Papež kongovskim škofom o Božji bližini in o preroštvu za ljudstvo
Papež Frančišek
Vesel sem srečanja z vami in se vam iz srca zahvaljujem za topel sprejem. Hvala msgr. Utembi Tapi za pozdrav, ki mi ga je namenil in da vam je s svojimi besedami dal glas. Hvaležen sem vam, da pogumno oznanjate Gospodovo tolažbo, ko hodite med ljudmi in z njimi delite njihove napore in upanja.
Lepo mi je bilo, da sem te dneve preživel v vaši deželi, ki s svojim velikim gozdom predstavlja »zeleno srce« Afrike, pljuča za ves svet. Pomembnost te ekološke dediščine nas spominja, da smo poklicani k varovanju lepote stvarstva in ga braniti pred ranami, ki jih povzroča roparska sebičnost. To neizmerno zeleno prostranstvo, ki je vaš gozd, je tudi podoba, ki govori našemu krščanskemu življenju. Kot Cerkev moramo dihati čisti zrak evangelija, pregnati onesnaženi zrak posvetnosti, varovati mlado srce vere. Tako si prestavljam afriško Cerkev in takšno vidim kongovsko Cerkev. Mlado, dinamično, veselo Cerkev, ki jo razvnema misijonarsko hrepenenje, oznanilo, da nas Bog ljubi in da je Jezus Gospod. Vaša Cerkev je prisotna v konkretni zgodovini tega ljudstva, razvejano zakoreninjena v stvarnost, protagonistka ljubezni; skupnost, ki je sposobna pritegniti in okužiti s svojim navdušenjem in zato, tako kakor vaši gozdovi, z veliko »kisika«. Hvala, ker ste pljuča, ki dajejo dihanje vesoljni Cerkvi!
Grdo je začeti odstavek z besedo »žal«, vendar moram. Žal dobro vem, da ima krščanska skupnost v tej deželi tudi drugačen videz. Vaš mlad, svetal in lep obraz je namreč razbrazdan od bolečine in napora, včasih zaznamovan s strahom in malodušnostjo. To je obraz Cerkve, ki trpi za svoje ljudstvo, to je srce, v katerem trepetajoč utripa življenje ljudi z njihovimi radostmi in njihovimi stiskami. To je Cerkev, ki je vidno znamenje Kristusa, ki je še danes zavrnjen, obsojen in zaničevan na tolikih razpelih sveta in joče naše lastne solze. To je Cerkev, ki hoče, tako kot Jezus, obrisati solze ljudstva in se obveže vzeti nase materialne in duhovne rane ljudi, ter poskrbi, da bo nanje tekla živa in zdravilna voda Kristusove strani.
Z vami, bratje, vidim Jezusa, trpečega v zgodovini tega križanega in zatiranega ljudstva, razdejanega od nasilja, ki ne prizanaša nikomur, zaznamovanega z nedolžno bolečino, prisiljenega živeti s kalnimi vodami korupcije in krivice, ki izpridijo družbo, in trpi v tolikih svojih otrocih, ki trpijo revščino. Istočasno pa vidim tudi ljudstvo, ki ni izgubilo upanja, ki z navdušenjem sprejema vero in se ozira k svojim pastirjem, ki se zna vračati h Gospodu in se zaupati njegovim rokam, da bi mir, po katerem hrepeni in ki ga duši izkoriščanje, pristranske sebičnosti, strupi spopadov in zmanipuliranih resnic, lahko končno prišel kot dar od zgoraj.
Človek se vpraša: kako opravljati službo v teh razmerah? Ob misli na vas, pastirji svetega Božjega ljudstva, mi je prišla na misel zgodba Jeremija, preroka, ki je bil poklican, da svoje poslanstvo živi v dramatičnem trenutku Izraelove zgodovine, sredi krivic, gnusob in trpljenja. Svoje življenje je porabil za oznanjevanje, da Bog nikoli ne zapusti svojega ljudstva in nadaljuje mirovne projekte tudi v razmerah, ki se zdijo izgubljene in nepopravljive. Vendar je Jeremija to tolažilno oznanilo vere živel najprej osebno, on je prvi izkusil Božjo bližino. Samo tako je lahko drugim prinašal opogumljajočo prerokbo upanja. Tudi vaša škofovska služba živi med tema dvema razsežnostma, o katerih vam želim spregovoriti: o Božji bližini in o preroštvu za ljudstvo.
Najprej vam želim reči: pustite, da se vas dotakne in vas potolaži Božja bližina. On nam je blizu. Prva beseda, ki jo Gospod nameni Jeremiju, je: »Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal« (Jer 1,5). To je izpoved ljubezni, ko jo Bog izkleše v srce vsakega izmed nas, ki je nihče ne more izbrisati in ki sredi življenjskih viharjev postane vir tolažbe. Za nas, ki smo prejeli klic, naj bomo pastirji Božjega ljudstva, je pomembno, da se zanašamo na to Gospodovo bližino, »se zgradimo v molitvi« stoječ ure pred Njim, pred Gospodom. Samo na ta način se Dobremu pastirju približa ljudstvo, ki nam je zaupano in samo na ta način v resnici postanemo pastirji, ker mi brez Njega ne moremo ničesar storiti (prim. Jn 15,5). Bomo trgovci, učitelji v narekovajih, toda ne bomo sledili Gospodovemu klicu. Naj se ne zgodi, da bi se imeli za samozadostne, še manj da bi v škofovstvu videli možnost za plezanje po družbenih položajih in za uveljavljanje oblasti. Gre za grdega duha karierizma, grd je. In predvsem: naj ne vstopi v vas duh posvetnosti, zaradi katerega si službo tolmačimo po merilih svojih osebnih koristi, kar nas naredi hladne in odmaknjene pri upravljanju tega, kar nam je zaupano; privede nas do tega, da se okoriščamo s svojo vlogo, namesto da bi služili drugim, in da ne negujemo več nepogrešljivega, ponižnega in vsakdanjega odnosa molitve. Ne smemo pozabiti, da je posvetnost najslabše, kar se lahko zgodi Cerkvi, najslabše. Vedno se me dotakne zaključek de Lubacove knjige o Cerkvi, tri štiri zadnje strani. Takole pravi: Posvetna duhovnost je najslabše, kar se lahko zgodi. Še slabše od obdobja posvetnih in konkubinskih papežev. Bodimo pozorni, posvetnost je na dosegu roke.
Dragi bratje škofje, negujmo bližino z Gospodom, da bomo njegove verodostojne priče in glasniki njegove ljubezni pri ljudstvu. Po nas ga On želi maziliti z oljem tolažbe in upanja! Vi bodite glas, s katerim Bog hoče reči Kongovcem: »Sveto ljudstvo si Gospodu, svojemu Bogu« (5 Mz 7,6). Oznanilo evangelija, poživljanje pastoralnega življenja in vodenje ljudstva se ne morejo razrešiti v načelih, ki so oddaljena od resničnosti vsakdanjega življenja, ampak se morajo dotikati ran in sporočati Božjo bližino, da bi ljudje odkrili svoje dostojanstvo Božjih otrok in se naučili hoditi vzravnano, ne da bi kdaj sklonili glavo pred ponižanjem in zatiranjem. Po vas ima to ljudstvo milost, da sliši, da so njemu namenjene besede, podobne tistim, ki jih je Gospod izročil Jeremiju: »Blagoslovljeno ljudstvo si; preden sem te oblikoval v materinem telesu, sem mislil nate, te poznal in te ljubil.« Če negujemo bližino z Bogom, vedno čutimo, da nas žene k ljudstvu in vedno bomo čutili sočutje za tiste, ki so prizadeti. S sočutjem, ki pa ni čustvo, ampak gre za so-čutiti. Opogumljeni in okrepljeni od Gospoda tudi sami postajamo orodje tolažbe in sprave za druge, za zdravljenje ran trpečih, za lajšanje bolečin jokajočih, za dviganje ubogih, za osvobajanje ljudi tolikih oblik suženjstva in zatiranja. Bližina z Bogom torej oblikuje preroke za ljudstvo, ki so sposobni sejati Besedo, ki rešuje, v ranjeno zgodovino svoje dežele.
Da bi vstopili v drugo točko, v preroštvo za ljudstvo, ponovno poglejmo na Jeremijevo izkušnjo. Potem ko je prejel ljubečo in tolažilno besedo Boga, je poklican za »preroka narodov« (prim. Jer 1,59, poslan, da prinese luč v temo, da priča v kontekstu nasilja in pokvarjenosti. In Jeremija, ki je požiral Gospodovo besedo, kolikor je zanj radost in veselje srca (prim. Jer 15,16), priznava, da je prav ta ista beseda sejala vanj neukrotljiv nemir, in ga vodi, da gre k drugim, da bi se jih dotaknila Božja prisotnost. Takole pravi: »V mojem srcu je kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh. Trudim se, da bi ga ugasil, pa ne morem« (Jer 20,9). Božje Besede ne moremo obdržati zase, ne moremo zadržati njene moči. Ona je ogenj, ki sežge našo brezvoljnost in prižge v nas željo, da bi razsvetlili tistega, ki je v temi. Božja Beseda je ogenj, ki gori v notranjosti in nas priganja, da gremo ven! To je naša škofovska identiteta, da smo vžgani od Božje besede, v izhodu k Božjemu ljudstvu, z apostolsko gorečnostjo!
Vendar se lahko vprašamo, kaj vsebuje to preroško oznanilo Besede, to žgati? Preroku Jeremiju Gospod pravi: »Glej, svoje besede polagam v tvoja usta. Glej, postavljam te ta dan nad narode in kraljestva, da ruješ in podiraš, da uničuješ in rušiš, da zidaš in sadiš« (Jer 1,9-10). To so močni glagoli: najprej ruvati in podirati, da bi končno lahko zidal in sadil. Gre za sodelovanje v novi zgodovini, ki jo Bog želi zgraditi sredi sprevrženega in krivičnega sveta. Tudi vi ste torej poklicani, da se še naprej sliši vaša prerokba, vaš preroški glas, da bi se vest čutila izzvana in bi vsak lahko postal protagonist in odgovoren za drugačno prihodnost. Treba je torej ruvati strupene rastline sovraštva in sebičnosti, mržnje in nasilja; porušiti oltarje, posvečene denarju in korupciji; sezidati sožitje, ki bo temeljilo na pravičnosti, resnici in miru, in končno saditi semena prenove, da bo jutrišnji Kongo v resnici bil Kongo, ki ga Gospod sanja: blagoslovljena in srečna dežela, nad katero ne bo nikoli več nasilja, ki ne bo več zatirana in okrvavljena.
Toda bodimo pozorni: ne gre za politično delovanje. Krščansko preroštvo se uteleša v mnogih političnih in družbenih delovanjih, vendar naloga škofov in pastirjev na splošno ni to. Vaša naloga je oznanjevanje Besede, da bi prebudili vest, da bi razkrinkali zlo, da bi opogumili tiste, ki so potrti in brez upanja. »Tolaži, tolaži moje ljudstvo«. Ta odmev, ki se vrača, vrača, je Gospodovo povabilo tolažiti ljudstvo. »Tolaži, tolaži moje ljudstvo«. Gre za oznanilo, ki ga ne oblikujejo samo besede, ampak bližina in pričevanje. Najprej bližina z duhovniki, poslušanje pastoralnih delavcev, spodbujanje k sinodalnemu duhu za skupno delo. In pričevanje, ker morajo pastirji prvi in v vsem biti verodostojni, zlasti pa v negovanju občestva, v moralnem življenju in v upravljanju dobrin. V tem smislu je bistvenega pomena znati graditi harmonijo, ne da bi se postavljali na piedestale, brez ostrine, ampak z dobrim zgledom v medsebojnem podpiranju in odpuščanju, v skupnem delu, kot zgledi bratstva, miru in evangeljske preprostosti. Naj se nikoli ne zgodi, da bi se lahko takrat, ko ljudstvo trpi lakoto, o vas lahko reklo: »ti se za to ne menijo in gredo nekateri na svoje njive, nekateri po svojih opravkih« (prim. Mt 22,5). Ne, prosim vas, posle pustimo zunaj Gospodovega vinograda! Bodimo pastirji in služabniki ljudstva, ne poslovneži! Škofovo vodenje mora biti kakor pastirjevo: pred čredo, sredi črede in za čredo. Pred čredo, da ji nakaže pot. Sredi črede, da začuti vonj črede, da ga ne bi izgubil. Za čredo, da pomaga tistim, ki gredo bolj počasi in tudi, da pusti za nekaj časa čredo samo, da vidi, kje najdeva svojo hrano. Pastir se mora gibati znotraj teh treh položajev.
Dragi bratje škofje, z vami sem podelil, kar sem čutil v srcu: negovati bližino z Gospodom, da bi bili preroška znamenja njegovega sočutja do ljudstva. Prosim vas, da ne zanemarjate pogovora z Bogom, da ne pustite, da bi ogenj preroštva pogasili preračunljivost ali dvoumnosti z oblastjo, pa tudi ne mirno življenje in navajenost. Pred trpečim ljudstvom in pred krivico evangelij zahteva, da povzdignemo glas. Ko zaradi Boga povzdignemo glas tvegamo. To je storil vaš brat, Božji služabnik msgr. Christophe Munzihirwa, pogumen pastir in preroški glas, ki je varoval svoje ljudstvo z darovanjem življenja. Dan pred smrtjo je vsem poslal sporočilo, rekoč: »Kaj še lahko storimo v teh dneh? Ostanimo trdni v veri. Zaupamo, da nas Bog ne bo zapustil in da bo za nas od nekod vstal majhen utrinek upanja. Bog nas ne bo zapustil, če si bomo prizadevali, da bomo spoštovali življenje naših sosedov, kateri koli etnični skupini že pripadajo.« Naslednji dan so ga umorili na enem od mestnih trgov, vendar bo njegovo seme, skupaj s tolikimi drugimi posejano v to deželo, obrodilo sad. Dobro je, da se s hvaležnostjo spominjamo velikih pastirjev, ki so zaznamovali zgodovino vaše države in vaše Cerkve, ki so vas evangelizirali in ki so pred vami hodili v veri. Bratje, to so vaše korenine, ki vas krepijo v evangeljskem žaru. Mislim na dobro, ki sem ga prejel iz poznanstva za Laurentom Monsengwo Pasinyo.
Predragi, ne bojte se biti preroki upanja za ljudstvo, usklajeni glasovi Gospodove tolažbe, vesele priče in oznanjevalci evangelija, apostoli pravičnosti, Samarijani solidarnosti; priče usmiljenja in sprave sredi pobesnelega nasilja ne samo zaradi izkoriščanja virov in zaradi etničnih in plemenskih spopadov, ampak tudi in predvsem zaradi temne sile zla, Božjega in človekovega sovražnika. Vendar nikoli ne izgubite poguma: Križani je vstal, Jezus zmaguje, pravzaprav je že premagal svet (prim. Jn 16,33) in želi zasijati v vas, v vašem dragocenem delu, v vašem rodovitnem semenu miru! Bratje, rad bi se vam zahvalil za vaše služenje, za vašo pastoralno gorečnost, za vaše pričevanje.
In ko sem sedaj prišel na konec tega potovanja, bi rad izrazil vso svojo hvaležnost vam in vsem, ki so ga pripravljali. Potrpežljivo ste morali eno leto čakati, dobri ste! Hvala za to! Dvakrat ste morali delati, ker je bil obisk prvič odpovedan, a vem, da ste usmiljeni do papeža! Zares hvala! Prihajajočega junija boste v Lubumbashi obhajali nacionalni evharistični kongres. Jezus je resnično navzoč in delujoč v evharistiji. V njej pomirja in ozdravlja, tolaži in združuje, razsvetljuje in spreminja; v njej navdihuje, podpira in vašemu služenju daje učinkovitost. Naj prisotnost Jezusa, krotkega in iz srca ponižnega pastirja, zmagovalca nad zlom in smrtjo, preoblikuje to veliko deželo in naj bo vedno vaše veselje in vaše upanje!
Samo še eno stvar bi dodal. Rekel sem, bodite usmiljeni. Usmiljenje. Vedno odpuščati. Ko pride vernik se spovedati, pride prosit odpuščanje, pride prosit očetovo nežnost. In mi z obsojajočim prstom sprašujemo, kolikokrat si storil, kako si to storil. Tako ne. Opuščati vedno. »Toda ne vem, Zakonik pravi tako«. Zakonik moramo poznati, ker je resen, toda srce pastirja gre onkraj. Tvegajte, za odpuščanje tvegajte, vedno. Vedno odpuščajte med zakramentom sprave in tako boste sejali seme odpuščanja za vso družbo. Iz srca vas blagoslavljam. In prosim vas, še naprej molite zame, saj je ta služba še kar težka. Toda zaupam vam. Hvala.
