Papež Frančišek v pogovoru za belgijski tednik Tertio o koncilu, sinodi, vojni, ekonomiji

Andreja Červek – Vatikan

Pogovor s svetim očetom se je odvijal 19. decembra 2022 v Domu svete Marte. Tednik Tertio ga je objavil v flamskem jeziku, istočasno (28. februarja 2023 ) pa je v francoščini bil objavljen v katoliškem tedniku Dimanche, prav tako belgijskem. S papežem se je pogovarjal novinar Emmanuel Van Lierde.

Drugi vatikanski koncil

Začela sta pri drugem vatikanskem koncilu, ki ga papež Frančišek pogosto izpostavlja.

»Zgodovinarji pravijo, da je potrebno eno stoletje, da bi videli vse posledice odločitev koncila in bi se jih udejanjilo. Pred nami je še štirideset let. Zelo sem zaskrbljen zaradi koncila, ker je pri tem dogodku šlo dejansko za Božji obisk svoje Cerkve. Koncil je bil ena od tistih stvari, ki jih Bog opravi v zgodovini po svetih ljudeh. Morda se nihče ni zavedal, kaj se bo zgodilo, ko ga je Janez XXIII. napovedal. Bil je človek, odprt za Gospodove pozive. Tako Bog govori svojemu ljudstvu. In tam je dejansko govoril. Koncil ni prinesel samo prenove Cerkve. Ni bil samo vprašanje prenove, ampak izziv, da bi Cerkev postala vedno bolj živa. Koncil ne prenavlja, ampak pomlajuje Cerkev. Cerkev je mati, vedno hodi spredaj. Koncil je odprl vrat za večjo zrelost, ki je bolj usklajena z znamenji časov. Dogmatična konstitucija o Cerkvi Lumen gentium je eden najbolj tradicionalnih dokumentov, hkrati pa tudi najbolj sodobnih, kajti v strukturi Cerkve je tradicionalno – če je dobro razumljeno – vedno sodobno. Zato ker se tradicija nenehno razvija in raste. Kot je dejal francoski menih iz 5. stoletja, Vincent de Lérins, se dogme morajo razvijati, a v skladu z naslednjo metodologijo: “Da so se utrdile z leti, razširile s časom, izboljšale s starostjo.“ Ko izhajamo iz korenin, nenehno rastemo. Koncil je storil ta korak naprej, ne da bi odrezal korenine, sicer ni mogoče roditi sadov. Koncil je glas Cerkve za naš čas in v tem trenutku – stoletju – ga mi uresničujemo.«

Sinodalnost in Sveti Duh

Aktualizacija in realizacija koncila pa vključujeta tudi spodbujanje k sinodalnosti, o čemer je papež spregovoril v nadaljevanju.

»Obstaja nekaj, kar ne smemo spregledati. Ob koncu koncila je Pavel VI. bil pretresen nad ugotovitvijo, da je Cerkev na Zahodu skoraj izgubila sinodalno razsežnost, medtem ko so jo vzhodne katoliške Cerkve znale ohraniti. Zato je naznanil ustanovitev tajništva sinode škofov, ki bi bilo namenjeno vlaganju v sinodalnost Cerkve. V zadnjih šestdesetih letih se je ta sinodalnost vedno bolj razvijala. Počasi se je razjasnilo nekatere stvari. Na primer, ali imajo samo škofje pravico do glasovanja, saj včasih ni bilo jasno, ali ženske lahko glasujejo. Med sinodo o Amazoniji, oktobra 2019, so stvari v zvezi s tem dozorele. Prišlo je do posebnega dogodka. Ko se je sinoda končala, se je vse udeležence in vse škofe po svetu vprašalo, katero temo bi želeli videti na dnevnem redu prihodnje sinode. Prva nakazana tema je bilo duhovništvo, zatem pa sinodalnost. Očitno je šlo za skupno temo, za katero so škofje menili, da je prišel čas za njeno obravnavo. Ob petdeseti obletnici tega stalnega organa škofovske sinode so nekateri teologi o tem govorili v enem dokumentu. Prihajamo od daleč, sedaj smo tukaj in moramo iti dalje. To pa počnemo prek sedanjega sinodalnega procesa in dve sinodi o sinodalnosti nam bosta pomagali razjasniti pomen in metodo procesa odločanja Cerkve.«

»Pomembno je jasno povedati, da sinoda ni parlament. Sinoda ni raziskava mnenj na desni in na levi strani. Glavni protagonist sinode je Sveti Duh. Če Sveti Duh ni navzoč, ne more biti sinode. Sinoda je cerkvena izkušnja, katere predsednih in glavni akter je Sveti Duh. Duh deluje na dva načina. Predvsem naredi neke vrste ropotarnico. Pomislimo na binkošti – kakšen ropot! Zdi se, da je s svojim izlitjem karizem ustvaril nered in kaos. Zatem pa ustvari red. Ali bolje povedano, ustvari harmonijo, kar je višja vrsta reda. Druga zanimiva stvar pa je, da se med sinodo veliko govori. Vsak udeleženec ima štiri minutni govor. Po treh govorih je vedno štiri minute namenjene tišini, času za molitev, da bi nam Duh lahko pomagal. Sinodo obravnavati kot parlament je napačno. Sinoda je zbor vernikov, je zbor vere, ki jo vodi Sveti Duh, a ga tudi skuša in zapeljuje hudi duh.«

Svetovna vojna po koščkih

Naslednje vprašanje se je nanašalo na »tretjo svetovno vojno po koščkih« in realni možnosti za dosego miru, pri čemer ima svojo vlogo tudi vatikanska diplomacija. Vojno v Ukrajini je označil za strahotno grozoto.

»Vatikan si je ta konflikt vzel k srcu že od prvega dne. Dan po začetku invazije sem osebno obiskal rusko veleposlaništvo. To je bilo nekaj, česar papež še nikoli ni storil in česar papež običajno ne počne. Izrazil sem tudi pripravljenost, da grem v Moskvo in poskušam doseči, da se konflikt ne bi nadaljeval. Vatikan je bil od začetka do danes vedno v središču dogajanja. Več kardinalov je že odpotovalo v Ukrajino, kardinal Konrad Krajewski je tja odpotoval šestkrat, da bi pomagal ukrajinskemu ljudstvu. Hkrati se ne nehamo pogovarjati z ruskim ljudstvom, da bi nekaj storili.«

»Ta vojna je strašna, je neizmerno grozodejstvo. V njej se bori veliko plačancev. Nekateri so zelo kruti, zelo kruti. Prihaja do mučenj, mučijo otroke. Veliko otrok, ki so v Italiji z materami, ki so begunci, je prišlo k meni. Še nikoli nisem videl ukrajinskega otroka, ki bi se smejal. Zakaj se ti otroci ne smejijo? Kaj so videli? To je grozljivo, res grozljivo. Ti ljudje trpijo, trpijo zaradi agresije. V stiku sem tudi z več Ukrajinci. Predsednik Volodimir Zelenski je poslal več delegacij, da bi se pogovorile z mano.«

»Mi od tukaj počnemo, kar lahko, da bi pomagali prebivalstvu. A trpljenje je zelo veliko. Spomnim se, kaj so mi starši govorili: “Vojna je norost.“ Druge opredelitve ni. Počutimo se zelo vpleteni v to vojno, ker se odvija blizu nas. Toda po svetu že leta potekajo vojne, ki jim ne posvečamo pozornosti: v Mjanmaru, Siriji, kjer vojna traja že 13 let, Jemnu, kjer otroci nimajo izobrazbe in kruha, kjer so lačni ... Z drugimi besedami: svet je dejansko vedno v vojni. V zvezi s tem je nekaj treba obsoditi: veliko orožarsko industrijo. Trgovina z orožjem. Ko bogata država začne slabeti, pravimo, da potrebuje vojno, da bi lahko šla dalje in postala še močnejša. In za to se pripravlja orožje. Obstaja pa tudi trgovina z orožjem. Znebijo se vsega starega orožja, ki ga imajo, in poiščejo novo. To je grozno. Pravijo – ne vem, ali je to res –, da je španska državljanska vojna služila za preizkušanje orožja za drugo svetovno vojno. Ne vem, ali je to res, ampak orožje se vedno testira, ali ni tako? To je industrija uničevanja, industrija vojne, industrija sveta v vojni. V približno enem stoletju smo doživeli tri velike svetovne vojne: vojno 1914–18, vojno 1939–45 in sedanjo vojno, ki je prav tako svetovna vojna, v kateri bogate države dobavljajo svoje orožje.«

»Vsaka vojna je poraz. Pa vendar se ne naučimo ničesar, ničesar. In zdaj, ko še eno živimo od blizu, je treba upati, da se bomo iz nje – če bo Bog dal – končno nekaj naučili. Vse to se je začelo s Kajnom in Abelom in se nadaljuje vedno znova. Zame je vse to zelo boleče, zelo boleče. In ne morem se postaviti ne na eno stran in ne na drugo. Vojna je zlo samo po sebi. (...) Ukrajino vidimo, ker je blizu. Vojna je norost, je samomor, je samouničenje. Mir, prosim, mir!«

Bogoslužje in služenje

Pogovor s svetim očetom se je nadaljeval v smeri vprašanja o liturgiji na eni strani in karitativnih delih na drugi, za keteri je dejal, da si ne nasprotujeta.

»Ti dve poslanstvi ne moremo postaviti eno proti drugi. Nista si nasprotni. Molitev, čaščenje in bogočastje ne pomenijo umika v zakristijo. Cerkev, ki ne obhaja evharistije, ni Cerkev. A to prav tako ni Cerkev, ki se skriva v zakristiji. Nastaniti se v zakristiji ni pravo bogočastje. Evharistično obhajanje ima posledice. Gre za lomljenje kruha. To vsebuje družbeno obveznost, obvezost, da skrbimo za druge. Molitev in obveznost gresta skupaj. Čaščenje Boga in služenje našim bratom in sestram gresta skupaj, saj v vsakem bratu in sestri vidimo Jezusa Kristusa.«

»A pazite, socialna zavzetost Cerkve je odziv, posledica bogoslužja. Zato te zavzetosti ne smemo zamenjevati z dobrodelnim delovanjem, ki ga lahko izvaja tudi nevernik. Družbeno delovanje Cerkve izhaja iz njene biti, saj v njej prepoznava Jezusa. Je tako močno, da je celo merilo, po katerem bomo, kot nam pravi Jezus, sojeni.« Papež je navedel 25. poglavje Matejevega evangelija, v katerem Jezus pravi: “Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, v ječi sem bil in ste me obiskali, bolan sem bil in ste me oskrbeli ...“ »Vse to so socialna dela, ki pa se jih nikoli ne opravlja zaradi socialne obveznosti ali dolžnosti, ampak ker je Jezus v njih prisoten. Vendar pa Jezusa ne bom v njih nikoli prepoznal, če ga ne bom prepoznal tudi v čaščenju in bogočastju. Oboje gre skupaj. Mora biti povezano. Cerkev, ki je samo bogočastje, ni Cerkev, kakor tudi popolnoma socialna Cerkev ni Cerkev. Prvo je posledica drugega in drugo vodi k prvemu. Pomembno je ohraniti to vez in interakcijo.«

»Bogočastje in služenje bližnjemu gresta skupaj. Mi častimo samo Boga, a istočasno služimo bližnjemu, ki je podoba Boga. Ta vez je vedno obstajala, že v Stari zavezi. Ko Bog Izraelcem izroči svoje zakone in svoje zapovedi, kaj pravi na koncu? “Poskrbite za siroto, vdovo, tujca, migranta.“ Zahteva posebno pozornost do tistih, ki so v stiski.«

Srečanje med mladimi in starimi

V nadaljevanju je beseda tekla o pomembnem odnosu med mladimi in ostarelimi. »V dialogu med različnimi generacijami se zgodijo zelo lepe stvari,« je dejal papež in navedel besede preroka Joela: »Prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere, vaši starčki bodo sanjali sanje« (Jl 3,1).

»Mladi in stari se srečujejo. Starejšega človeka se ne bi smelo hraniti v skladišču ali muzeju, ampak mora še naprej dajati družbi to, kar ima v sebi. Starost je poslanstvo. Skrbeti moramo za ostarelega kot za dragulj. Četudi ni več pri dobrem zdravju ali se popolnoma ne zaveda stvari, moramo zanj skrbeti kot za dragulj, kajti ta oseba, ta moški ali ženska, nam je dala življenje. Zato moramo zanjo skrbeti.«

»Mladi niso tukaj zato, da bi se jih razvadilo ali da se jih ne bi vznemirjalo. Pomagati jim moramo rasti v modrosti. Srečanje med mladimi in starimi je torej preroško. To sem velikokrat doživel z mladimi. Na primer, spomnim se, da smo mladim predlagali igrati na kitaro v nekem domu za starejše osebe. “Joj, kakšen dolgčas!“ “Vseeno pojdimo.“ In potem niso več hoteli oditi. Začeli so peti in z ostarelimi so se začeli pogovarjali. Tisti mladi so odkrili nekaj v ostarelih osebah. Starejši znajo, kako govoriti, vedo, kje je problem. Eden od njih mi je pripovedoval, da je šel skozi zelo komplicirano obdobje svojega življenja in hodil po zelo težkih poteh, vključno z odvisnostjo. Družina za to sploh ni vedela, saj je znal vse skrivati. Njegova babica, pa je opazila in mu je nežno rekla: “Čakam te. Ko boš hotel, jaz sem tukaj. Podpiram te, rada te imam.“ Babica mu je vlila nekaj upanja, da se ne bi počutil kot slab človek. Stari starši so spomin, ki nam posreduje znanje. Mladim omogočiti stik s svojimi starimi starši pomeni sejati prihodnost. Moramo jih ceniti. Niso nek odpadni material, kakor to tudi mladi niso. Pustiti jim, da delajo, kar hočejo, je isto, kot da bi jih prepustili njihovi usodi, jih zaradi lastne udobnosti izključili iz svojega življenja. Skrbite za oboje, mlade in stare, pomagajte jim, da se srečujejo. Joelov stavek je zelo lep.«

Babica z vnukom, o kateri govori papež v intervjuju. Srečal jo je v mestu Iaşi, 1. junija 2019, med apostolskim potovanjem v Romunijo

Papež je pokazal fotografijo med svojim obiskom Romunije leta 2019, na kateri mu babica kaže svojega vnuka. »Ko sem vstopil na glavni trg mesta Iaşi, da bi se srečal z družinami in mladimi, se je trlo ljudi. Videl sem neko starko, ki mi je kazala otroka, starega kakšna dva meseca. Bila je nasmejana, kakor da bi govorila: “To je moje upanje, sedaj lahko sanjam.“ Ganilo me je. V tistem trenutku sem bil tako ganjen, da ji nisem mogel reči: “Gospa, pridite z mano, pokažimo ga vsem.“ Ob koncu mojega govora pa sem o tem pripovedoval in rekel, da stari starši sanjajo, ko vidijo rasti svoje vnuke, in da vnuki postanejo pogumni, ko se lahko naslonijo na korenine svojih starih staršev. Spontano sem rekel: “Škoda da ni fotografije.“ A fotograf mi je odgovoril, da je videl moje navdušenje in je naredil fotografijo. To je ta fotografija z zgodbo zadaj, ki meni zelo veliko pove. Stari človek z otrokom, ki pravi: “To je moja moč. To je moja prihodnost.“ Otrok pa lahko reče: “To je moja moč.“ Ta fotografija je simbol vezi med starimi starši in vnuki. Pomembno je, da imajo otroci stik s svojimi starimi starši. Zelo je pomembno.«

Zdravstveno delo kot poklicanost

O zaposlenih v zdravstvu je papež Frančišek dejal, da opravljajo zelo pomembno, vredno in potrebno delo.

»Če se to delo živi kot poklicanost, z nežnostjo, ima veliko vrednost. Žalostno je, da v nekaterih domovih za starejše sprejmejo preveč komercialno smer, zaradi česar se izgubi nežnost,« je dejal in pripovedoval, da je kot škof v Buenos Airesu rad hodil darovat maše v domove za ostarele. »Poskrbel sem, da sem vedno imel na razpolago dovolj časa, tako sem se najprej pogovarjal z vsemi in šele nato daroval mašo. Spominjam se, da sem enkrat – nekateri se bodo razjezili, ker to pripovedujem, a bom vseeno povedal –, ko je prišel trenutek za obhajilo, rekel: “Če kdo želi obhajilo, naj dvigne roko.“ In sem šel do tistih, ki niso mogli vstati. Seveda so vsi dvignili roke. Bila je tam tudi neka gospa, ki sem jo obhajal, zatem pa me je prijela za roko in mi rekla: “Hvala, hvala, jaz sem judinja.“ Odgovoril sem ji: “Dobro, ta, ki sem ti ga dal, je tudi bil jud.“ Ostarela oseba išče družbo, bližino in stik, ki gre onkraj vere. Škofom pravim: “Pojdite v domove za ostarele, obiščite starostnike.“.«

Socialna ekonomija

Ob koncu je sveti oče spregovoril še o ekonomiji ter poudaril, da mora vsebovati socialno razsežnost.

»Družbeni nauk Cerkve – od papeža Leona XIII. do danes – lahko navdihuje. Ta nauk analizira ekonomska vprašanja, začenši z evangelijem. Dejansko moramo imeti pogum, da sanjamo tudi ekonomije, ki niso popolnoma liberalne. Ekonomija lahko zagotovo vključuje tudi krščanske smernice. Neka pomembna ekonomistka mi je enkrat rekla: “Pri svojem delu sem vedno poskušala vzpostaviti dialog med ekonomijo, humanizmom in vero. Ko sem isto poskušala narediti s financami – finance, humanizem, vera – ni funkcioniralo.“ Z ekonomijo moramo biti previdni: če se ta preveč osredotoča samo na finance, na številke, za katerimi ne stojijo prave entitete, se ekonomija razprši in lahko privede do resne izdaje. V tem trenutku imamo izjemne osebe, ki razmišljajo o ekonomiji, med njimi je tudi nekaj žensk. Ženske so geniji ustvarjalnosti. Ekonomija mora biti socialna ekonomija. Izrazu “ekonomija trga“ je Janez Pavel II. dodal “socialna“, torej socialna ekonomija trga. Vedno je treba upoštevati socialno. V tem trenutku je ekonomska kriza nedvomno resna, kriza je strašna. Velika večina ljudi po svetu nima dovolj za jesti, nima dovolj za živeti. Bogastvo je v rokah majhnega števila ljudi, ki vodijo velika podjetja in ki so včasih nagnjeni k izkoriščanju. (...) Ekonomija mora vedno biti socialna, v službi socialnega.«