Papež v Budimpešti, mestu mostov in svetnikov: Ponovno najti evropsko dušo
Andreja Červek – Vatikan
»Iz Budimpešte, mesta mostov in svetnikov, mislim na vso Evropo in molim, da bi kot enotna in solidarna bila tudi v naših dneh dom miru in preroštvo sprejemanja,« je papež Frančišek zapisal v častno knjigo. In to so bili tudi osrednji poudarki njegovega prvega govora na madžarskih tleh, ki ga je imel med srečanjem s predstavniki oblasti, civilne družbe in diplomatskim zborom v nekdanjem karmeličanskem samostanu v Budimpešti.
Madžarsko prestolnico je opisal s treh vidikov: je mesto zgodovine, mesto mostov in mesto svetnikov. V zgodovini ima središčno mesto. Kot priča pomembnih preobratov skozi stoletja pa je »poklicana biti protagonistka sedanjosti in prihodnosti«.
Mesto zgodovine
Budimpešta je zgodovinsko mesto. O njenem starodavnem izvoru pričajo ostanki iz keltske in rimske dobe. Bila je prestolnica Avstro-Ogrskega cesarstva. V prejšnjem stoletju je bila deležna nasilja in zatiranja s strani nacistične in komunistične diktature. Med drugo svetovno vojno pa je bila prizorišče deportacije na več deset tisoč prebivalcev, ostali judje pa so ostali zaprti v getu in podvrženi množičnim pobojem. V tem kontekstu je bilo mnogo pogumnih ljudi – papež je izpostavil nuncija Angela Rotto – , veliko odpornosti in veliko dela za obnovo, »tako da je Budimpešta eno od evropskih mest z največjim odstotkom judovskega prebivalstva, središče države, ki pozna vrednost svobode in ki, potem ko je plačala visoko ceno diktaturam, v sebi nosi poslanstvo varovanja zaklada demokracije in sanj o miru«.
Zdi se, da smo priča zatonu sanj o miru
Papež je spomnil na ustanovitev Budimpešte pred natanko 150 leti. Nastala je leta 1873 z združitvijo treh mest: Bude in Obude na zahodnem bregu Donave s Pešto na nasprotnem bregu. »Nastanek te velike prestolnice v osrčju celine spominja na enotno pot Evrope, na kateri najde Madžarska svojo vitalno rečno strugo. V povojnem obdobju je Evropa skupaj z Združenimi narodi predstavljala veliko upanje v skupni cilj, da bo tesnejša vez med narodi preprečila nadaljnje konflikte. V svetu, v katerem živimo, pa se zdi, da je navdušenje nad skupnostno politiko in multilaterlalizmom pretekli spomin: zdi se, da smo priča žalostnemu zatonu enoglasnih sanj o miru, medtem ko si svoj prostor ustvarjajo solisti vojne. Na splošno se zdi, da se je razblinilo navdušenje nad gradnjo miroljubne in stabilne skupnosti narodov, medtem ko se označujejo ozemlja, beležijo razlike, ponovno bohotijo nacionalizmi ter se poostrujejo sodbe in načini izražanja do drugih. Na mednarodni ravni se celo zdi, da politika razburja ljudi, namesto da bi reševala probleme, da pozablja na zrelost, ki jo je dosegla po vojnih grozotah, in se vrača v neke vrste vojni infantilizem. Toda mir ne bo nikoli prišel z zasledovanjem lastnih strateških interesov, temveč s politiko, ki je sposobna gledati na celoto, na razvoj vseh: pozorna na ljudi, revne in prihodnost; ne le na moč, dobiček in priložnosti v sedanjosti.«
Ponovno najti evropsko dušo
Papež je poudaril, da je v tem zgodovinskem trenutku Evropa temeljnega pomena: »Kajti zahvaljujoč svoji zgodovini predstavlja spomin človeštva in je zato poklicana, da ponovno sprejme vlogo, ki ji je lastna: da povezuje oddaljene, sprejema ljudstva in ne dopusti, da bi kdo bil za vedno sovražnik. Bistveno je torej ponovno najti evropsko dušo: navdušenje in sanje očetov ustanoviteljev, državnikov, ki so znali videti onkraj svojega časa, onkraj nacionalnih meja in takojšnjih potreb ter so tako oblikovali diplomacijo, ki je bila zmožna ponovno sešiti enotnost, ne pa povečati luknje.« Papež je tukaj navedel De Gasperija, Schumana in Adenauerja, ki so izpostavljali ustvarjalni trud za vzpostavljanje svetovnega miru, ter se vprašal, kje je »ustvarjalni trud za mir« v zvezi z Ukrajino.
Mesto mostov
Budimpešta je mesto mostov. »Biser Donave«, kot je papež v nadaljevanju govora poimenoval madžarsko prestolnico, se odlikuje ravno zaradi mostov, ki povezujejo različne dele mesta ter ga tako usklajujejo z reko. Mostovi, ki povezujejo različne stvarnosti, so prav tako iztočnica za premislek o pomembnosti enotnosti, ki ne pomeni uniformnosti. V Budimpešti je to razvidno iz raznolikosti več kot dvajsetih okrožij, ki sestavljajo mesto.
»Tudi Evropa, sestavljena iz sedemindvajsetih držav, ki je bila ustvarjena za vzpostavljanje mostov med narodi, potrebuje prispevek vseh, ne da bi zmanjšala posebnost katerega koli od njih,« je izpostavil papež in navedel besede De Gasperija: »Evropa bo obstajala in nič ne bo izgubljeno od tistega, kar je v slavo in za srečo vsakega naroda. Ravno v večji družbi, v močnejši harmoniji, se posameznik lahko uveljavi.« »Ta harmonija je potrebna: celota, ki ne splošči delov, in deli, ki so dobro vključeni v celoto,« pri čemer se je skliceval na madžarsko ustavo, ki potrjuje, da se individualna svoboda lahko razvija samo v sodelovanju z drugimi ter da je madžarska nacionalna kultura bogat prispevek k večbarvni evropski enotnosti.
Graditi Evropo, ki je osredotočena na osebo in narode
»Mislim torej na Evropo, ki ni talec strank in ni plen avtoreferencialnih populizmov, a se tudi ne spremeni v fluidno, če ne celo plinasto realnost, v neke vrste abstraktni nadnacionalizem, ki pozabi na življenje narodov. To je zlovešča pot “ideoloških kolonizacij“, ki odpravljajo razlike, kot v primeru t. i. kulture spolov, ali postavljajo reduktivne koncepte svobode pred realnost življenja, na primer s poveličevanjem nesmiselne “pravice do splava“, ki je vedno tragičen poraz. Nasprotno pa, kako lepo je graditi Evropo, ki je osredotočena na osebo in narode, kjer obstajajo učinkovite politike za rodnost in družino, ki se v tej državi skrbno izvajajo, kjer so različni narodi ena družina, v kateri se varuje rast in edinstvenost vsakega.« Budimpeški verižni most nam pomaga predstavljati si Evropo, ki je sestavljena iz mnogih velikih členov, ki dobijo svojo čvrstost zaradi trdih medsebojnih vezi. Kot je dodal sveti oče, pri tem lahko pomaga krščanska vera, Madžarska pa se lahko pokaže v svojem specifičnem ekumenskem značaju: »različne veroizpovedi tu sobivajo brez antagonizma, sodelujejo spoštljivo in v konstruktivnem duhu«.
Mesto svetnikov
Sveti oče je spregovoril še o tretjem vidiku Budimpešte kot mesta svetnikov ter na prvem mestu izpostavil svetega Štefana, prvega ogrskega kralja, ki je »živel v času, ko so kristjani v Evropi bili v polnem občestvu«. Nastanek madžarske zgodovine je zaznamovan s svetostjo in to ne samo kralja, ampak celotne družine: njegova soproga je blažena Gizela, sin pa sveti Emerik. Slednji je od svojega očeta prejel nekaj priporočil, kot je: »Bodi krotak, da se ne bi nikoli boril proti resnici.« Na ta način je neločljivo povezal resnico in krotkost, je dodal papež in izpostavil: »To je velik nauk vere: o krščanskih vrednotah ni mogoče pričevati s togostjo in zaprtostjo, saj Kristusova resnica vključuje krotkost in ljubeznivost v duhu blagrov.« V tem je zakoreninjena madžarska ljudska dobrota, ki se kaže v nekaterih izrazih običajnega govora: »jónak lenni jó« [dobro je biti dobri] in »“jobb adni mint kapni« [bolje je dajati kot prejemati].
Zaščita narodnih manjšin je evangeljska drža
To ne kaže le bogastva trdne identitete, ampak tudi »potrebo po odprtosti do drugih«, pri čemer se je papež ponovno skliceval ustavo, ki pravi: »Spoštujemo svobodo in kulturo drugih narodov, prizadevamo si za sodelovanje z vsemi narodi sveta. [...] Narodne manjšine, ki živijo z nami, so del madžarske politične skupnosti in sestavni del države.« Predlaga se tudi »skrb in zaščito [...] jezikov in kultur narodnih manjšin na Madžarskem«. Kot je dodal Frančišek, je to »zares evangeljska« drža, ki je »v nasprotju z določeno težnjo, ki včasih v imenu svojih tradicij in celo vere upravičuje zapiranje vase«.
Rodovitno sodelovanje med državo in Cerkvijo
Sveti oče se je ob koncu govora madžarskim oblastem zahvalil za »pospeševanje karitativnih in vzgojno-izobraževalnih dejavnosti«, pri čemer je spomnil na sveto Elizabeto Ogrsko, ki je svoje življenje posvetila revnim in bolnim in »je svetel biser evangelija«. Hvaležnost pa je izrazil tudi za konkretno pomoč mnogim kristjanom po svetu, zlasti v Siriji in Libanonu.
Izpostavil je »rodovitno sodelovanje med državo in Cerkvijo«, za kar pa je treba »ohranjati ustrezne razlike«. »Za vsakega kristjana je pomembno, da tega ne pozabi in pri tem ohranja evangelij kot referenčno točko, da sprejema izbire, ki so svobodne in osvobajajoče s strani Jezusa ter se ne prepušča nekakšnemu kolateralizmu z logiko oblasti. S tega vidika je dobra zdrava laičnost, ki pa ne zapade v razširjeni laicizem, ki se kaže kot alergičen na vsak vidik svetega, zatem pa žrtvuje na oltarjih dobička.« Kdor se izreka za kristjana, je poklican predvsem pričevati in hoditi z vsemi, s tem ko goji humanizem, ki ga navdihuje evangelij, ter sledi dvema temeljnima smernicama: prepoznati se kot od Očeta ljubljeni otroci in vsakega ljubiti kot brata.
Dobrohotno sprejemati tujce in jih spoštovati
Sveti oče je še spregovoril o sprejemanju, ki v današnjem času »sproža mnoge razprave in je vsekakor kompleksna« tema. Sveti Štefan je svojemu sinu zapustil »izjemne besede o bratstvu«. Zapisal je, da je dežela, ki ima en sam jezik in en sam običaj slabotna in propadajoča. Zato mu je priporočal »dobrohotno sprejemati tujce in jih spoštovati, da bodo raje ostali pri tebi kot pa drugje«. Takšna mora biti tudi drža kristjana, saj se je Jezus poistovetil s tujcem, ki ga je treba sprejeti.
»Če pomislimo na Kristusa, ki je navzoč v številnih obupanih bratih in sestrah, ki bežijo pred konflikti, revščino in podnebnimi spremembami, se moramo problema lotiti brez opravičil in odlašanj. K tej temi je treba pristopiti skupaj, kot skupnost, tudi zato, ker bodo v razmerah, v katerih živimo, posledice prej ali slej vplivale na vsakogar. Zato je nujno, da si kot Evropa prizadevamo za varne in zakonite poti, za skupne mehanizme ob soočanju z epohalnim izzivom, ki ga ni mogoče zajeziti z zavračanjem, temveč ga je treba sprejeti, da bi pripravili prihodnost, ki je ne bo, če ne bo skupna. To kliče na prvem mestu tiste, ki sledijo Jezusu in želijo posnemati zgled pričevalcev evangelija.«
