Papež Frančišek mladim Madžarom: Ne virtualizirajte življenja!

Andreja Červek – Vatikan

Mladi so svetega očeta pričakali s pesmijo in tradicionalnimi madžarskimi plesi. Sledila so pričevanja treh dijakov in ene študentke, ki so odprli vrsto tem in papežu zastavili vprašanja. Dejal jim je, da nihče ne more zavzeti njihovega mesta v zgodovini Cerkve in sveta. Spodbudil jih je, naj si zastavljajo visoke cilje in vanje vlagajo. Jezus ne zatira njihovih sanj, ampak popravi način, kako jih naj uresničijo; nikoli ne razvrednoti njihovih pričakovanj, temveč dvigne raven njihovih želja. Jezus je srečen, če dosegamo visoke cilje – želi nas žive, dejavne in kot protagoniste.

Mladost je čas pomembnih vprašanj in odgovorov

Mladost je čas velikih vprašanj in velikih odgovorov, je papež povzel besede škofa Ferenca Palánkija, ki je kot odgovoren za pastoralo mladih svetega oče prvi nagovoril. In pomembno je, da je nekdo, ki bo sprožil in prisluhnil vprašanjem mladih ter jim ne bo dajal enostavnih in vnaprej pripravljenih odgovorov, ampak jim bo pomagal, da se brez strahu podajo na pustolovščino življenja v iskanju velikih odgovorov. Tako je namreč počel Jezus. Papež se je navezal na besede 15-letnega fanta Bertalana, ki je dejal, da Jezus ni nek lik iz knjige pravljic ali super junak iz stripa. »Res je,« mu je pritrdil sveti oče, »Kristus je Bog iz mesa in kosti, živi Bog, ki se nam je približal; je Prijatelj, najboljši med prijatelji, je Brat, najboljši med brati, in zelo dobro zna postavljati vprašanja. V evangeliju pravzaprav On, ki je Učitelj, zastavlja vprašanja, preden poda odgovore.«

Bog ne želi obsoditi, ampak odpustiti

Papež je spomnil na evangeljski prizor z ženo, ki so jo pismouki in farizeji obtoževali prešuštva. Ko Jezus ostane sam z njo, jo vpraša: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« In ona odgovori: »Nihče, Gospod.« (prim. Jn 8,10-11). »In ko to pove, razume, da Bog ne želi obsoditi, ampak odpustiti. Bog vedno odpušča, pripravljen je, da nas pobere ob vsakem padcu! Z Njim se zato nikoli ne smemo bati hoditi in napredovati v življenju,« je izpostavil in navedel še srečanje vstalega Jezusa z Marijo Magdaleno na velikonočno jutro. Jokala je ob praznem grobu, Jezus pa jo vpraša: »Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?« (Jn 20,15) »In tako Marija iz Magdale, v živo ganjena, odpre svoje srce, mu pove o svoji tesnobi, razkrije svoje želje in svojo ljubezen.«

Srečanje z mladimi je bilo obogateno s madžarskimi tradicionalnimi plesi

Jezus ne razvrednoti naših pričakovanj in želja

Oglejmo si še prvo Jezusovo srečanje s tistimi, ki bodo pozneje postali njegovi učenci. Dva med njimi, ki ju usmeri Janez Krstnik, gresta za Jezusom. Gospod se obrne in jima zastavi eno samo vprašanje: »Kaj iščeta?« (Jn 1,38). Vprašata ga, kje stanuje, a On jima ne pove naslova, ampak skupaj z njima stopi na pot: »Pridita in bosta videla« (Jn 1,39). »Ne pridiga, ampak hodi z njima po poti: ne želi, da bi bili njegovi učenci šolarji, ki ponavljajo učno snov, ampak mladi ljudje, ki so svobodni in na poti, tovariši na poti Bogu, ki posluša njihove potrebe in je pozoren na njihove sanje,« je pojasnil sveti oče. Pozneje, po daljšem času, mladima učencema močno zdrsne: Jezusu namenita napačno prošnjo, da bi namreč bila na njegovi desnici in levici, ko bo postal Kralj. A zanimivo je, da ju Jezus ne graja zaradi njune predrznosti. Ne pravi jima: »Kako si upata kaj takega, nehajta sanjariti o teh stvareh!«

»Ne, Jezus ne zatre njunih sanj, ampak popravi način, kako naj jih uresničita; sprejme njuno željo, da bi prišla visoko, a vztraja pri eni stvari, ki si jo je treba dobro zapomniti: človek ne postane velik, če se povzpne nad druge, ampak če se poniža k drugim; ne na račun drugih, ampak če služi drugim (prim. Mk 10,35-45). Vidite, Jezus je srečen, da dosegamo visoke cilje. Ne želi nas lenih na foteljih, ne želi nas tihih in plahih, želi nas žive, dejavne, kot protagoniste. In nikoli ne razvrednoti naših pričakovanj, ampak nasprotno, dvigne raven naših želja.«

Srečanja v športni dvorani Papp Laszlo v Budimpešti se je udeležilo 12.000 mladih

Kako v življenju zmagati?

Da bi v življenju zmagali, sta pomembna dva temeljna koraka: postaviti si visok cilj in uriti se, je nadaljeval papež. »Imaš talent? Zagotovo ga imaš! Ne dajaj ga na stran, misleč, da je za srečo potreben le minimum: izobrazba, služba, malo zabave ... Ne, uporabi vse, kar imaš. Imaš neko dobro lastnost? Brez strahu vlagaj vanjo! Ali v srcu čutiš, da imaš sposobnost, s katero lahko narediš veliko dobrega? Ali čutiš, da je lepo ljubiti Gospoda, ustvariti veliko družino, pomagati ljudem v stiski? Ne misli, da so to neuresničljive želje, ampak vlagaj v velike življenjske cilje!«

Na drugem mestu je urjenje. »Kako? V pogovoru z Jezusom, ki je najboljši možni trener. On ti prisluhne, te motivira, verjame vate in ve, kako iz tebe izvabiti najboljše. In vedno vabi, da oblikuješ ekipo: nikoli sami, ampak z drugimi. To je zelo pomembno. Če želiš dozoreti in rasti v življenju, napreduj skupaj kot ekipa, v skupnosti, v doživljanju skupnih izkušenj. Namesto tega je danes velika skušnjava, da se zadovoljimo z mobilnim telefonom in nekaj prijatelji. A četudi to počnejo mnogi in četudi se ti zdi, da je to tisto, kar želiš početi, to ni dobro. Ne moreš se zapreti v majhno skupino prijateljev in se pogovarjati samo prek telefona.«

Vzeti si čas za tišino

Sveti oče je izpostavil še en pomemben element pri urjenju, o čemer je med svojim pričevanjem spregovorila 20-letna študentka Krisztina. Gre za tišino. »Rad bi vam rekel: ne bojte se iti proti toku, vsak dan poiskati čas za tišino, da se ustavite in molite. Danes vam vse govori, da morate biti hitri, učinkoviti, pravzaprav popolni, kot stroj! Toda potem se zavemo, da nam pogosto zmanjka bencina in ne vemo, kaj naj storimo. Zelo dobro je, da se znamo ustaviti in napolniti gorivo, da si napolnimo baterije. Vendar bodite previdni: da se ne potopite v svojo otožnost ali premlevate o svoji žalosti, da ne razmišljate o tem, kdo mi je naredil to ali ono, in ne ustvarjate teorij o tem, kako se drugi obnašajo; to ni dobro!«

Prosim vas, ne virtualizirajte življenja

»Tišina so tla, kjer lahko gojimo blagodejne odnose, saj nam omogoča, da Jezusu zaupamo to, kar živimo, mu prinesemo obraze in imena, nanj preložimo tegobe, pregledamo prijatelje in zanje izrečemo molitev. Tišina nam daje priložnost, da preberemo kakšno stran v evangeliju, ki nagovarja naše življenje, da slavimo Boga in tako v srcu ponovno najdemo mir. Tišina dopušča, da v roke vzameš knjigo, ki je nisi prisiljen brati, a ti pomaga brati človeško dušo; da opazuješ naravo, da nisi v stiku samo s stvarmi, ki jih je ustvaril človek, in da odkriješ lepoto, ki nas obdaja. Vendar pa tišina ni za to, da se prilepimo na telefone in socialna omrežja; ne, prosim vas: življenje je realno, ne virtualno, ne odvija se na zaslonu, življenje se dogaja v svetu! Prosim vas, ne virtualizirajte življenja! Ponavljam: ne virtualizirajte življenja, ki je realno.«

Sveti oče, vidno navdušen nas srečanjem z mladimi Madžari

Molitev kot pogovor, da bi bili resnični ljudje

Tišina so torej vrata molitve in molitev so vrata ljubezni, je nadaljeval papež in se navezal na besede 17-letne Dore, ki je o veri spregovorila kot o ljubezenski zgodbi, v kateri se vsak dan spoprijema s težavami najstništva, a ve, da je Nekdo z njo in zanjo in da Nekdo, Jezus, z njo premaguje vse ovire. »Molitev pri tem pomaga,« je dodal papež, »saj je pogovor z Jezusom, tako kot je maša srečanje z Njim, spoved pa objem, ki ga dobimo od Njega.« Spomnil je na velikega madžarskega skladatelja Franza Liszta. Med čiščenjem njegovega klavirja so našli jagode rožnega venca, ki se je verjetno strgal in so jagode padle vanj. Lahko si predstavljamo, kako je pred komponiranjem ali nastopom bil navajen moliti: z Gospodom in Marijo se je pogovarjal o tem, kar je imel rad, ter je svojo umetnost in talente polagal v molitev. »Molitev ni dolgočasna,« je pripomnil sveti oče. »Mi jo naredimo dolgočasno. Molitev je srečanje, srečanje z Gospodom, in to je lepo.«

»Ko molite, se ne bojte prinesti Jezusu vse, kar se dogaja v vašem notranjem svetu: čustva, strahove, težave, pričakovanja, spomine, upanje. Molitev je pogovor, je življenje. Bertalana danes ni bilo sram vsem povedati o strahu, ki ga včasih paralizira, in naporu, da bi se približal veri. Kako lepo je, ko ima človek pogum za resnično, kar ne pomeni, da se nikoli ne boji, ampak da se odpre in podeli svoje slabosti z Gospodom in drugimi, brez skrivanja, zakrinkanosti in nadevanja maske. Gospod, kot nam govori vsaka stran evangelija, ne dela velikih stvari z izjemnimi ljudmi, ampak z resničnimi ljudmi. Kdor pa se zanaša na svoje sposobnosti in živi na podlagi videza, da bi bil videti dobro, Boga ohranja daleč od svojega srca. Jezus s svojimi vprašanji, s svojo ljubeznijo in s svojim Duhom koplje v nas, da bi nas naredil za resnične ljudi. In danes je velika potreba po resničnih ljudeh! Danes zelo potrebujemo resnične ljudi.« Danes obstaja nevarnost, da bi postali nepristne osebe.

Pomagajmo svetu živeti v miru

In o tem je med srečanjem govoril tudi 17-letni dijak Todor, ki sicer pripada ukrajinski grko-katoliški eparhiji. Kot je dejal, je gorečnost za poslanstvo anestezirana zaradi našega varnega življenja, medtem ko sta nedaleč stran vojna in trpljenje na dnevnem redu. »Tu je torej povabilo: vzemimo življenje v svoje roke in pomagajmo svetu živeti v miru. Dovolimo si nelagodje in se vprašajmo: Kaj delam za druge, za Cerkev, za družbo? Ali živim z mislijo na svoje dobro ali pa se za koga izpostavim, ne da bi preračunaval lastne interese? Vprašajmo se o svoji zastonjskosti, o svoji sposobnosti ljubiti kot Jezus, torej služiti.«

Vera vodi k svobodnemu dajanju

Ob koncu je sveti oče z zbranimi mladimi želel še podeliti misli o odlomku iz 6. poglavja Janezovega evangelija, ki govori o mladem fantu, ki je skupaj z ostalo množico poslušal Jezusa. Verjetno je vedel, da bo srečanje trajalo dolgo, in je bil previden: s seboj je prinesel kosilo. Jezusu se je množica zasmilila in jo je hotel nasititi. V svojem slogu učencem zastavlja vprašanja, da bi sprostil njihovo energijo. Enega od njih vpraša, kako naj to stori, in dobi logičen odgovor: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos« (Jn 6,7). Kot da bi hotel reči: matematično je to nemogoče. Drugi medtem zagleda tistega fanta in poda opazko, a spet pesimistično: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« (Jn 6,9). A za Jezusa je to dovolj, da naredi znameniti čudež pomnožitve kruha. Sveti oče je pripomnil, da smo z malimi stvarmi, ki jih imamo, tudi z našimi grehi, Jezusu dovolj. Kar moramo storiti, je, da vse to pustimo v Jezusovih rokah, in to je dovolj.

Vendar pa evangelij ne omenja ene podrobnosti, ki jo prepušča naši domišljiji: kako so učenci prepričali tega mladeniča, da je dal vse, kar je imel? Morda so ga prosili, naj razdeli svoje kosilo, on pa se je ozrl naokoli in videl na tisoče ljudi. In morda je tako kot oni odgovoril z besedami: »To ni dovolj, zakaj mene prosite in ne poskrbite za to vi, ki ste Jezusovi učenci?« Morda so mu odgovorili, da ga za to prosi sam Jezus.

»In on naredi nekaj izjemnega: v celoti zaupa in ničesar ne zadrži zase. Prišel je, da bi prejel od Jezusa in sedaj je on ta, ki daje Jezusu. Tako se zgodi čudež. Nastane iz podelitve: pomnožitev, ki jo naredi Jezus, se začne, ko mladenič deli z Njim in za druge. Malo, kar je imel, ta mladenič, v Jezusovih rokah postane veliko. K temu vodi vera: k svobodi dajanja, k navdušenju nad dajanjem, k premagovanju strahov, k tveganju! Prijatelji, vsak izmed vas je dragocen za Jezusa in tudi zame! Ne pozabi, da nihče ne more zavzeti tvojega mesta v zgodovini Cerkve in sveta: nihče ne more storiti tega, kar lahko storiš samo ti. Pomagajmo si torej verjeti, da smo ljubljeni in dragoceni, da smo ustvarjeni za velike stvari. Molimo za to in se pri tem medsebojno spodbujajmo!«