa, ki kaže pot in drži za roke svoje ljudstvo, da bi ga spodbudil, naj gre naprej. Štirideset let je, že kot ostarel, ostal poleg svojih: to je bližina. In naloga ni bila lahka: pogosto je moral vzpodbujati ljudstvo, ki je bilo obupano in utrujeno, lačno in žejno, ki se je prepuščalo godrnjanju in lenobi. In da je to nalogo opravil, se je moral boriti tudi sam s seboj, saj je včasih doživljal trenutke teme in potrtosti, kot tedaj, ko je Gospodu rekel: »Zakaj tako grdo ravnaš s svojim služabnikom in zakaj nisem našel milosti v tvojih očeh, da si naložil name breme vsega tega ljudstva? […] Jaz sam ne morem nositi vsega tega ljudstva, kajti pretežko je zame.« (4 Mz 11,11.14) In vendar se Mojzes ni umaknil: vedno je bil blizu Bogu, nikoli se ni oddaljil od svojih. Tudi mi imamo to nalogo. Iztegovati roke, ponovno dvigovati brate, jih spominjati, da je Bog zvest svojim obljubam, jih spodbujati, naj gredo naprej. Naše roke so bile »maziljene z Duhom« ne le za svete obrede, ampak zato da bi spodbujali, pomagali, spremljali ljudi, da bi izstopili iz tega, kar jih hromi, zapira in vzbuja strah.
Nazadnje – tretja podoba Mojzesovih rok – roke, dvignjene proti nebu. Ko ljudstvo pade v greh in si naredi zlato tele, se Mojzes ponovno vzpne na goro – pomislimo, kakšna potrpežljivost! – in izgovori molitev, ki je pravi boj z Bogom, da ne bi zapustil Izraela. Tako daleč gre, da reče: »To ljudstvo je zagrešilo velik greh. Naredili so si boga iz zlata. In zdaj, ko bi ti odpustil njihov greh! Če pa ne, izbriši mene iz svoje knjige, ki si jo napisal!« (2 Mz 32,31-32) Do konca se postavi na stran ljudstva, dvigne roko v njegovo korist. Ne misli na to, da bi rešil samo sebe, ne proda ljudstva zaradi lastnih interesov! Mojzes posreduje, bori se z Bogom; roke drži kvišku v molitvi, medtem ko se njegovi bratje borijo v dolini (prim. 2 Mz 17,8-16). Podpirati boje ljudstva z molitvijo pred Bogom, spodbujati odpuščanje, podeljevati spravo kot kanali Božjega usmiljenja, ki odpušča grehe: to je naša naloga posrednikov!
Predragi, te preroške roke, ki so iztegnjene in dvignjene, zahtevajo napor, ni lahko. Biti preroki, spremljevalci, posredniki, z življenjem kazati skrivnost bližine Boga svojemu ljudstvu, lahko terja celo življenje. Kakor smo slišali v pričevanju s. Regine, je bilo veliko duhovnikov, redovnic in redovnikov žrtev nasilja in napadov, v katerih so izgubili življenje. V resnici so svoje življenje darovali zaradi evangelija in njihova bližina bratom in sestram je čudovito pričevanje, ki so nam ga zapustili ter nas vabi, naj nadaljujemo njihovo pot. Lahko se spomnimo sv. Daniela Combonija, ki je s svojimi brati misijonarji udejanjil veliko delo evangelizacije: dejal je, da mora biti misijonar pripravljen na vse za Kristusa in evangelij ter da so potrebne pogumne in velikodušne duše, ki znajo trpeti in umreti za Afriko.
Rad bi se vam torej zahvalil za to, kar počnete sredi številnih preizkušenj in naporov. Hvala, v imenu celotne Cerkve, za vašo predanost, pogum, žrtve in potrpežljivost. Želim vam, dragi bratje in sestre, da bi bili vedno velikodušni Pastirji in pričevalci: oboroženi le z molitvijo in dejavno ljubeznijo, ki se ponižno pustijo presenetiti Božji milosti in postajajo orodje rešitve za druge; preroki bližine, ki spremljajo ljudstvo; posredniki z dvignjenimi rokami. Naj vas Sveta Devica varuje. Sedaj v tišini pomislimo na te naše brate in sestre, ki so dali življenje med svojim pastoralnim služenjem tukaj in se zahvalimo Gospodu, da je bil blizu. Zahvalimo se Gospodu za njihovo mučeniško bližino. Molimo v tišini.
Hvala za vaše pričevanje in če imate malce časa, molite zame. Hvala.
