Sveti oče duhovnikom: Bratje, varujmo maziljenje Duha in ohranjajmo harmonijo

Papež Frančišek

»Duh Gospodov je nad menoj« (Lk 4,18): s to vrstico se je začelo Jezusovo oznanjevanje in z isto vrstico se je začela Beseda, ki smo jo poslušali danes (prim. Iz 61,1). Na začetku je torej Gospodov Duh.

In o Njem bi rad danes premišljeval z vami, dragi sobratje, o Gospodovem Duhu. Kajti brez Gospodovega Duha ni krščanskega življenja in brez njegovega maziljenja ni svetosti. On je protagonist in lepo je danes, na rojstni dan duhovništva, priznati, da je On izvor naše službe, življenja in življenjske moči vsakega Pastirja. Sveta Mati Cerkev nas namreč uči izpovedovati, da Sveti Duh »oživlja«1, kot je zagotovil Jezus, rekoč: »Duh je tisti, ki oživlja« (Jn 6,63); ta nauk je prevzel apostol Pavel, ki je zapisal, da »črka ubija, Duh pa oživlja« (2 Kor 3,6), in govoril o »postavi Duha življenja v Kristusu Jezusu« (Rim 8,2). Brez Njega tudi Cerkev ne bi bila živa Kristusova nevesta, ampak kvečjemu verska organizacija – bolj ali manj dobra; ne bi bila Kristusovo Telo, ampak tempelj, zgrajen s človeškimi rokami. Kako naj torej gradimo Cerkev, če ne izhajajoč iz dejstva, da smo »tempelj Svetega Duha«, ki »prebiva v nas« (prim. 1 Kor 6,19; 3,16)? Ne moremo ga pustiti zunaj hiše ali ga parkirati na kakšni pobožni coni. Vsak dan moramo reči: »Pridi, saj brez tvoje milosti, človek poln je bednosti.«2

Duh Gospodov je nad menoj. To lahko reče vsakdo izmed nas; in ne gre za domišljavost, je resničnost, saj lahko vsak kristjan, posebno pa še vsak duhovnik, vzame za svoje besede, ki sledijo: »ker me je Gospod mazilil« (Iz 61,1). Bratje, brez zasluženja, po čisti milosti smo prejeli maziljenje, ki nas je naredilo za očete in pastirje svetega Božjega ljudstva. Zaustavimo se torej pri tem vidiku Duha: pri maziljenju.

Po prvem »maziljenju«, ki se je zgodilo v Marijinem telesu, se je Duh spustil nad Jezusa pri Jordanu. Po tem, kot pojasnjuje sv. Bazilij, »je bilo vsako [Kristusovo] dejanje izpolnjeno s sonavzočnostjo Svetega Duha«.3 V moči tega maziljenja je namreč oznanjal in delal znamenja, v moči maziljenja »je iz njega izhajala moč in ozdravljala vse« (Lk 6,19). Jezus in Duh vedno delujeta skupaj, kot bi bila dve roki Očeta4 - to pravi Irenej –, ki se iztezata k nam, nas objemata in dvigujeta. Z njima so bile zaznamovane naše roke, maziljene s Kristusovim Duhom. Da, bratje, Gospod nas ni samo izbral in poklical sem, tja in tja: v nas je izlil maziljenje svojega Duha, istega, ki je prišel nad apostole. Bratje, mi smo maziljenci.

Poglejmo torej nanje, na apostole. Jezus jih je izbral in na njegov klic so zapustili čolne, mreže, dom in tako dalje. Maziljenje z Besedo je spremenilo njihovo življenje. Navdušeno so hodili za Učiteljem in začeli oznanjati, prepričani, da bodo pozneje vršili še večje stvari; dokler ni prišla Pasha. Tam se je zdelo, da se je vse ustavilo: zatajili so Učitelja in ga zapustili. Ne bojmo se. Bodimo pogumni pri branju lastnega življenja in lastnih padcev. Prišli so do tega, da so zatajili in zapustili Učitelja, Peter je bil prvi. Sprijaznili so se s svojo neprimernostjo in ugotovili, da ga niso razumeli: besede »Ne poznam tega človeka« (Mr 14,71), ki jih je Peter poudarjal na dvorišču velikega duhovnika po zadnji večerji, niso samo impulzivna obramba, ampak priznanje duhovne nevednosti: on in drugi so morda pričakovali uspešno življenje ob Mesiju, ki je navduševal množice in delal čudeže, vendar niso prepoznali pohujšanja križa, ki je sesulo njihove gotovosti. Jezus je vedel, da sami tega ne bodo zmogli in zato jim je obljubil Tolažnika. In prav tisto »drugo maziljenje« na binkošti je preobrazilo učence in jih pripravilo na to, da so pasli Božjo čredo in ne več samih sebe. In to je protislovje, ki ga je potrebno razrešiti: ali sem pastir Božjega ljudstva ali samega sebe? In Duh je tisti, ki me uči poti. To ognjeno maziljenje je pogasilo njihovo vernost, ki je bila osredotočena na njih same in na njihove sposobnosti: ko so sprejeli Duha, so izhlapeli Petrovi strahovi in obotavljanja; Jakob in Janez, ki sta gorela od želje, da bi dala svoje življenje, sta nehala hrepeneti po častnih mestih (prim. Mr 10,35-45) – to je naš karierizem, bratje; drugi niso bili več zaprti in boječi v dvorani zadnje večerje, ampak so šli ven in postali apostoli v svetu. Duh je tisti, ki spreminja naše srce, ki ga postavi na drugačno raven.

Bratje, podobna pot zaobjema tudi naše duhovniško in apostolsko življenje. Tudi za nas je bilo prvo maziljenje, ki se je začelo s klicem ljubezni, ki nam je ukradel srce. Zaradi njega smo zapustili priveze in na to pristno navdušenje se je spustila moč Duha, ki nas je posvetil. Potem je v skladu z Božjimi časi za vsakega prišla velikonočna stopnja, ki označuje trenutek resnice. To je trenutek krize, ki ima različne oblike. Vsakemu se prej ali slej zgodi, da doživi razočaranja, napore in slabosti ob idealu, za katerega se zdi, da se izčrpava med zahtevami stvarnosti; medtem nastopi določena navajenost in zaradi nekaterih preizkušenj, ki bi si jih prej težko predstavljali, se zvestoba zdi bolj neudobna kot nekdaj. Ta stopnja – te skušnjave, te preizkušnje, ki smo jo imeli, jo imamo in jo bomo imeli vsi – predstavlja odločilen greben za tiste, ki so prejeli maziljenje. Človek lahko iz nje izide slabo, ko drsi proti določeni povprečnosti, se utrujen plazi v neki »normalnosti«, v katero se vrinejo tri nevarne skušnjave: skušnjava kompromisa, ko se zadovoljimo s tem, kar lahko naredimo; skušnjava nadomestkov, s katero se skušamo »napolniti« z nečim drugim kot je naše maziljenje; skušnjava malodušnosti – ki je najpogostejša –, ko gremo nezadovoljni naprej zaradi inercije. In v tem je veliko tveganje: medtem ko na videz vse ostaja enako – »Jaz sem duhovnik« –, se človek umika vase in skuša brezvoljno preživeti; vonj maziljenja ne odišavi več življenja in srce se ne širi, ampak se zavito v razočaranje oži.

Vendar pa ta kriza lahko postane preobrat za duhovništvo, »odločilna faza duhovnega življenja, v kateri se moramo dokončno odločiti med Jezusom in svetom, med junaštvom ljubezni in povprečnostjo, med križem in določeno blaginjo, med svetostjo in pošteno zvestobo verski obveznosti«.5 Ob koncu te slovesnosti boste prejeli v dar knjigo, ki obravnava ta problem: »Drugi klic«, gre za klasiko p. Voillauma, ki se dotika tega problema, preberite jo. Vsi moramo premisliti o tem trenutku našega duhovništva. Gre za blagoslovljen trenutek, v katerem smo, kot učenci ob veliki noči, poklicani, naj bomo »dovolj ponižni, da bomo priznali, da nas je premagal ponižani in križani Kristus, in da bomo privolili, da začnemo novo pot, pot Duha, vere in močne ljubezni brez utvar«.6 To je kairos, v katerem lahko odkrijemo, da »ni vse omejeno na to, da zapustimo čoln in mreže, da bi za določen čas sledili Jezusu, ampak zahteva, da gremo vse do Kalvarije, da sprejmemo njen nauk in sad, ter da gremo s pomočjo Svetega Duha vse do konca življenja, ki se mora dovršiti v popolnosti božanske Ljubezni«.7 S pomočjo Svetega Duha: za nas, tako kot za apostole, je čas »drugega maziljenja«; čas drugega klica, ki mu moramo prisluhniti, v katerem ne sprejmemo Duha na podlagi navdušenja svojih sanj, ampak na podlagi krhkosti naše resničnosti. To je maziljenje, ki poglobi resnico, ki omogoči Duhu, da mazili naše slabosti, naše napore, našo notranjo revščino. Tedaj maziljenje spet diši: po Njem, ne po nas. V tem trenutku se notranje spominjam nekaterih izmed vas, ki so – recimo temu – v krizi, ki so zbegani in ne vedo, kako nadaljevati pot, kako ponovno stopiti na pot v tem drugem maziljenju Duha. Tem bratom preprosto pravim: pogum, Gospod je večji od tvojih slabosti, od tvojih grehov. Zaupaj se Gospodu in dopusti, da te pokliče drugič, tokrat z maziljenjem Svetega Duha. Dvojno življenje ti ne bo pomagalo; to, da vse vržeš skozi okno pa tudi ne. Glej naprej.

In pot do tega koraka zrelosti je priznanje resnice o lastni šibkosti. K temu nas opominja »Duh resnice« (Jn 16,13), ki nas spodbuja, da do dna pogledamo vase, da se vprašamo: ali je moja uresničitev odvisna od moje sposobnosti, od vloge, ki jo pridobim, od pohval, ki jih prejemam, od kariere, ki jo delam, od predstojnikov ali od sodelavcev ali od udobja, ki si ga lahko zagotovim, ali od maziljenja, ki odišavi moje življenje? Bratje, duhovniška zrelost prihaja od Svetega Duha, dovrši se, ko On postane protagonist našega življenja. Takrat vse spremeni perspektivo, tudi razočaranja in grenkobe ter tudi grehi, ker ne gre več za to, da bi skušali biti boljši s tem, da nekaj popravimo, ampak da se brez zadržkov izročimo njemu, ki nas je prepojil s svojim maziljenjem in se želi spustiti v nas vse do konca. Bratje, ponovno torej odkrijmo, da duhovno življenje ne postane svobodno in veselo takrat, kadar rešujemo forme in se prišije neka zaplata, ampak ko pobudo prepustimo Duhu in smo predani njegovim načrtom pripravljeni služiti, kjer in kakor se od nas zahteva: naše duhovništvo ne raste s popravljanjem, ampak s prekipevanjem!

Če pustimo, da Duh resnice deluje v nas, bomo skrbeli za maziljenje, saj bodo zlaganosti, ki nas skušajo, da bi živeli z njimi, takoj prišle na dan. In Duh, ki »duši madeže izmiva«, nas bo neutrudno vabil, naj »ne umažemo maziljenja«, niti malo ne. Na misel mi prihaja stavek iz Pridigarja, ki pravi: »Ena mrtva muha skazi mazilarju olje« (10,1). Res je, vsaka dvoličnost, ki se prikrade, je nevarna: ne smemo je dopuščati, ampak jo moramo prinesti v svetlobo Duha. Kajti če je »srce zvijačnejše od vsega in zahrbtno« (Jer 17,9), nas Sveti Duh, On edini, ozdravlja naših nezvestob (prim. Oz 14,5). Za nas je to neodpovedljiv boj: dejansko je nujen, kakor piše sv. Gregor Veliki, naj »se tisti, ki oznanja Božjo besedo, prej posveti svojemu načinu življenja, da se bo potem, ko bo zajemal iz lastnega življenja, naučil, kaj naj reče in kako. […] Nihče naj si ne drzne navzven povedati nekaj, česa prej ni poslušal znotraj«.8 In Duh je notranji učitelj, ki ga moramo poslušati, vedoč, da ni nič našega, česar On ne bi želel maziliti. Bratje, varujmo maziljenje: klicanje Duha naj ne bo občasna izkušnja, ampak vsakdanje dihanje. Pridi, pridi, varuj maziljenje. Jaz, ki me je On posvetil, sem poklican, da se potapljam Vanj, da spustim njegovo svetlobo v mojo motnost – imamo jih veliko –, da bi ponovno odkril resnico o tem, kdo sem. Pustimo, naj nas On priganja v boj z lažmi, ki so razburkane v nas; in pustimo se mu obnoviti v češčenju, kajti ko častimo Gospoda, On izliva v naša srca svojega Duha.

»Duh Gospoda je nad menoj, ker me je Gospod mazilil; poslal me je«, se nadaljuje prerokba, da prinesem blagovest, osvoboditev, ozdravljenje in milost (prim. Iz 61,1-2; Lk 4,18-19): z eno besedo, da prinesem harmonijo tja, kjer je ni. Potem ko sem vam govoril o maziljenju, bi vam želel reči nekaj o harmoniji, ki je posledica maziljenja. Sveti Duh je namreč harmonija. Najprej v nebesih: sv. Bazilij pojasnjuje, da »vse nadnebeške in neizrekljive harmonije v službi Bogu in v medsebojnem soglasju nadkozmičnih sil ni mogoče ohranjati, razen z oblastjo Duha«9. In potem na zemlji: v Cerkvi je On namreč tisto »božansko in glasbeno Sozvočje«10, ki vse povezuje. Vzbuja različnost karizem in jih ponovno sestavlja v enotnost, ustvarja slogo, ki ne temelji na homologizaciji, ampak na ustvarjalnosti ljubezni. Na ta način ustvarja sozvočje med mnogimi. V letih drugega vatikanskega koncila, ki je bil dar Duha, je neki teolog objavil študijo, v kateri o Duhu ni govoril v individualnem ključu, ampak v pluralnem. Povabil nas je, naj o Njem razmišljamo kot o Božji osebi, ki ni ednina, ampak je »množina«, kakor »Božji mi«, mi Očeta in Sina, ker je njuna povezava, je sam v sebi soglasje, občestvo, harmonija.11

Njegova želja je ustvarjati soglasje, predvsem po tistih, v katere je izlil svoje maziljenje. Bratje, graditev sozvočja med nami ni toliko dobra metoda, da bi cerkvena skupnost bolje napredovala, ni vprašanje strategije ali vljudnosti: je notranja zahteva življenja Duha. Proti Duhu, ki je občestvo, grešimo, ko postanemo tudi po lahkomiselnosti orodje delitve – opravljanje, vedno se vračamo k istemu. Ko postanemo orodje delitve, grešimo proti Duhu; in igramo sovražnikovo igro, ki ne prihaja na odprto in ljubi govorice in namigovanja, podžiga stranke in naveze, hrani nostalgijo po preteklosti, nezaupanje, pesimizem, strah. Prosim, bodimo pozorni, da ne bomo umazali maziljenja Duha in oblačila svete Matere Cerkve z razdori, polarizacijami, s kakršnim koli pomanjkanjem dejavne ljubezni in občestva. Spomnimo se, da ima Duh, »Božji mi«, rajši skupnostno obliko: to je razpoložljivost v primerjavi s svojimi zahtevami, pokorščino v primerjavi s svojimi okusi, ponižnost v primerjavi s svojimi zahtevami.

Harmonija ni samo ena izmed kreposti, je več. Sv. Gregor Veliki piše: »Koliko je vredna krepost soglasja, dokazuje dejstvo, da brez nje vse druge kreposti niso vredne popolnoma nič.«12 Bratje, pomagajmo drug drugemu ohranjati harmonijo in ne začnimo pri drugih, ampak vsak pri sebi; vprašajmo se: je v mojih besedah, v mojih komentarjih, v tem kar govorim in pišem pečat Duha ali pečat sveta? Mislim tudi na duhovnikovo prijaznost – duhovniki smo velikokrat neolikani: če bodo ljudje celo v nas odkrili neizpolnjene in nezadovoljne ljudi, stare strice, ki kritizirajo in kažejo s prstom, kje bodo videli harmonijo? Koliko se jih ne približa ali se oddaljijo, ker v Cerkvi ne čutijo, da so sprejeti in ljubljeni, ampak da nanje gledamo s sumom in obsodbo! V Božjem imenu, sprejemajmo in odpuščajmo, vedno! In zavedajmo se, da robatost in pritoževanje poleg tega, da ne prineseta nič dobrega, pokvarita oznanilo, ker nasprotujeta Bogu, ki je občestvo in harmonija. Predvsem pa to ne ugaja Svetemu Duhu, za katerega nas apostol Pavel opominja, naj ga ne žalostimo (prim. Ef 4,30).

Bratje, prepuščam vam te misli, ki so prišle iz srca, ki jih imam v srcu. Ob koncu vam namenjam preprosto in pomembno besedo: hvala. Hvala za vaše pričevanje, hvala za vaše služenje; hvala za toliko skritega dobrega, ki ga delate; hvala za odpuščanje in tolažbo, ki ju podarjate v Božjem imenu: prosim, vedno odpuščajte, nikoli ne odrecite odpuščanja; hvala za vašo službo, ki pogosto poteka med mnogimi napori, nerazumevanji in malo priznanji. Bratje, naj vas Božji Duh, ki ne pusti razočaranega nikogar, ki Vanj zaupa, napolni z mirom ter naj dopolni, kar je v vas začel, da boste preroki njegovega maziljenja in apostoli harmonije.

1 Nicejsko-carigrajska veroizpoved
2 Prim. Binkoštna pesem slednica
3 Spir. 16,39
4 Prim. Irenej, Adv. haer, IV,20,1.
5 R. Voillaume, »La seconda chimata«, in S. Steven, ed. La Seconda chiamata. Il coraggio della fragilità, Bologna 2018, 15.
6 ibid., 24.
7 ibid., 16.
8 Omelie su Ezechiele, I,X,13-14.
9 Spir. XVI, 38.
10 In Ps. 29,1.
11 Prim. H. Mühlen, Der Heilige Geist als Person. Ich – Du – Wir, Münster v W., 1963.
12 Omelie su Ezechiele, I,VIII,8.