Papež: Sanjam Cerkev, ki je bolj pastoralna, bolj pravična in bolj odprta

Andreja Červek – Vatikan

Ob deseti obletnici pontifikata se je sveti oče pogovarjal z Elisabetto Piqué, novinarko argentinskega dnevnega časopisa La Nación. Dejal je, da ga je v teh letih posebej razveseljevalo »vse, kar se nanaša na pastoralno smer odpuščanja in razumevanja oseb«: »Vsem dati mesto v Cerkvi.« Njegove sanje so, da bi Cerkev odprla vrata: »Odpreti vrata in prehoditi poti.« Cerkev, ki si jo predstavlja v naslednjih letih, je »bolj pastoralna, bolj pravična, bolj odprta« v skladu s smerjo, ki jo je začrtal drugi vatikanski koncil: »To pot moramo prehoditi. Konkretnost tega je težka.«

Ključna beseda je »vsi«

Na novinarkine besede, da se zelo ozira na »izgubljene ovce« in da je to povzročilo krizo pri nekaterih katoličanih, kot pri starejšem bratu iz prilike o izgubljenem sinu, papež odgovori, da se to vedno dogaja. »Ključna Jezusova beseda je “vsi“. Zame je to ključ za pastoralno odprtost. Vsi v hiši. Hrupno je, a vsi smo znotraj doma.« Seveda pred spremembami obstajajo upiranja in nasprotovanja. Tudi Jezus je imel veliko nasprotnikov. A delovati je treba v svobodi Svetega Duha in iskati Božjo voljo. Sveti oče izpostavi pomembnost formacije bodočih duhovnikov in potrebo po reviziji semenišč.

O reformi in »spreobrnjenju papeštva«

Na vprašanje o reformah pove, da »so bili dikasteriji reorganizirani in enako je tudi kardinalski zbor bolj svoboden«. V zvezi ekonomskim vprašanjem izpostavi pomembno vlogo kardinala Pella, ki mu je pomagal pri izvedbi ekonomske reforme, za kar mu je papež zelo hvaležen. »Tajništvo za ekonomijo mi sedaj pri tem zelo pomaga. Prej je bil p. Guerrero, ki je v treh letih in pol uredil zadeve, sedaj pa je tam laik Maximino Caballero.«

O spreobrnjenju papeštva, o katerem Frančišek piše v svojem programskem dokumentu Evangelii Gaudium, spomni na to, kar so storili Pavel VI., »veliki mož, svetnik«, Janez Pavel II., »veliki evangelizator«, Janez Pavel I., »pastir, ki je želel končati nekatere stvari, ki niso šle dobro«, in Benedikt XVI., »pogumni mož«, ki se je odlikoval po globini svojega učiteljstva. »Bil je prvi papež, ki je uradno obravnaval vprašanje zlorab. Bil je velik teolog, a tudi človek, ki je deloval. Benedikta pogrešam, saj je bil moj tovariš.«

Sinoda in glasovanje žensk

V ospredje je prišlo tudi vprašanje o sinodalnosti. »Pred približno desetimi leti je bil opravljen resen razmislek in pripravljen dokument, ki sem ga podpisal skupaj s teologi, v katerem je pisalo: “To je največ, kar smo dosegli, zdaj je potrebno nekaj več.“ Vsi so se na primer strinjali, da ženske ne morejo glasovati. Zato je bilo na sinodi za Amazonijo postavljeno vprašanje: Zakaj ženske ne morejo glasovati? Ali so drugorazredni kristjani?« Na vprašanje, ali bo zdaj glasovala samo ena ženska ali vse, je papež je odgovoril: »Glasovali bodo vsi tisti, ki se bodo udeležili sinode. Povabljeni udeleženci ali opazovalci ne bodo glasovali. Vsakdo, ki se udeleži sinode, ima pravico glasovati. Ne glede na to, ali je moški ali ženska. Vsi, vsi. Beseda “vsi“ je zame temeljnega pomena.«

Ideologija spola je ena najnevarnejših ideoloških kolonizacij

Sveti oče v nadaljevanju pogovora zatrdi, da ne piše nove okrožnice, in nikalno odgovori na vprašanje, ali so ga prosili, naj napiše dokument na temo spola. V zvezi s tem pojasni, da »vedno razlikuje med pastoralnim delom z ljudmi različne spolne usmerjenosti in ideologijo spola. To sta dve različni stvari. Ideologija spola je v tem času ena najnevarnejših ideoloških kolonizacij. Presega spolno področje. Zakaj je nevarna? Ker razvodeni razlike, bogastvo moških in žensk ter vsega človeštva pa je v napetosti razlik. Raste prek napetosti razlik. Vprašanje spola razvodeni razlike in naredi svet enak, vse je topo, vsi so enaki. To pa je v nasprotju s človekovo poklicanostjo.«

»Vojna me boli«

V zvezi z Ukrajino je novinarko zanimalo, ali se poboje, ki se tam dogajajo, lahko opredeli kot genocid. Papež odgovarja, da seveda gre za tehnično besedo, »a očitno je, da ko se bombardira šole, bolnišnice, zatočišča, imamo vtis, da ne gre toliko za zavzetje teritorija, ampak za uničenje. Ne vem, ali je to genocid ali ni. To je treba proučiti in pravilno definirati. Zagotovo pa to ni vojna etika, ki bi je bili vajeni.«

Doda, da Vatikan na tem področju deluje po diplomatski poti, »da bi ugotovil, ali je mogoče kaj doseči«. Pojasni, da »Vatikan nima mirovnega načrta«, temveč »služenje miru«, ki poteka diskretno, s tistimi, ki so odprti za dialog, tudi v pričakovanju srečanja svetovnih predstavnikov o tem vprašanju: »Vatikan dela.«

Papež zatrdi, da je pripravljen iti v Kijev: »Želim iti v Kijev. A pod pogojem, da grem v Moskvo. Šel bom na oba kraja ali pa nobenega od njiju.« Na vprašanje, ali je odhod v Moskvo nemogoč, odgovori, da ni nemogoč: »Ne trdim, da je to mogoče. Ni nemogoče. Upamo, da nam bo uspelo ... ni nobene obljube, ničesar. Teh vrat še nisem zaprl.« Toda ali jih Putin zapira? »Morda pa bo postal raztresen in jih bo odprl, ne vem. Vojna me boli. To je tisto, kar želim povedati. Vojna me boli.«

Potovanje v Argentino?

Seveda je tu še vprašanje papeževega morebitnega potovanja v Argentino. Ponovi, da bi rad šel v Argentino in da če tega doslej ni storil, je to zaradi vrste razlogov, ki so se sčasoma nabrali. »Ni bilo nobene zavrnitve, vse je bilo načrtovano ... zgodilo se je, da so se stvari zapletle ... dve leti je bila pandemija, zaradi katere so bila potovanja, ki jih je bilo treba opraviti, preložena ... Želim iti, upam, da bom šel. Upam, da mi bo uspelo.« Vendar dodaja: »Rešitev države ne bo prišla z mojim potovanjem. Z veseljem bom šel, vendar je treba malo razmislil o stvareh, ki jih je treba storiti, da bo država napredovala.«

Na koncu je papež na vprašanje o napakah, ki jih je storil v teh desetih letih pontifikata, odgovoril, da je vzrok vsake napake nepotrpežljivost: »Včasih mi požene kri v glavo. Potem človek izgubi potrpežljivost. In ko izgubiš mir, ti spodrsne in delaš napake. Treba je znati čakati.«