Sveti oče posvečenim osebam o treh izzivih, pričevanju in služenju
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Govor papeža Frančiška
Dragi bratje duhovniki, diakoni in bogoslovci, drage posvečene osebe, dober večer in lep praznik!
Srečen sem, da se srečam z vami prav danes, na praznik Gospodovega darovanja v templju, ko na poseben način molimo za posvečene osebe. Tako kot Simeon, vsi pričakujemo Gospodovo luč, da bi razsvetlila temo našega življenja, še bolj pa si vsi želimo doživeti isto izkušnjo, ki jo je imel on v jeruzalemskem templju: držati Jezusa v naročju. Držati ga v naročju, tako da ga imamo pred očmi in na srcu. Na ta način, če postavimo Jezusa v središče, se pogled na življenje spremeni; in kljub težavam ter naporom čutimo, da nas obdaja njegova luč, tolaži nas njegov Duh, spodbuja nas njegova Beseda, podpira nas njegova ljubezen.
Pri tem mislim na pozdravne besede kardinala Ambonga, ki se mu zahvaljujem; spregovoril je o »velikanskih izzivih«, s katerimi se je treba soočati pri uresničevanju duhovniškega in redovniškega poslanstva v tej deželi, zaznamovani s »težkimi in pogosto nevarnimi razmerami«, s tolikšnim trpljenjem. Kljub temu pa je, kot je spomnil, v služenju evangeliju tudi veliko veselja ter veliko duhovnih in redovnih poklicev. Tu je obilje Božje milosti, ki deluje prav v slabotnosti (prim. 2 Kor 12,9) in zaradi katere skupaj z laiki morete ustvarjati upanje v pogosto bolečih razmerah vašega ljudstva.
Gotovost, ki nas spremlja tudi v težavah, prejemamo zaradi zvestobe Boga. On po preroku Izaiji pravi: »V puščavi napravim pot, v pustinji reke.« (43,19) Želim vam predlagati nekaj razmislekov, izhajajoč prav iz teh Izaijevih besed: Bog odpira poti v naših puščavah in mi, posvečeni služabniki in posvečene osebe, smo poklicani biti znamenje te obljube in jo uresničevati v zgodovini svetega Božjega ljudstva. Vendar pa, k čemu konkretno smo poklicani? Da bi služili ljudstvu kot pričevalci Božje ljubezni. Izaija nam pomaga razumeti, kako.
Po prerokovih ustih se Gospod obrača na svoje ljudstvo v dramatičnem trenutku, ko so bili Izraelci izgnani v Babilon in zasužnjeni. Bog ima sočutje do njih in jih želi potolažiti. Ta del Izaijeve knjige je znan kot »Knjiga tolažbe«, saj Gospod svojemu ljudstvu govori besede upanja in obljube odrešitve. Najprej spomni na vez ljubezni, ki ga povezuje z njegovim ljudstvom: »Nikar se ne boj, sam sem te odkupil, poklical sem te po imenu: moj si! Če pojdeš čez vode, bom s teboj, in čez reke, te ne preplavijo; če pojdeš skoz ogenj, ne zgoriš in plamen te ne bo ožgal.« (43,1-2) Tako se Gospod razodeva kot Bog usmiljenja in nam zagotavlja, da nas nikoli ne bo pustil samih, da nam bo vedno stal ob strani, da nam bo zatočišče in moč v težavah. Bog je sočuten. Tri imena, tri značilnosti Boga so usmiljenje, sočutje in nežnost. Skupaj tvorijo bližino Boga: Bog, ki je blizu, sočuten in nežen.
Dragi duhovniki in diakoni, posvečene osebe, bogoslovci: po vas Gospod želi tudi danes maziliti svoje ljudstvo z oljem tolažbe in upanja. In vi ste poklicani, da postanete odmev te Božje obljube; da spominjate, da nas je On ustvaril in da pripadamo Njemu; da spodbujate pot skupnosti in jo spremljate v veri naproti Njemu, ki že hodi poleg nas. Bog ne dopusti, da bi nas vode preplavile, niti da bi nas ogenj ožgal. Bodimo nosilci tega oznanila sredi trpljenja ljudi. To pomeni biti služabniki ljudstva: duhovniki, redovnice, misijonarji, ki so izkusili veselje osvobajajočega srečanja z Jezusom in ga ponujajo drugim. Ne pozabimo: duhovništvo in posvečeno življenje postaneta sušna, če ju živimo, da bi se »posluževali« ljudstva, namesto da bi mu »služili«. Ne gre za poklic, kjer je pomemben zaslužek ali družbeni položaj, niti ne za to, da bi poskrbeli za družino, iz katere izhajamo, ampak je poslanstvo biti znamenje Kristusove navzočnosti, njegove brezpogojne ljubezni, odpuščanja, s katerim nas želi spraviti, sočutja, s katerim želi poskrbeti za uboge. Poklicani smo bili, da bi podarili svoje življenje za brate in sestre; da bi jim prinašali Jezusa, ki edini ozdravi rane srca.
Da bi tako živeli svojo poklicanost, imamo vedno izzive, s katerimi se moramo soočati, skušnjave, ki jih moramo premagati. Želim se na kratko zaustaviti ob naslednjih treh: duhovna povprečnost, posvetno udobje, površinskost.
Najprej, premagati duhovno povprečnost. Kako? Gospodovo darovanje v templju, ki ga na krščanskem Vzhodu imenujejo »praznik srečanja«, nas spominja na prioriteto v našem življenju: srečanje z Gospodom, zlasti v osebni molitvi, saj je odnos z Njim temelj našega delovanja. Ne pozabimo, da je skrivnost vsega molitev, saj poslanstvo in apostolat nista v prvi vrsti naše delo in nista odvisna samo od človeških sredstev. In rekli mi boste: da, res je, toda zaradi obveznosti, pastoralnih potreb, apostolskih naporov in utrujenosti lahko tvegamo, da ne bo dovolj časa in energije za molitev. Zato bi rad podelil nekaj nasvetov: najprej držimo se določenih bogoslužnih ritmov molitve, ki zaznamujejo dan, od maše do brevirja. Vsakodnevno obhajanje evharistije je utripajoče srce duhovniškega in redovniškega življenja. Brevir nam omogoča, da molimo skupaj s Cerkvijo in redno: nikoli ga ne zanemarimo! Prav tako ne opuščajmo spovedi: vedno moramo prejeti odpuščanje, da lahko podarjamo usmiljenje. Še en nasvet: kot vemo, se ne smemo omejiti na obredno izgovarjanje molitev, ampak moramo vsak dan nameniti čas intenzivni molitvi, da bi bili z Gospodom: od srca do srca; podaljšan čas adoracije, premišljevanje Besede, rožni venec; globoko srečanje z Njim, ki ga ljubimo bolj kot vse drugo. Poleg tega se lahko sredi dejavnosti zatečemo tudi k molitvi srca, h kratkim molitvam, besedam hvale, zahvale in prošnje, ki jih ponavljamo Gospodu, kjer koli smo. Molitev nas decentralizira, odpira nas Bogu, postavlja nas nazaj na noge, saj nas postavi v njegove roke. Molitev v nas ustvarja prostor za izkušnjo Božje bližine, tako da njegova Beseda postane domača nam in prek nas tudi tistim, ki jih srečujemo. Brez molitve ne pridemo daleč. Nazadnje, da bi premagali duhovno povprečnost, se nikoli ne naveličajmo klicati Marije, naše Matere, in se od nje učiti, kako zreti Jezusa in mu slediti.
Drugi izziv je premagati skušnjavo posvetnega udobja, udobnega življenja, ko bolj ali manj uredimo vse stvari in gremo lenobno naprej, iščemo svoje udobje in se vlečemo dalje brez navdušenja. Toda na ta način izgubimo bistvo poslanstva, ki je v tem, da izstopamo iz ozemlja jaza, da bi šli naproti bratom in sestram ter v imenu Boga udejanjali umetnost bližine. S posvetnostjo je povezano veliko tveganje, zlasti v kontekstu revščine in trpljenja: da bi izkoristili vlogo, ki jo imamo, za zadovoljevanje svojih potreb in udobja. Žalostno je, kadar smo usmerjeni vase in postanemo hladni birokrati duha. Namesto da bi služili evangeliju, se začnemo ukvarjati z upravljanjem financ in s kakšnim poslom, ki bi nam prinesel korist. Bratje in sestre, škandalozno je, kadar se to zgodi v življenju duhovnika ali redovnika, ki bi moral biti zgled zmernosti in notranje svobode. Kako lepo je ohranjati jasne namene in ne sklepati kompromisov glede denarja; z veseljem sprejeti evangeljsko uboštvo in delati skupaj z ubogimi! In kako lepo je biti sijoč v živetju celibata kot znamenja popolne razpoložljivosti za Božje kraljestvo! Naj se ne zgodi, da bi bile v nas namesto tega zasajene tiste pregrehe, ki bi jih radi izkoreninili pri drugih in v družbi. Prosim, bodimo pozorni na posvetno udobje.
Končno, tretji izziv je premagati skušnjavo površinskosti. Če Božje ljudstvo čaka, da bi ga dosegla in potolažila Gospodova Beseda, potrebujemo duhovnike in redovnike, ki so pripravljeni, formirani in goreči za evangelij. V roke nam je bil položen dar, zato bi bilo ošabno misliti, da lahko živimo poslanstvo, h kateremu nas je Bog poklical, ne da bi vsak dan delali na sebi in se ustrezno formirali, tako v duhovnem življenju kot glede teološkega znanja. Ljudje ne potrebujejo uradnikov svetega ali diplomantov, ki so ločeni od ljudi. Dolžni smo vstopati v srce krščanske skrivnosti, poglabljati razumevanje njenega nauka, preučevati in premišljevati Božjo besedo; hkrati pa ostati odprti za zaskrbljenosti našega časa, za vse bolj zapletena vprašanja naše dobe, da bi razumeli življenje in potrebe ljudi, da bi razumeli, kako jih prijeti za roko in jih spremljati. Zato formacija duhovnikov ni nekaj izbirnega. To pravim bogoslovcem, vendar velja za vse: formacija je pot, po kateri je treba hoditi vedno, vse življenje. Imenuje se stalna formacija, traja vse življenje.
S temi izzivi, o katerih sem vam spregovoril, se je potrebno soočati, če želimo služiti ljudem kot pričevalci Božje ljubezni, kajti služenje je učinkovito le, če poteka prek pričevanja. Ne pozabite te besede: pričevanje. Potem ko je izrekel besede tolažbe, Gospod po Izaiju pravi: »Kdo izmed njih je to oznanil in nam dal slišati prejšnje reči? Vi ste moje priče.« (43.9.10) Priče. Da bi bili dobri duhovniki, diakoni in posvečene osebe, niso dovolj besede in nameni: to, kar govori, je predvsem življenje sámo. Dragi bratje in sestre, ob pogledu na vas se zahvaljujem Bogu, ker ste znamenja Jezusove navzočnosti, ki hodi po ulicah te dežele in se dotika življenja ljudi, njihovih telesnih ran. Še vedno pa potrebujemo mlade, ki bodo rekli »da« Gospodu; še druge duhovnike in redovnike, ki bi v svojem življenju pustili, da se razodeva Njegova lepota.
V svojih pričevanjih ste me spomnili, kako težko je živeti poslanstvo v deželi, ki je bogata s številnimi naravnimi lepotami in viri, a jo ranijo izkoriščanje, korupcija, nasilje in krivica. Govorili pa ste tudi o priliki o dobrem Samarijanu: Jezus je tisti, ki hodi po naših cestah in se, zlasti po svoji Cerkvi, ustavi in poskrbi za rane zatiranih. Predragi, služenje, h kateremu ste poklicani, je prav to: nuditi bližino in tolažbo, kot luč, ki vedno gori sredi tolikšne teme. Učimo se od Gospoda, ki je blizu, vedno. In da bi bili bratje in sestre vseh, bodite najprej bratje in sestre med seboj: pričevalci bratstva, nikoli v sporu; pričevalci miru, ki se učijo premagovati tudi posebne vidike kultur in etničnega porekla. Kot je dejal Benedikt XVI., ko je nagovoril afriške duhovnike, »vaše pričevanje o mirnem življenju, ki presega plemenske in rasne meje, se lahko dotakne src« (Apostolska spodbuda Africae Munus, 108).
Pregovor pravi: »Veter ne zlomi tistega, kar se zna upogniti.« Zgodovina mnogih ljudstev te celine je bila žal upognjena in ranjena z ranami in nasiljem; zato se iz srca dviga želja, da jim tega ne bi bilo več treba početi, da se jim ne bi bilo treba več podrejati oblastnosti močnejšega, da jim ne bi bilo treba več sklanjati glave pod jarmom krivice. Toda besede pregovora lahko sprejmemo predvsem v pozitivnem smislu: gre za upogibanje, ki ni sinonim za šibkost, temveč za trdnost; pomeni torej biti prožni, premagati togosti; pomeni gojiti poslušno človeštvo, ki se ne zapira v mržnjo in zamero; pomeni biti razpoložljivi zato, da bi se pustili spremeniti, ne da bi se oklepali lastnih idej in stališč. Če se ponižno sklonimo pred Bogom, On stori, da postanemo kakor On: tisti, ki delajo za usmiljenje. Ko ostajamo poslušni v Božjih rokah, nas On oblikuje in iz nas naredi ljudi, ki so spravljeni, ki se znajo odpreti in vzpostaviti dialog, sprejemati in odpustiti, vlivati reke miru v suhe stepe nasilja. In tako, kadar se razbesnijo viharji sporov in razdeljenosti, se ti ljudje ne morejo zlomiti, saj so polni Božje ljubezni. Takšni bodite tudi vi: poslušni Bogu usmiljenja, ki jih nikoli ne zlomijo vetrovi razdeljenosti.
Sestre in bratje, iz srca se vam zahvaljujem za to, kar ste in kar delate, zahvaljujem se vam za vaše pričevanje Cerkvi in svetu. Ne obupajte, potrebujemo vas! Ste dragoceni, pomembni: to vam pravim v imenu celotne Cerkve. Želim vam, da bi bili vedno kanali Gospodove tolažbe in veseli pričevalci evangelija; preroštvo miru v spiralah nasilja; učenci Ljubezni, pripravljeni zdraviti rane ubogih in trpečih. Ponovno se vam zahvaljujem, sestre in bratje, za vaše služenje in vašo pastoralno gorečnost. Blagoslavljam vas in vas nosim v srcu. Vi pa, prosim, ne pozabite moliti zame. Hvala.
