Sveti oče: ljubezen do Marije, molitev za pokojne in pozornost do revnih

Andreja Červek – Vatikan

Generalni kapitelj Kongregacije marijanskih klerikov Brezmadežnega spočetja Device Marije letos poteka v kontekstu 350. obletnice ustanovitve kongregacije. Nastala je decembra 1670 v Krakovu na Poljskem. Kljub nelahkim začetkom se njen ustanovitelj sveti Stanislav Jezusa Marije ni vdal in je zaupal v moč Svetega Duha, na kar je na začetku govora spomnil tudi papež Frančišek. »In da bi naredili zaklad iz dediščine, ki vam jo je zapustil s svojo vztrajnostjo, bi se skupaj z vami želel spomniti treh glavnih smernic njegove in vaše duhovnosti, zaznamovanih z živo asketsko in pastoralno dinamiko: ljubezen do Device Marije, molitev za pokojne in pozornost do revnih.«

Ljubezen do Marije

Zanimivo je videti, kaj je sveti Stanislav učil o marijanski pobožnosti. Pravi, da je osnovna pobožnost do Brezmadežne Marije »posnemanje njenega evangeljskega življenja«. »To je pomembno,« je poudaril papež, »ker se resnična pobožnost do Gospodove Matere hrani in raste s poslušanjem in premišljevanjem Božje besede: Marija je žena evangelija (prim. Mt 12,46-50).«

Molitev za pokojne

Drugi temeljni vidik kongregacije je molitev za pokojne, kar je značilno za njihovo eshatološko razsežnost. »Sveti Stanislav pa v ta pogled na končno obzorje umesti posebno molitev za dve veliki skupini ubogih svojega časa: za vojake, ki so padli v boju, in za umrle zaradi kuge. Samo pomislimo, da je bilo v 17. stoletju zaradi epidemij in vojn iztrebljenih približno 60 odstotkov evropskega prebivalstva! Treba je bilo torej moliti za duše umrlih ter za tolažbo družin in skupnosti, zaznamovanih z bolečino in žalovanjem zaradi izgube bližnjih (prim. Jn 11,35-36),« je dejal in pripomnil, da je molitev za vojake potrebna tudi danes, saj umirajo vsepovsod.

Pozornost do revnih

Tretja poteza, o kateri je spregovoril sveti oče, pa je bila pozornost do revnih, zlasti kot podpora župnikov: »Marijanski kleriki so tako pomagali k odzivanju na nekatere resne probleme svojega časa: oslabitev vere, predvsem med nižjimi razredi, pomanjkanje duhovniških in redovnih poklicev, revščina velikega dela prebivalstva (prim. Mt 9,35-38).«

Umeščenost v konkretnost svojega časa

Sveti Stanislav je začrtal smernice duhovnosti in delovanja, ki so bile dobro umeščene v konkretni zgodovini ljudi njegovega časa. Za kongregacijo pa je pomembno, da postane priča tega ter se še naprej ustvarjalno odziva na izzive, ki jih prinaša tudi naša doba. »Ne obupajte, če naletite na nasprotovanja ali težave. Pomislite na velike preizkušnje, s katerimi se je skozi stoletja soočala vaša redovna družina, na primer kako se je na začetku dvajsetega stoletja skrčila na enega samega člana! Z Božjo pomočjo ste si opomogli, tako da vas je danes približno petsto redovnikov, ki so prisotni v devetnajstih državah sveta,« je dejal papež in pri tem spomnil na blaženega Jurija Matulaitisa (1871–1927), marijanskega klerika, duhovnika, škofa in apostolskega nuncija v Litvi, ki je imel bistveno vlogo pri preporodu kongregacije. »Znal je obnoviti vitalnost skupnosti, tako da je posodobil njene konstitucije in spodbujal njeno delo brez strahu, celo tako, da je deloval v ilegali in tvegal aretacijo, ne da bi se odrekel spodbujanju ljubezni in edinosti med redovniki in verniki.«

Papež je marijanske klerike spodbudil, naj ohranjajo zvestobo svojemu izvoru pri tej »preroški pozornosti na današnji čas«. To so storili tudi v zadnjem času, ko so med svoje pastoralne prioritete uvrstili odprtost do laikov, zaščito življenja od spočetja do smrti, pozornost do zadnjih in podporo družinam v težavah. Izpostavil je center za napro tehnologijo in pomoč družinam, ki so ga ustanovili v Lichenu na Poljskem, ter nova misijonska območja, ki so jih odprli v Aziji in Afriki. »Gospod naj vam pomaga hoditi naprej po teh poteh,« je dejal sveti oče.

Brezmadežna

Ob koncu je spregovoril še o treh marijanskih nazivih, s katerimi jih je sveti Janez Pavel II. vabil k čaščenju Brezmadežne. »Marija, Sedež modrosti, da bi vaše evangeljsko pričevanje bilo trdno in zanesljivo; Marija, Tolažnica žalostnih, da bi ljudje našega časa v vas našli ljubezen in sočutje in bi jih vaša dejavna ljubezen in vaše nesebično služenje pritegnilo k Bogu; Marija, Mati usmiljenja, da bi bili bogati z materinskim sočutjem do duš, odrešenih s Kristusovo krvjo in zaupanih vam.« Papež Frančišek je sklenil, naj pri tem ne pozabijo na Božji slog: bližino, usmiljenje in nežnost. Naš Bog je namreč ravno takšen: blizu, usmiljen in nežen. »Redovnik, duhovnik mora biti blizu, mora biti usmiljen, vse odpustiti, in mora biti nežen, ne agresiven, ampak potrpežljiv in radodaren vse dni.«