Papež Frančišek semeniščnikom: Nikoli biti ločeni od črede, vedno z njo hoditi

Andreja Červek – Vatikan

Obletnica semenišča je lepa priložnost, da se Bogu zahvalijo za veliko število duhovnikov, ki so ga v teh letih obiskovali, je dejal papež in z naklonjenostjo izpostavil, da se semenišče odziva na aktualne zahteve Cerkve, ko vzgaja in usposablja diakone in laike, ki bodo članom svetega Božjega ljudstva pomagali pri življenju njihove poklicanosti, da so učenci misijonarji. »Ta klic dobi še večjo pomembnost v luči sinodalne poti, na katero se je podala vsa Cerkev,« je dejal in zatem spregovoril o treh značilnostih sinodalnega procesa, ki so bistvene tudi za formacijo bodočih duhovnikov.

Poslušati Gospoda, da bi lahko oznanjali evangelij

Prva značilnost je poslušanje, zlasti poslušanje Gospoda. »Vemo, da sami ne moremo storiti ničesar, kajti če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni graditelji (prim. Ps 127,1). To zavedanje nas kliče, da vsak dan naredimo prostor v svojem življenju za Gospoda, za premišljevanje njegove Besede, da bi našli luč na svoji poti s pomočjo duhovnega vodstva, predvsem pa preživeli čas z Njim v molitvi, ga poslušali v tišini pred tabernakljem. Nikoli ne pozabite,« je izpostavil sveti oče, »kako pomembno je, da se postavite pred Gospoda, da bi prisluhnili temu, kar vam želi povedati. Poslušati Božji glas v globini svojega srca in razločevati njegovo voljo je namreč nepogrešljivo za našo notranjo rast, zlasti ko se nahajamo pred nujnimi in težkimi nalogami. S tega vidika vam življenje v semenišču že ponuja možnost, da gojite navado molitve, ki vam bo služila pri prihodnji službi. Hkrati pa poslušanje Gospoda pomeni tudi odgovor vere na vse, kar je On razodel in kar Cerkev posreduje, da boste lahko učili in oznanjali drugim resnico in lepoto evangelija na pristen in vesel način.«

Hoditi skupaj – vedno skupaj s čredo

Druga značilnost sinodalne poti, o kateri je govoril papež, je skupna hoja. »Čas formacije je priložnost za poglobitev duha bratskega občestva, ne samo med vami, ampak tudi z vašim škofom, prezbiterji krajevne Cerkve, posvečenimi osebami in verniki laiki, kot tudi z vesoljno Cerkvijo. Moramo se prepoznati kot del enega velikega ljudstva, ki je prejelo Božje obljube kot dar in ne kot privilegij. Enako je tudi vaša poklicanost dar, ki naj služi izgradnji Kristusovega telesa (prim. Ef 4,12). Dobri pastir namreč hodi skupaj s čredo: včasih spredaj, da kaže pot, včasih v sredini, da opogumlja, in včasih zadaj, da spremlja tiste, ki težje sledijo. Vedno si zapomnite, da je pomembno hoditi s čredo, nikoli biti od nje ločeni.«

Pričevati – biti znamenje Cerkve v izhodu

Tretja značilnost je pričevanje. »Poslušanje Boga in hoja skupaj z drugimi prinašata sadove, da postanemo živa znamenja Jezusa, prisotnega v svetu,« je dejal sveti oče in semeniščnikom zaželel, da bi jih leta v semenišču pripravila za popolno podaritev Bogu in njegovemu svetemu ljudstvu: »Cerkev potrebuje vaše navdušenje, vašo velikodušnost in vašo gorečnost, da bi vsem pokazali, da je Bog vedno z nami, v vsaki življenjski okoliščini. Molim, da bi v različnih oblikah vzgojnega in karitativnega apostolata, v katerega ste že vključeni, bili vedno znamenje Cerkve v izhodu (prim. Evangelii gaudium, 20) ter bi pričevali in delili usmiljeno Jezusovo ljubezen z vsemi člani človeške družine, zlasti z revnimi in ljudmi v stiski. Dragi prijatelji, poslušanje, skupna hoja in pričevanje zaznamujejo sinodalno pot Cerkve in tudi vašo pot proti duhovniškemu posvečenju.«